Prejšnji teden je za kar nekaj zabave poskrbel uvodnik v Mladini, v katerem je njen urednik zapisal, “Čakalne vrste so dokaz, kako je zdravljenje dostopno celotni populaciji”. Pustimo ob strani notorično dejstvo, da čakalna vrsta pomeni, da je zdravljenje dostopno samo po dolgotrajnem čakanju; da v tem času bolan človek težje in slabše živi in dela; da se mu med tem zdravje slabša in da lahko ena nezdravljena bolezen povzroči še dodatno.
Poskusimo razumeti, kako je sploh mogoče, da nekdo pride na idejo, da je vrsta dokaz, da je nekaj dostopno vsem. Da so bile npr. vrste pred bencinskimi črpalkami dokaz, da je bil v SFRJ bencin dostopen vsem. Da so bile vrste za pralni prašek dokaz, da je bil pralni prašek dostopen vsem. Da so bile vrste za čevlje dokaz, da so bili v bivšem sistemu čevlji dostopni vsem.
Mimo vrste samo za bogate!
To logiko se da razumeti, žal pa kaže na nekaj še bolj nevarnega kot je nesrečno ubesedeno zagovarjanje našega zdravstvenega sistema. Logika je naslednja: če ne bi bilo vrst, bi bil nek izdelek ali storitev dostopna samo bogatim. Mimo vrste se je do kavnega zrnja dalo priti pri preprodajalcih, le dražje je bilo. V Avstrijo ali Italijo so šli lahko po (dražjo) kavo samo bogati, zato baje ni bilo socialno-nepravično, da je vlada Milke Planic uvedla takso za prehod meje.
V okviru socialistične logike, ki pravičnost izenačuje z enakostjo, so vrste čakalne vrste res dokaz dostopnosti. Ko tole pišem, za iPhone X ni vrste. Če pa bi vlada omejila ceno iPhone X na recimo 250€, bi povpraševanja gotovo presegalo ponudbo. Bogami, še jaz bi se za ta denar postavil v vrsto za ta telefon. iPhone X bi bil dostopen revnim in bogatim, če bi se le postavili v vrsto. Kdaj in če bi do njega prišli, je seveda drugo vprašanje.
Bolj pošteno povedano, telefon bi bil vsem enako nedostopen, ker ne verjamem, da bi bil Apple dolgo pripravljen telefone prodajati po ceni 250€. Čakalna vrsta torej ni znak dostopnosti, ampak znak enakosti. Če je cilj enakost, potem so vrste dobre, ker v vrsti smo vsi enaki. Ker je zdravje naše največje bogastvo, je enakost v (ne)dostopu do največjega bogastva najmočnejše orodje za ustvarjanje enotnosti v družbi. V tem je bistvo.
In kot vas bom prepričeval v nadaljevanju, enakost sama po sebi ni napačna. Je pa slabo orodje za napredek, kar na koncu kaznuje vse.
Iznajdljiva bolivarska republika
Za izdelke od šivanke, preko moke, sladkorja, goriva in čevljev, do avtomobila, se je potrebno postaviti v vrsto v Bolivarski republiki Venezuela. Tudi v tam je nekdo ugotovil nekaj podobnega kot uvodničar v Mladini, namreč, da vrste niso dobra reklama za režim (vir). Da čakajoči ljudje na ulicah Caracasa ne bi bili tako zelo fotogenični, je vlada ukazala, da se morajo vrste oblikovati v kleteh trgovin, podzemnih parkirnih hišah in podobno.
Kar je zlobna imperialistična propaganda. V resnici je vlada to uvedla zato, da ljudi ne bi opeklo sonce! Dolžino vrst so zmanjšali tudi tako, da so uvedli sistem po katerem lahko npr. ob ponedeljkih v vrsto za čevlje postavijo državljani, katerih zadnja cifra na osebni izkaznici je 1. Kar ne pomeni, da jih bodo dobili, ampak vsi drugi vsaj brez potrebe ob ponedeljkih ne stojijo v vrsti za čevlje. Ob sredah lahko taisti čakajo na toaletni papir … Skratka, dodelali so jugoslovanski sistem par-nepar.
