Do nedavnega literarni junak, danes pa v slovenski tranzicijski krajini medijskega in kulturnega iracionalizma ali bolje psevdoracionalizma prikazan kot goljuf in prevarant, je Levstikov Martin Krpan zame simbol pristnega, če hočete, kmečkega boja zoper despotstvo. Čeprav junaški Krpan po boju z Brdavsom velja za nosilca zmage srednjeevropskega kulturnega izročila zoper turško islamsko nadvlado, me bolj nagovarja njegova zmaga nad dunajsko oligarhijo.
Krpan je, podobno kot marsikdo danes na južni strani Alp, živel z vseobsegajočo cesarsko oblastjo. Monarhični dacarski aparat je moral biti zaradi neprestanih vojn in preobsežnega javnega aparata nadvse učinkovit. Znano je, da vladar, ki ne zna pobrati davkov, ne potrebuje nasprotnika. Slej ko prej bo njegova vladavina propadla. Zato je dunajsko uradništvo, kot vsaka fevdalna organizacija, dopuščalo le omejeno trgovino, le omejeno podjetništvo in obrt, visoke umetno določene cene in le omejene količine dobrin. Z ohranjanjem monopolov je državni nomenklaturi uspelo omejevati konkurenco in skrbeti za svoje privilegije.
V razmerah, ki v marsičem spominjajo na današnje dni, o čemer več v nadaljevanju, je silak z Vrha pri Sveti Trojici na črno kupoval, tovoril in prodajal angleško sol. Morda je šlo zgolj za špedicijske storitve, morda je bil grosist, morda le navaden trgovec, ki je oskrboval peke in gostilničarje a la Pri Klinčarju v Razdrtem. Levstik o tem v zgodbi molči.
Morda je Krpan za marsikoga res navaden tihotapec in kriminalec, ki se na nezakonit način izogiba dati cesarju, kar je cesarjevega. Vendar, če želimo biti pošteni, moramo nujno odgovoriti na vprašanje, kaj cesarju sploh pritiče. Ali je cesarjeva polovica, četrtina, osmina, desetina dobička, morda delež od prodaje angleške soli, ali pa delež od vsake dejavnosti, ki si jo nadebuden in marljiv človek lahko zamisli in loti.
V parlamentarni demokraciji odgovor na gornje vprašanje po izvoljenih predstavnikih podajajo volivci. Pri tem se odločajo na eni strani med več državne, tj. oblastne redistribucije davkoplačevalskega denarja v obliki državnih šol, državnih univerz, državnih bolnišnic, državnih vrtcev, državnih medijev, državnih podjetij, državnih domov za ostarele, državnih gledališč, državnih bank, nenazadnje državnih pokojnin in državnih privilegijev, in na drugi strani med več zasebne iniciative, osebne odgovornosti, možnosti reinvestiranja dobička, svobodnega podjetniškega udejstvovanja in meritorne redistribucije zasebne lastnine (davkoplačevalskega denarja). Kam vodi prvo, bi nas Slovence moralo skrbeti. Odgovor namreč že poznamo.
Demokratični socializem – contradictio in adiecto?
Če predpostavljamo, da so volitve v slovenski parlament svobodne in poštene, in če pustimo ob strani neuravnoteženost medijskega in kapitalskega omrežja na strani kontinuitete ter zavestno spregledamo izločitev prvaka nerežimske stranke iz politične tekme na način, ki kaže na zlorabo oblasti, potem obstaja temeljni pogoj, da lahko postavitev oblasti pri nas označimo za demokratičnega. Leta 1990 smo se Slovenci odločili za svobodo in demokracijo. Za transparentno postavitev oblasti, katere oblikovanje in delovanje naj bi bilo odvisno tudi od naše volje. Iz tega časa, žal, izvira tudi naša ključna zmota: v vsej evforiji porajajoče se samostojne države smo slepo verjeli v moč demokratičnega procesa, ki da bo sam po sebi preprečil ponovno omejevanje težko prigarane svobode.
Na žalost že Harper v svoji knjigi »Liberty: a path to its recovery« razlaga, da formalna demokracija ni skoraj nič več kot le mehanizem postavitve oblasti in sprejemanja njenih odločitev. Poudarja, da je največja zmota današnjega časa prav vera v demokratičen proces, ki naj bi posamezniku “per se” zagotovil svobodo. Naša poosamosvojitvena zgodovina priča o tem, da smo dosegli spremembo forme, vsebine, žal, ne.
Okoliščine vseobsežne Slovenije 1.0 so skoraj podobne tistim iz časa dunajskega ministra Gregorja. Razpravljati o kapitalizmu, svobodnem podjetništvu, možnostih investiranja lastnega dobička, predvsem pa o unovčenju lastnega znanja, izkušenj in idej, je pri nas skoraj bogokletno. Toliko bolj, če govorimo o šolstvu, zdravstvu, oskrbi ostarelih, oskrbi s pitno vodo, komunalnih storitvah, energetiki, telekomunikacijah, prometu, infrastrukturi ipd. Kdaj se bo kakšen učitelj vprašal, koliko so njegove izkušnje, angažiranost, delo v poznih nočnih urah, nenazadnje znanje, ki ga posreduje v državni šoli, na fakulteti ali inštitutu res vredno? Morda slovenskemu šolniku v celotni delovni dobi res pripada pol milijona EUR (neto). Dejstvo je, da povprečna štiričlanska družina pri nas v obdobju tridesetih let zapravi skoraj dvakrat toliko.
