Čakajoč Drugo republiko

34

krpanDo nedavnega literarni junak, danes pa v slovenski tranzicijski krajini medijskega in kulturnega iracionalizma ali bolje psevdoracionalizma prikazan kot goljuf in prevarant, je Levstikov Martin Krpan zame simbol pristnega, če hočete, kmečkega boja zoper despotstvo. Čeprav junaški Krpan po boju z Brdavsom velja za nosilca zmage srednjeevropskega kulturnega izročila zoper turško islamsko nadvlado, me bolj nagovarja njegova zmaga nad dunajsko oligarhijo.

Krpan je, podobno kot marsikdo danes na južni strani Alp, živel z vseobsegajočo cesarsko oblastjo. Monarhični dacarski aparat je moral biti zaradi neprestanih vojn in preobsežnega javnega aparata nadvse učinkovit. Znano je, da vladar, ki ne zna pobrati davkov, ne potrebuje nasprotnika. Slej ko prej bo njegova vladavina propadla. Zato je dunajsko uradništvo, kot vsaka fevdalna organizacija, dopuščalo le omejeno trgovino, le omejeno podjetništvo in obrt, visoke umetno določene cene in le omejene količine dobrin. Z ohranjanjem monopolov je državni nomenklaturi uspelo omejevati konkurenco in skrbeti za svoje privilegije.

V razmerah, ki v marsičem spominjajo na današnje dni, o čemer več v nadaljevanju, je silak z Vrha pri Sveti Trojici na črno kupoval, tovoril in prodajal angleško sol. Morda je šlo zgolj za špedicijske storitve, morda je bil grosist, morda le navaden trgovec, ki je oskrboval peke in gostilničarje a la Pri Klinčarju v Razdrtem. Levstik o tem v zgodbi molči.

Morda je Krpan za marsikoga res navaden tihotapec in kriminalec, ki se na nezakonit način izogiba dati cesarju, kar je cesarjevega. Vendar, če želimo biti pošteni, moramo nujno odgovoriti na vprašanje, kaj cesarju sploh pritiče. Ali je cesarjeva polovica, četrtina, osmina, desetina dobička, morda delež od prodaje angleške soli, ali pa delež od vsake dejavnosti, ki si jo nadebuden in marljiv človek lahko zamisli in loti.

V parlamentarni demokraciji odgovor na gornje vprašanje po izvoljenih predstavnikih podajajo volivci. Pri tem se odločajo na eni strani med več državne, tj. oblastne redistribucije davkoplačevalskega denarja v obliki državnih šol, državnih univerz, državnih bolnišnic, državnih vrtcev, državnih medijev, državnih podjetij, državnih domov za ostarele, državnih gledališč, državnih bank, nenazadnje državnih pokojnin in državnih privilegijev, in na drugi strani med več zasebne iniciative, osebne odgovornosti, možnosti reinvestiranja dobička, svobodnega podjetniškega udejstvovanja in meritorne redistribucije zasebne lastnine (davkoplačevalskega denarja). Kam vodi prvo, bi nas Slovence moralo skrbeti. Odgovor namreč že poznamo.

Demokratični socializem – contradictio in adiecto?

Če predpostavljamo, da so volitve v slovenski parlament svobodne in poštene, in če pustimo ob strani neuravnoteženost medijskega in kapitalskega omrežja na strani kontinuitete ter zavestno spregledamo izločitev prvaka nerežimske stranke iz politične tekme na način, ki kaže na zlorabo oblasti, potem obstaja temeljni pogoj, da lahko postavitev oblasti pri nas označimo za demokratičnega. Leta 1990 smo se Slovenci odločili za svobodo in demokracijo. Za transparentno postavitev oblasti, katere oblikovanje in delovanje naj bi bilo odvisno tudi od naše volje. Iz tega časa, žal, izvira tudi naša ključna zmota: v vsej evforiji porajajoče se samostojne države smo slepo verjeli v moč demokratičnega procesa, ki da bo sam po sebi preprečil ponovno omejevanje težko prigarane svobode.