Če se cene oblikujejo svobodno, so čakalne vrste izjema. Kdor je pripravljen plačati več, dobi kavo, gorivo, pralni prašek, kdor ne, pa pač ne. Socialisti bodo rekli, da to ni socialno-pravično. Ampak višja cena spodbudi k večji proizvodnji ali k inovacijam, ki ceno znižajo, ali k obojemu. Cene signalizirajo, kam se denar splača vlagati in kam ne.
Pomanjkanje je koristno
Pomanjkanje dobrin, katerega rezultat sta draginja in neenakost, ima za posledico inovacije in razvoj, ki pocenita stvari, da si jih lahko privoščijo tudi tisti, ki si jih najprej niso mogli. Prosto oblikovane cene so na kapitalističnem zahodu usmerile kapital tja, kamor je bilo najbolj pametno vlagati in je bilo na koncu tudi za reveže vsega dovolj. V socializmu kontrola cen in enakost v (ne)dostopnosti teh signalov gospodarstvu nista dajala in rezultat je bil pomanjkanje za vse.
Dokazljiva posledica torej je, da je neenakost dobra, saj so njena posledica hitrejše inovacije in razvoj, kar konec koncev poceni izdelke in storitve za vse. Danes je cenen telefon, ki stane 150€ boljši od najdražjega izpred petih let. Ob omejevanju cen in ustvarjanju »dostopnosti« skozi vrste, se to ne bi zgodilo.
Ampak, ampak, zdravstvo je nekaj drugega
Zdaj boste seveda rekli, »ampak zdravstvo je drugačno«. Je in ni. Ko gre za odzivanje na signale, ki jih dajejo cene in povpraševanje, se obnaša popolnoma enako kot hotelirstvo, čevljarstvo ali industrija mobilnih telefonov. Če več denarja pomeni več muzike, bo muzike čedalje več in čedalje cenejša bo.
Drugačno pa je zdravstvo zato, ker mora do zdravljenja priti vsak, do pametnega telefona pa ne. Dobro zdravstvo rešuje življenja, dobri telefoni pa ne. In vendar kakovost telefonov napreduje hitreje kot kakovost zdravstva. Ironija je, da država ne določa cen pametnih telefonov, ne vodi čakalnih vrst za ta ali oni model, in si vseeno revež danes lahko privošči telefon, ki si ga je pred leti privoščil samo bogataš.
Brez tega, da bi zdravstveni sistem deloval na osnovi ponudbe in povpraševanja, ki ga regulira prosto oblikovana cena, ne bo napredka. Nasprotno. Kot se je do kave dalo priti z zvezami in poznanstvi in mimo vrste, gre to tudi pri zdravstvu. Kot je obstajal črni oz. zasebni trg kave in ne samo občasna ponudba v javnih trgovinah, tako obstaja zasebna ponudba zdravstvenih storitev, ki jih pač plačamo.
V SFRJ smo nekako prišli do kave, sistemskega napredka, ki bi kavo pocenil in jo v izobilju naredil dostopno vsem, pa ni bilo. Uvajanje podjetniških zakonitosti v zdravstvo ne pomeni, da bi ga morali plačevati iz svojega žepa. Zavarovali bi se, kot zavarujemo hišo ali avto. Tudi visoko stopnjo solidarnosti med bolnimi in zdravimi ter revnimi in bogatimi bi lahko ohranili npr. tako, da bi revnim zavarovalnino deloma ali v celoti krila država.
Ampak sistem, ki niža izdatke za zdravstvo tako, da ustvarja dolge čakalne vrste, je treba odpraviti. Povprečni ljudje predolgo čakajo, bogati se znajdejo po svoje, javni zdravstveni sistem pa je prikrajšan za signale, ki bi mu ga dajal trg. Bolniki smo prikrajšani za napredek, ki bi bil posledica odzivanja na te signale. Nadomestiti ga je treba s sistemom, ki se bo, tako kot vsaka druga industrija, večjega povpraševanja veselil in ne bal; ki bo nižal cene in višal kapacitete s pomočjo inovacij na področju medicine, organizacije, financ in zavarovalništva.
Vsem, tudi najrevnejšim bi bila v takih razmerah na voljo boljša zdravstvena storitev, kot jim je danes. Samo osvoboditi se je treba miselnosti, da če ne bi bilo vrst, bi bila pa storitev na voljo samo bogatim. Ker so vrste, je hitra storitev na voljo samo bogatim, povprečnim pa ne.
