Čakajoči odjuge

odjugaVčasih je koristno, če je človek seznanjen s političnimi razmerami v daljnem svetu. To ni enostavno, kajti pozornost je običajno usmerjena v neposredno okolico ter v nujne, vsakdanje probleme. Čustvena nevpletenost, nepoznavanje ozadja in nepopolnost informacij nalogo običajno še otežujejo. Ko se človek uspe potopiti v realnost drugega kraja, je sposoben na domače družbeno in politično dogajanje pogledati skozi drugačna očala.

V Argentini se je po dvanajstih letih vladavine Kirchnerjevih zgodil nepričakovan preobrat, ki je na oblast ponesel stranko Cambiemos (špansko za Spremenimo se). V Venezueli se Chavezovemu nasledniku Maduru sesuva režim, Bolivijski Evo Morales pa je bil pred nekaj meseci poražen na referendumu, ki bi mu omogočil peto zaporedno predsedniško kandidaturo. Tu so novice iz Brazilije, kjer je parlament iz predsedniškega položaja odstavil socialistko Dilmo Rousseff.

Pri nas je bilo o vsem tem napisanega bore malo, čeprav se zdi, da so trenutne razmere v Južni Ameriki lahko nagovarjajoče. Socialistična paradigma, ki se podira pod težo korupcije in neobvladovanja gospodarske stvarnosti, se je tam obdržala dobrih petnajst let. Ker je nihanje okoli ravnovesne lege normalen pojav v družbi, se je ob tem vredno vprašati, kolikšna je razpolovna doba tukajšnjega tranzicijskega modela, ki se – svoji nezadostnosti navkljub – ohranja na oblasti. In kako to, da so pomladne sile pred njim tako nerazumljivo nemočne.

Slovenski pomladni pol ima dva problema. Po eni strani je nehote vpet na voz preteklosti, ki ga vleče po svoje. S tem ne mislim na neštetokrat izrečeno floskulo o »sejanju razdora« ali na ono drugo o »preštevanju kosti«. Slovenska pomlad je žrtev refleksov, nastalih zaradi čustvenih ran iz preteklosti in tudi kot posledica totalitarne poškodovanosti. Na trenutke se zdi, da je prevladujoči vzorec na desnici nekakšen obrambni krč, ki zavira politično iniciativo in ustvarjalnost in katerega se ne more otresti. Četudi se tu pa tam pojavi kakšen »reformator«, se ti poskusi prepogosto končajo v ‘vsegliharstvu’. Drugi problem, ki je bolj zunanjega značaja, je v tem, da tranzicijsko-kontinuiteta stran že več let uspešno zavira sprožilce procesov, ki bi lahko prinesli spremembe, kakršni se dogajajo v Južni Ameriki. Govorimo na primer o neverjetni sposobnosti, ki jo ima slovenska tranzicija, da se pred vsakimi volitvami na novo izumi in se proda s staro vsebino v prenovljeni embalaži, s tem pa ohranja status quo.

Pri nas je gladina za zdaj preveč mirna, na obzorju pa še ni videti vala sprememb, ki bi ga bilo mogoče zajahati. Naloga slovenske pomladi je ta, da se pripravi na trenutek, ko se bo ta pojavil. Da premisli svoj program, osveži vsebino in najde način, kako zopet prevzeti družbeno pobudo. Južnoameriško dogajanje je lahko v navdih in vzpodbudo.