Na žalost že Harper v svoji knjigi »Liberty: a path to its recovery« razlaga, da formalna demokracija ni skoraj nič več kot le mehanizem postavitve oblasti in sprejemanja njenih odločitev. Poudarja, da je največja zmota današnjega časa prav vera v demokratičen proces, ki naj bi posamezniku “per se” zagotovil svobodo. Naša poosamosvojitvena zgodovina priča o tem, da smo dosegli spremembo forme, vsebine, žal, ne.

Okoliščine vseobsežne Slovenije 1.0 so skoraj podobne tistim iz časa dunajskega ministra Gregorja. Razpravljati o kapitalizmu, svobodnem podjetništvu, možnostih investiranja lastnega dobička, predvsem pa o unovčenju lastnega znanja, izkušenj in idej, je pri nas skoraj bogokletno. Toliko bolj, če govorimo o šolstvu, zdravstvu, oskrbi ostarelih, oskrbi s pitno vodo, komunalnih storitvah, energetiki, telekomunikacijah, prometu, infrastrukturi ipd. Kdaj se bo kakšen učitelj vprašal, koliko so njegove izkušnje, angažiranost, delo v poznih nočnih urah, nenazadnje znanje, ki ga posreduje v državni šoli, na fakulteti ali inštitutu res vredno? Morda slovenskemu šolniku v celotni delovni dobi res pripada pol milijona EUR (neto). Dejstvo je, da povprečna štiričlanska družina pri nas v obdobju tridesetih let zapravi skoraj dvakrat toliko.

Ni več dvoma, da je demokracija lahko odlično orodje za dosego njenega nasprotja: popoln odvzem (ekonomske) svobode. V tej sintezi se skriva odgovor na naslovno vprašanje. Ta vodi k sklepu, da se zmaga Slovenije 2.0, torej evropske Slovenije, ponovno odmika za kakšno leto, desetletje ali celo več.

H koncu demokratičnega socializma ali status quo

Nujnost obstoja zdrave demokracije, kjer se mesarsko klanje z bojnih polj prenese v argumentiran in dialektično iskren parlamentarni proces, zahteva vladavino prava. Te brez spoštovanja človekovega dostojanstva kot osrednje družbene vrednote ni. Če je torej svoboden človek postavljen v osrčje civilizacijskega imperativa in namena vsake norme, ni mogoče zanikati zasebne lastnine kot neodtujljivega dela človeške narave. Njen motiv se ne izčrpa v ustvarjanju presežka, tj. dobička, temveč v ustvarjalnem procesu fizičnega oz. intelektualnega napora. Presežek v industrijski proizvodnji, poljedelstvu, pri fizičnem delu ali intelektualnem ustvarjanju zagotavlja možnost razvoja in napredka obstoječega stanja.

Tudi delo na črno je delo. In Krpan je to vedel, ali pa je le čutil na vsakem koraku. Zagotovo je opazil, da se prelivanje denarja, pobranega z davki, tudi od legalne prodaje soli, pri rasti standarda in razvoja slovenskega Krasa ter širše prav nič ne pozna. Točno je vedel, da hoče dunajska gospoda pri vsem svoj delež. Tudi od angleške soli, ki jo je tovorila njegova kobilica. Da bi se mu splačalo (beri: da bi poleg pokritja stroškov ustvaril še dobiček) tovoriti sol in jo prodajati po slovenskih deželah, bi moral avstrijski cesar popustiti z davčnim primežem. Napoleon je bil izgovor za tihotapljenje le med letom 1809 in 1815. Res je, da je monarh s pobranimi davki plačeval svoje vojake na frontah po Evropi, vendar zgolj zaradi varovanja fevdalnih privilegijev. Davčna stiskalnica je vodila k temu, da so v istem času, ko so v precej bolj svobodni (beri: kapitalistični) Angliji sol prevažali s parnimi lokomotivami, v naših deželah glavnino tovora še vedno prevažali s konji. Železnica Dunaj Trst je bila zgrajena šele leta 1857, dobrih trideset let po izgradnji prve znane proge med Stocktonom in Darlingtonom v severni Angliji. Angleška podjetja so z lahkoto prodajala sol v deželah avstrijske monarhije in pri tem pokrila potne stroške ladijske špedicije okoli obale zahodne Evrope in Sredozemlja ter na koncu mastno zaslužila. Medtem na obalah slovenske Istre in Dalmacije verjetno za idejo podjetja v smislu organizirane mehanizirane proizvodnje morske soli z ustreznim managementom, računovodstvom in marketingom, glede na to, da so raje kupovali tujo, še slišali niso.