Ni več dvoma, da je demokracija lahko odlično orodje za dosego njenega nasprotja: popoln odvzem (ekonomske) svobode. V tej sintezi se skriva odgovor na naslovno vprašanje. Ta vodi k sklepu, da se zmaga Slovenije 2.0, torej evropske Slovenije, ponovno odmika za kakšno leto, desetletje ali celo več.
H koncu demokratičnega socializma ali status quo
Nujnost obstoja zdrave demokracije, kjer se mesarsko klanje z bojnih polj prenese v argumentiran in dialektično iskren parlamentarni proces, zahteva vladavino prava. Te brez spoštovanja človekovega dostojanstva kot osrednje družbene vrednote ni. Če je torej svoboden človek postavljen v osrčje civilizacijskega imperativa in namena vsake norme, ni mogoče zanikati zasebne lastnine kot neodtujljivega dela človeške narave. Njen motiv se ne izčrpa v ustvarjanju presežka, tj. dobička, temveč v ustvarjalnem procesu fizičnega oz. intelektualnega napora. Presežek v industrijski proizvodnji, poljedelstvu, pri fizičnem delu ali intelektualnem ustvarjanju zagotavlja možnost razvoja in napredka obstoječega stanja.
Tudi delo na črno je delo. In Krpan je to vedel, ali pa je le čutil na vsakem koraku. Zagotovo je opazil, da se prelivanje denarja, pobranega z davki, tudi od legalne prodaje soli, pri rasti standarda in razvoja slovenskega Krasa ter širše prav nič ne pozna. Točno je vedel, da hoče dunajska gospoda pri vsem svoj delež. Tudi od angleške soli, ki jo je tovorila njegova kobilica. Da bi se mu splačalo (beri: da bi poleg pokritja stroškov ustvaril še dobiček) tovoriti sol in jo prodajati po slovenskih deželah, bi moral avstrijski cesar popustiti z davčnim primežem. Napoleon je bil izgovor za tihotapljenje le med letom 1809 in 1815. Res je, da je monarh s pobranimi davki plačeval svoje vojake na frontah po Evropi, vendar zgolj zaradi varovanja fevdalnih privilegijev. Davčna stiskalnica je vodila k temu, da so v istem času, ko so v precej bolj svobodni (beri: kapitalistični) Angliji sol prevažali s parnimi lokomotivami, v naših deželah glavnino tovora še vedno prevažali s konji. Železnica Dunaj Trst je bila zgrajena šele leta 1857, dobrih trideset let po izgradnji prve znane proge med Stocktonom in Darlingtonom v severni Angliji. Angleška podjetja so z lahkoto prodajala sol v deželah avstrijske monarhije in pri tem pokrila potne stroške ladijske špedicije okoli obale zahodne Evrope in Sredozemlja ter na koncu mastno zaslužila. Medtem na obalah slovenske Istre in Dalmacije verjetno za idejo podjetja v smislu organizirane mehanizirane proizvodnje morske soli z ustreznim managementom, računovodstvom in marketingom, glede na to, da so raje kupovali tujo, še slišali niso.
Smo pri temeljni dilemi: ali prepustiti posamezniku svobodno ustvarjanje dobička in njegovo nadaljnje investiranje, ali pa slednje omejiti in individualni ter skupnostni napredek prepustiti vsevedni oblasti.
Junijski volilni rezultat priča o tem, da so se volivci zopet odločili za manj svobode. Ne glede na odsotnost programa in celo programskih usmeritev zmagovalcev volitev je predhodna ugotovitev zagotovo točna. Prioriteta bodoče oblasti naj bi bila nova delovna mesta. Res je. Tudi delovna mesta zagotavljajo določeno prosperiteto. Vendar jo svobodno podjetništvo neprimerljivo bolj. Nova delovna mesta so v resnici produkt svobodnega podjetništva. Pristno in pošteno tekmovanje na svobodnem trgu namreč ne pozna meja.
Ustavna večina v socializem zagledanih sil in vstop skrajne levice v slovenski hram demokracije me utrjuje v prepričanju, da si bo za končanje demokratičnega socializma tudi pri nas potrebno prizadevati mnogo bolj, ali pa ta sčasoma niti ne bo več demokratičen. V končni posledici je odprava ekonomske svobode mogoča le ob monopolu ene politične grupacije, ki obvladuje vse družbene podsisteme. Vključno z monopolom državne represije. Na srečo se socializem nikoli ne izide. Na koncu koncev je treba vsak zapitek plačati. Še tako izdelana teorija Kardeljevega samoupravljanja ali pa represija nemške nacionalsocialistične delavske stranke s Hitlerjem na čelu sta klavrno dočakali svoj konec.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