Smo pri temeljni dilemi: ali prepustiti posamezniku svobodno ustvarjanje dobička in njegovo nadaljnje investiranje, ali pa slednje omejiti in individualni ter skupnostni napredek prepustiti vsevedni oblasti.

Junijski volilni rezultat priča o tem, da so se volivci zopet odločili za manj svobode. Ne glede na odsotnost programa in celo programskih usmeritev zmagovalcev volitev je predhodna ugotovitev zagotovo točna. Prioriteta bodoče oblasti naj bi bila nova delovna mesta. Res je. Tudi delovna mesta zagotavljajo določeno prosperiteto. Vendar jo svobodno podjetništvo neprimerljivo bolj. Nova delovna mesta so v resnici produkt svobodnega podjetništva. Pristno in pošteno tekmovanje na svobodnem trgu namreč ne pozna meja.

Ustavna večina v socializem zagledanih sil in vstop skrajne levice v slovenski hram demokracije me utrjuje v prepričanju, da si bo za končanje demokratičnega socializma tudi pri nas potrebno prizadevati mnogo bolj, ali pa ta sčasoma niti ne bo več demokratičen. V končni posledici je odprava ekonomske svobode mogoča le ob monopolu ene politične grupacije, ki obvladuje vse družbene podsisteme. Vključno z monopolom državne represije. Na srečo se socializem nikoli ne izide. Na koncu koncev je treba vsak zapitek plačati. Še tako izdelana teorija Kardeljevega samoupravljanja ali pa represija nemške nacionalsocialistične delavske stranke s Hitlerjem na čelu sta klavrno dočakali svoj konec.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


34 KOMENTARJI

  1. Nova delovna mesta so v resnici produkt svobodnega podjetništva.

    To misel je treba poudariti. Mogoče bo dobila dovolj pristašev, da na naslednjih volitvah izberemo ljudi, ki nas bodo popeljali v blagostanje. No, vsaj do delovnih mest s plačo, ki omogoča še kaj več od preživetja.

    • Bojim se, da svobodno podjetništvo za povprečnega Slovenca pomeni edinole izkoriščanje delavcev. Tako smo vzgojeni, to nam dnevno trobijo mediji.

  2. Točno tako kot je tukaj opisano, sem tudi sam razumel Krpana. Po komentarjih v pogovorih sodim, da ljudje vedo, da je s porabo davkov tudi sedaj podobno – premalo učinka za splošno dobro in preveč za financiranje privilegijev nekaterih družbenih skupin. Ponavadi slišim izjave: naj se pusti ljudem delati, pa bo manj socilnih problemov, ali: v nordijskih državah so davki visoki, ampak ljudje vedo, zakaj jih plačujejo.

  3. Martin Krpan me glede soli spominja na bivšo Jugoslavijo, ko je moral biti vsak Martin Krpan in si tihotapiti kavo, južno sadje, obutev, tekstil, tehnične pripomočke itd, če je hotel normalno in poceni živeti.

  4. Komunistom je res temeljito uspelo uničiti kulturo in intelekt. In tako je naš mitološki junak postal lopov in tihotapec.
    Dragi komentatorji, tihotapljenje soli na Dunaj je prispodoba za prinašanje zdrave pameti oblastem. Martin Krpan tovori sol, pamet, in jo vozi dunajskim birokratom.
    Samo toliko, v vednost.

    • Tudi gospici s “korenčkom in palico” ne bi bil odveč kakšen ščepec… me pa preseneča, da ji tega ni nikoli nihče razložil. Končno je v vseh možnih medijih in oddajah posredovala svoje unikatne razlage Levstikovega dela.
      In to je tisto – ne glede na to, kakšno katastrofalno neumnost izrečejo, ni odziva s strani sogovornika (novinarja, voditelja ali kolega).

  5. Pravzaprav smo priča paradoksalni situaciji, ko so se komunisti prelevili v največje lastnike kapitala, država oz. demokratično izvoljeni predstavniki parlamenta pa v fevdalce.

  6. Zakaj smo si pred 25 leti delali državo, če se nekaterim šverc in utajevanje davkov zdi vrednota ali vsaj nekaj, kar se da zagovarjat?

    Včasih sol, danes pa v skrajnem slučaju beg nakradenih skupnih milijard v davčne oaze. Kar je za davkoplačevalce manifestirano v eksponentno rastočem državnem dolgu, ki nas letno obremenjuje z nad 1 milijardo, kmalu blizu 2 milijardama obveznosti za obresti. Seveda bojo liberalci ob potopu gospodarstva in javnih financ rekli, da je krivo predrago zdravstvo in šolstvo in da je skrajni čas, da se javnemu sektorju razpolovi plače.

    Slovenija- dežela črnograditeljev, dela na črno in utajevanja davkov. Kjer je vladar in država sovražna sila, proti kateri je vsakršen upor upravičen. Očitno se s tako vizijo postavljajo deli novih generacij, med drugim avtor članka.

    Rezime: nedržavotvornost in Balkan za vedno. 🙁

  7. Nekje sem ujel, da je angleška sol v resnici smodnikov prah.
    Torej je Krpan tovoril smodnik.

    Le kaj bi bilo drugega smiselno kot smodnik. Mar naj bi AO iz Anglije uvažala sol, če pa je imela v lasti cel Jadran, vsaj severni del.

    Zavedati se je treba, da je MK živel v fevdalnih časih, kjer je bil kralj oligarh in je imel številne monopole in privilegije, ter je brutalno izterjeval davke, ki pa so bili večinoma veliko manjši kot danes.

    Bistvo kapitalizma je ustvarjalna in odgovorna svoboda, podjetništvo – ki edino ustvarja nova in kvalitetna delovna mesta – medtem ko birokracija ustvarja samo parazitske sinekure.

    Trgovec je v kapitalizmu junak, saj je njegovo delo, da išče anomalije trga in jih s svojo trgovino skuša popraviti. Torej kupuje kjer je ceneje, da prodaja na tistem trgu, kjer so cene produktov in storitev previsoke.

    Še vedno pa ni MK kmet in zame ni pozitivna figura.

    Za socialiste mora biti MK vzor, saj prikaže, kako izigrava družbo, sistem.

    • Jaz sem pa nekje zasledil, da so v tistih časih tihotapili beneško sol, ker je bila zaradi davkov znatno cenejša. Je pa izraz angleška sol za KNO3, sicer bolj znan kot navadni soliter.

      Sicer pa sem na brzino dobil vtis, da je Krpanov Martin resnično živel in resnično rešil Dunaj … 🙂

  8. pavel, sem vesel tvojega zaključka. Tistega prej, recimo pripisovanja junaškega položaj trgovcem ( recimo Shakespearovemu Beneškemu trgovcu?), raje ne bom komentiral. A žal mladi gospod, ki je napisal članek, izrecno noče biti socialist ( verjetno ga sploh nisi v celoti prebral), ampak nasprotno, želi biti liberalec- tvoj miselni krog, torej. 🙂

    • ni problema, saj v večini čisto fino in zelo dobro razmišljaš.

      Problem je, ker imaš globoko v sebi številne predsodke, ki so vsajeni vate že v času otroštva, ko so nas posiljevali s tragično Fritzl literaturo Voranca, Kranjca, samo trpljenje, polno socilani krivic.

      Kot nekdo zgoraj ugotavlja: tipiče Slovenec je socialist, ker bo ob besedi “svobodno podjetništvo” takoj prešaltal v razumevanje ” izkoriščani delavci” – takoj se mu bo prikazal pekel iz Voranca, in ostalih svetovnih soc-realistov.

      Da ne bi tega pozabili pa smo iz proračunskih sredstev spet en tak film bogato financirali: Inferno. Temačna grozljivka o kapitalizmu.

      Kako naj torej v večini razumen človek sploh neobremenjeno razmišlja o svobodnem trgu, če pa ima globoko o sebi o takih vprašajih že MOČNO DELUJOČE MAGIČNO MIŠLJENJE iz otroštva.

  9. Martin Krpan seveda je junak, saj sicer sploh ne bi veljal kot umetniško delo. Kje ste videli še negativce v takih povestih? V kateri kulturi? Pri katerem narodu? Nikjer, jasno! Dajte se malo popraskat po čelu! Komunistično kladivo trdo udari. 🙂

  10. Zanimivo, kako lahko Martina Krpana različno razumeš.

    In sicer tako kot sam želiš.

    Martin Krpan je zame vsekakor pozitivna junak, kar je takoj uvidel sam cesar in ga potem poklical na pomoč, da reši Dunaj in Evropo.

    Na Dunaju je marsikaj kritičnega izpovedal, da so kar obračali oči, vendar so spoštovali njegovo mnenje.

    Njegovo trgovanje s soljo pa je še najbližje tisti varianti, ki jo omenja Zdravko, sicer ga Dunaj ne bi poklical na pomoč in ga na Dunaju gostil kot rešitelja cesarstva.

    Res pozitiven junak za Slovence, ki je rešil Dunaj in Evropo.

    Pomenljiv junak za današnji čas, ko Evropa rabi rešitelja. Seveda tudi Slovenija.

    • “angleška sol” je lahko angleški NaCl ali KNO3. Katero je imel v glavi Krpan in katero na hrbtu njegova kobilica?

      Navadna sol(NaCl) je bila v Avstro-Ogrski monopolni proizvod torej je lažje pričakovati, da mu je dovolila trgovanje z KNO3 potrebnim za izdelavo črnega smodnika.

      Neke učinkovitejše nadomestke črnega smodnika pa so udbovci tovorili v Avstrijo in še dalje tudi po II.sv.vojni, kar pa žal ni le povest. Za nekatere so tudi ti narodni junaki.

      • Preveč si v šolo hodil. Bravo! Očitno ti prispodobe ne “delajo”.
        Konja je s ceste umaknil pred kočijo najbrž zato, da mu ne bi eksplodiral, če bi se zaletel. 🙂

  11. Krpan je imel več soli v glavi kot cel Dunaj. Zato je bil njegov konj obložen s soljo.

    To pa ne pomeni, da je bila Avstrogrska civilizacijsko zaostala država, saj je v tem pogledu prednjačila pred drugimi državami Evrope.

    Krpan opozarja na pozitiven prispevek Slovencev k tej civilizacijski izgradnji.

  12. Ali lahko danes ponovno prispevamo slovenski civilizacijski prispevek Evropi kot za časa Levstika?

    Takrat smo bili v špici evropske civilizacijske razvitosti, zdaj smo precej zadaj. Vendar ne zaradi samostojne Slovenije, ampak zaradi zadnjih 70 let pred njenim nastankom.

  13. Ja, ja. Angleška sol je lahko tudi soliter. Ali pa ena izmed najbolj čistih in finih soli, s katero so zalagali izbirčno gospodo:) Levstika žal ne moremo več vprašati. Bi bilo pa žalostno, če bi se – spet – zapičili v neko podrobnost in o njej razglabljali in se pričkali do, tako ali tako, na koncu neodločenega rezultata. Najbrž tudi ni bil namen avtorja gornjega članka razrešiti te “problematike” ampak razmisliti o čem pomembnejšem?

    • Ne vem, če je tu še kaj dosti za razmišljati. Na vsakih naslednjih volitvah bolj prepričljivo povemo, da smo za manj svobode. Nekateri zato, ker svoboda pomeni tudi odgovornost, drugi pa zato, ker se pri švercu-utajah vidimo kot Martini Krpani in v tem uživamo, čeprav s tem ne rešujemo Evrope.
      Zaradi obojega hvalimo in si želimo nazaj nekakšno Jugoslavijo in ne zaradi bratstva in enotnosti.
      Vsaj po letu 1970 je za osnovno preživetje bilo poskrbljeno. To, da smo zavistno gledali na standard čez mejo pa smo že pozabili. Pozabili smo tudi, da smo za kaj več (lastno hišo) delali vse popoldneve, sobote in nedelje – sobnih biciklov sploh nismo potrebovali.
      Najraje pa se spominjamo drobnih radosti. Uživali smo, ko smo trgovca podkupili, da smo dobili vrečo cementa, uživali smo, ko smo podkupili uradnika za takšno ali drugačno dovoljenje, uživali smo, ko smo prešvercali dodatnega 0,5 kg kave, uživali smo, če smo na črni borzi prišli do deviz in z njimi vplačali stoenko in tako preskočili enoletno vrsto, uživali smo, ko smo soseda pregovorili, da je pričal, kako smo petletni sodelovali v NOB in prišli do borčevske pokojnine.
      Krpanstvo imamo že v genih in krpane, ki imajo za kriminal državni blagoslov obožujemo.

      Koliko nas pomisli, da je Cerar z dvojnim zaračunavanjem kilometrine ogoljufal šole(državo)? Misliti je naporno. Lepše je še naprej poslušati njegove bajke o etiki in morali.

    • In kaj je poanta avtorja? BTW, tisočkrat smo jo že slišali, meni je že silno dolgočasno od te repeticije, popularna je zadnje čase posebej v vseh “desnih” medijih in smo brali na to temo osrednje komentarje od Reporterja do celo verskega tednika Družine.

      Poanta je, da imamo še socializem, rabili bi pa svobodno tržno gospodarstvo, da je treba sprostit privatno pobudo, znižat davke in oklestit nadležni javni sektor. Do sem se lahko delno strinjam. Poudarek na samo delno.

      Avtor gre dlje. Preko Martina Krpana pokaže razumevanje, če ne kar podporo utajevanju davkov, delu na črno, črnograditeljstvu etc. Upravičenost početja Krpana naj bi izhajala iz narave tedanje cesarske oblasti in njenega trošenja. Po prosti subjektivni presoji.

      Sama po sebi se ponuja analogija na danes, ki se je avtor ne brani. “Neučinkovita socialistična” država, ki preveč troši in nalaga prevelika davčna bremena, naj bi opravičevala in upravičevala delo na črno, davčne utaje, črnograditeljstvo, beg kapitala v davčne oaze. Opravičevala naj bi briskiranje pravne države in kršenje morale.

      No, tu se pa jaz ustavim, brez vsakega ampak. Davčna utaja je kraja, je prekršek čez Božjo zapoved in občečloveško moralo. Tega se ne da zagovarjat, najmanj znotraj krščanskega duhovnega obzorja. In je kršenje zakona, torej podiranje pravne države; če pristanemo na kršenje enega, odpiramo vrata za vsesplošno kršenje kateregakoli.

      Če smo želeli svojo slovensko državo, jo spoštujmo, gradimo in ne najedajmo!

      p.s. Mimogrede, Levstik je bil med nosilnimi liberalci v 19. stoletju, nasproten staroslovenskim konservativcem okoli dr. Bleiweisa in tedaj porajajočega se katoliško-utemeljenega tabora. In še: katoliški in liberalni tabor sta si do prepovedi demokratične politike po WW2 vedno stala nasproti eden drugemu- zanimivo, če ne čudno, da eni zdaj njuno stapljanje v eno politično ideologijo očitno gledajo kot nekaj samoumevnega.

      • Pa kje ti bereš briskiranje (sic!) pravne države?!

        Avtor izrecno zahteva vladavino prava, kar je mimogrede nujen predpogoj vsakega tržnega gospodarstva. Če ne druga že zaradi zagotavljanja svobodnega trga. Davčna utaja je krajam, ampak le do tam, ko je davek res namenjen transparentni in koristni javni porabi. Morda se še kdo spomni prodajalca, ki je s samozažigom sprožil t.i. arabsko pomlad. Zakaj že?

        Kar se pa tiče “borbe” med katoliškim in liberalnim taborom pa si preberi za začetek tole: https://www.casnik.si/index.php/2014/09/11/resnica-vas-bo-osvobodila/

        • Ne vem, zakaj naj bi bral še enkrat, je že prebrano. Ja, intervjuvanec združuje eno in drugo. Njegova pravica. Moja pa, koliko se bom strinjal z njim in koliko ne.

          Ti pa v bistvu ponavljaš ono, kar v članku vidim kot nespoštovanje moralnih norm in pravne države. Davčna utaja je nesprejemljiva, moralno in pravno. Vedno. Brez ampak in toda.

          • Si pa pameten. Pa saj ni ključno vprašanje, kaj je davčna utaja. To očitno vsi razumemo. Ključno je: kaj je še pameten davek in kaj ne, kaj je še pametna javna poraba in kaj ne, kaj je še pametno državno financiranj in kaj ne… bistvo demokracije je svoboda. Ko davek začen zažirati svobodo posameznika na najbolj elementarni bazi, kot je preživetje, potem pa je treba zadevo spraviti v javni diskurz in o njej razpravljati ter sprejeti neko politično odločitev, ki bo boljša. Prepričan sem, da so za vse nas boljši blaginja, varnost in mir, kot pa njihova nasprotja…

          • Jah, velikemu delu podjetij, kakršna trenutno imamo v SLO, davki, praktično kakršnikoli davki, res zarezujejo v svobodo, marsikdaj v preživetje.

            Ker so obupno zadolžena in prezadolžena. Zadolžila so se svobodno. Svobodno so se tudi odločali, za kaj se zadolžujejo. Lahko bi se zadolževali za odličnost svojih zaposlenih in vsakršno odličnost proizvodov, ki jih ponujajo na trgu- tehnološko, estetsko.

            Kdo drug kot oni sami so si krivi, če so se zadolževali za notranja lastninjenja, za nerealistične prevzeme podjetij, nakupe zemljišč ipd. predvsem na Balkanu, kdo jim je kriv, če so denar metali v beton namesto v pamet?

            Evo, zdaj pa ne morejo plačevat ne dolgov, ne davkov in jamrajo oni in njihovi ideologi ( zakaj nemško, avstrijsko, švedsko gospodarstva ne jamra, da je preveč obdavčeno, pa je vsaj toliko kot naše?). Jezijo se, zakaj jim banke nočejo posojat denarja, pa je normalno, da jim ga ne, če ni izgledov za redno odplačevanje obrokov.

            In potem je vsega kriv javni sektor, ki za razliko od gospodarstva v vitalnih delih celo vzdrži evropske primerjave ( šolstvo, zdravstvo) pri učinku glede na vložena sredstva. Čeprav bi mu tudi reforme prav prišle.

      • Sicer ne morem vedeti, če avtor resnično simpatizira z utajevalci davkov, delom na črno in tihotapci (nenazadnje to lahko neposredno odgovori kar sam), sem pa jaz ta prispevek razumela bolj v smislu, da pretirana represija, birokracija, tehnokracija, trošenje davkoplačevalskega denarja, preusmerjanje državnega premoženja v zasebne žepe s pomočjo same države, neodgovornost, nobenih pravnih posledic, sankcij za vsem znana dejanja, ob tem pa onemogočanje podjetništva, oviranje razvoja, preveliki davki, izguba delovnih mest, nikakršne vizije za razvoj… itd., nujno rezultirajo tudi v to, da so državljani, žal, pripravljeni (nekateri celo primorani), početi stvari, ki jih sicer ne bi, ali bi se jih celo sramovali. Hvala lepa za tako državo. In ja, tisoč krat o tem govoriti je premalo. Hudo pa je, da tisti, ki vas to dolgočasi, pozabljate, da veliko vaših sodržavljanov popolnoma po nepotrebnem danes, tukaj in zdaj, kljub temu, da si želijo in so sposobni delat, živi izjemno težko, še toliko težje ob zavesti, da tista druga polovica nima za njihove stiske niti najmanjšega posluha, ker jim trenutno pač ničesar ne manjka. Žal si nekako ne znamo izbrati voditeljev, ki bi bili sposobni in dovolj pogumni, da bi temu narodu pomagali vzpostaviti varno, dostojanstveno, ustvarjalno in mirno življenje. Mogoče si pa podzavestno le ne želimo, da bi komu izmed nas to uspelo.

        • In zakaj je tako? Ker smo izgubili vero, da je sploh lahko drugače. Ker smo izgubili pamet, da bi sploh kaj spremenili. In o tem govori Martin Krpan. V tem je njegovo sporočilo, da je bister um in pamet moč, ki se ji vladarji ne morejo upirati.
          Ne pa, saj je že od nekdaj tako, tudi on je kradel, da se je preživljal.
          Demoraliziran narod, upadlega duha, brez volje, brez idej. Krvoločno razpoložen zoper vsako kritiko, zoper vsako spremembico.

    • Ni veliko stvari pomembnejših od kulture. S takšnim zastrupljevanjem intelekta dosežeš ravno to, da nihče več ne razmišlja o ničemer.
      Zdaj Albert tu meri kilometrino Cerarju. In se sploh ne ukvarja z ničemer. Vsi so glih in nič ne moremo.
      To je raj za komuniste!

      • Da, Zdravko. To je raj za komuniste. Vendar, če kaj, jim je treba priznati, da si ga, tudi na daljši rok, ustvarjajo sami. Vedo, da je varnost osnovna človekova potreba in ravno to obljubljajo. Erjavec nedotakljivost pokojnin – tudi nezasluženih, ostali pa UTD, s čimer nagovarjajo predvsem mlade. V socializmu je osnovno varnost pomenilo zagotovljeno delovno mesto, to pa sedaj nadomeščajo z UTD. Za pretežni del volilnega telesa je to dovolj, za posladek pa še Cerarjev nauk iz etike: “če si naš, so ti male lumparije dovoljene”. Tisti, ki bi hoteli kaj več kot UTD, lahko odidejo iz Slovenije, saj so zaradi razmišljanja z lastno glavo moteči. Zato odhod najperspektivnejših mladih celo vzpodbujajo. Zakaj misliš, da je tako priljubljeno in tudi deluje:”JJ straši! V zapor z njim!”

        Koga in s čim nagovarjajo pomladne oz. nekomunistične stranke?

  14. Pokorno javljam!

    Kaj ni škoda dragocenega časa za blodnje pod imenom demokratični socializem izpod nakovala ostarele kovačije
    zabubljene zlobe v Murgeldorfu?
    Njegove ekspoziturne podružnice kvaziboljševiškega F21, ki je sodobno in pomirjevalno ime za Sovjet, torej SOV-21, morajo goniti svojo zgonjeno rdečuhasto mozgovje in jebat narodovo usodo na nakovalu svojatske zlobe v lojastih krvavih privilegijih hudičevske preteklosti večnih zablod pohote in spenjene oblastnosti, ki jim bruha iz požeruhasatih gobcev za vsako ceno!

    Rekel sem : škoda, resnična škoda in izguba in tratenje čsa in energije!

    Zakaj matrati sodobne generacije z propadlimi zblojenostmi, ki so požrle toliko ukradenih bodočnosti, odrekanja in življenj!

    Da se boste lažje spopadali z norostjo iz murgeldorfske kovačnice zla in napuha pogube, si sem in tja vzemite v branje TESTAMENT PROSLULO PROPADLEGA YU EKSPERIMENTA norega JB Tita In Kardelj Edija.

    Tako lahko, preprosto in učinkovito imenujemo zapuščinsko knjigo najboljšega, najvidnejšega ekonomskega carja bivše Yuge, to je:

    Dr.Aleksander Bajt : BERMANOV DOSJE, MK, Ljub. 1999

    Berite in spišite kratko obnovico nadtovarišu Mesecu, ki se mu bluzi o demosocializmu najširših večno nategnjenih
    ljudskih množic!

    Z vsemi možnimi spoštovanji:

    Za zdravo človečansko pamet, pamet v lastne roke,ljudje!

    ali pa:

    Za Slovenistan, s Titonikom do dna morja!

  15. Včeraj se je lahko bralo na portalu novicejutro.si članek v hrvaščini, napisan na www hkt.hr z dne 16. 7. 2014 kako so klali Hrvate v Kočevskem Rogu. Pobili so jih 40.000 z grozljivim sadističnim mučenjem, pri tem se 12.000 Slovencev sploh ne omenja. Pač pa se omenja Slovence, ki so izvajali “storitve” in našo nomenklaturo, ki je po Titovem ukazu organizirala transporte in le njim dobro poznane kraje z vrhunsko državno podprto logistiko ter takoimenovano zaroto molka, ki seže do današnjih dni. Ob tem se mi zdi modrovanje v članku in komentarjih irelevantno, čeprav bi se najraje strinjal s tistim, kar je napisal IF. Režim, ki je to počel, še traja in je zato po mojem mnenju vsako razglabljanje o liberalizmu, davkih, pravni drżavi, volilicih itd. odveč.

Comments are closed.