Č. Kostevc, Dnevnik: Svojega ne damo

2
269

Pred kratkim smo prodali še enega iz zbirke nacionalnih šampionov, ko je v roke hrvaškega tajkuna po nekajletnem boju padel Mercator. Morda Todorićev nakup slovenskega konkurenta ni tako močno zatresel nacionalne samopodobe, kot jo je nakup Elana s strani Privredne banke Zagreb leta 1994. Je pa vendarle odprl stare rane. Morda je zadnja »izguba« še toliko bolj boleča zaradi percepcije, da bo novi lastnik masovno odpuščal in bodo posle izgubljali slovenski dobavitelji ali pa zato, ker je hrvaški prevzemnik zvito privarčeval dobrih 380 milijonov evrov s tem, da je pustil, da je politika leta 2011 obranila nacionalni interes. *

Glede na trenutno finančno stanje »najboljšega soseda« smo lahko razmeroma varni pred tem, da bi bil namen prevzema poskus finančnega izčrpavanja podjetja. Bolj verjetno se zdi, da je bila za hrvaškega trgovca privlačna že vzpostavljena močna prodajna mreža v Sloveniji, predvsem pa tudi v ostalih delih nekdanje Jugoslavije (primarno v Srbiji in Črni gori). Ali pa je šlo zgolj za osebni prestiž Todorića. Kajti Todorić je hkrati s poceni nakupom Mercatorja prevzel tudi za dobre 1,2 milijarde evrov Mercatorjevih dolgov.

Zgodba o prevzemu Mercatorja razkriva vso globino slovenskega odnosa na lastništvo gospodarskih družb. Na eni strani gojimo globoko nezaupanje do tujih lastnikov, ki kažejo interes za naša podjetja, na drugi pa nimamo prav nobenih rezervacij do slovenskih lastnikov, ne glede na njihovo spodobnost, njihovo »zgodovino«, način, na katerega so prišli do podjetja ali pripravljenost na delo. Važno, da je lastnik slovenski, vse ostalo se bo že samo uredilo. Poleg politikov je superiornosti domačega lastništva pritrdila tudi skupina strokovnjakov, ki je svoje stališče utemeljevala s tem, da naj bi tuji lastniki kanalizirali dobičke v tujino, izkoriščali delavce, zanemarjali slovenske dobavitelje, uničevali konkurenco in državo prikrajšali za zaslužene davčne prihodke. Koristi tujega lastništva torej naj nikakor ne bi odtehtale izgub, ki jih slednje nosi s tem, ko je odvzeta možnost lokalnemu lastniku, da vodi podjetje na globalnem trgu v korist lokalne skupnosti. Poleg neposrednih naj tuje lastništvo ne bi imelo niti posrednih koristi, ki jih relevantna znanstvena literature tako pogosto navaja (prenos znanja, izboljšanje strukture proizvodnje, rast plač zaposlenih v panogi, dostop do kapitala, boljše povezave s tujino…). Ob implicitni domnevi, da so »odtujena« najboljša domača podjetja, naj bi jih tuje lastništvo naredilo dolgoročno slabše, v vmesnem obdobju pa država, potrošniki, zaposleni in dobavitelji ne bi imeli prav nobene koristi od njih.

Ekonomska teorija delovanja podjetij v tuji lasti takšen izid tujega prevzema seveda dopušča, na drugi strani pa empirične študije praviloma ugotavljajo, da imajo tako država, zaposleni kot tudi poslovni partnerji praviloma večje koristi od tujega lastništva kot od domačega. Klasičen argument nasprotnikov tujega lastništva temelji na domnevi, da je vstop tujega podjetja na trg določene države motiviran z uničevanjem tržne konkurence oziroma prevladujočega položaja vstopajočega podjetja, vendar pa praksa po svetu enostavno ne potrjuje takšne domneve. Še toliko bolj vprašljiva je takšna domneva v primeru vstopa na slovenski trg, saj je pregovorno majhen in tržna struktura posameznih panog praviloma ne spominja na popolno konkurenčno.

Za večino tržne koncentracije na slovenskem trgu tako težko krivimo tujce, saj so jo zakrivila kar slovenska podjetja sama (Mercator, Pivovarna Laško in Union, gradbeni sektor…) ali pa je bila ta posledica majhnosti slovenskega trga. Težko je torej strokovno utemeljiti a priori negativen odnos do tujega lastništva, saj to praviloma prinaša koristi. Seveda pa so mogoče tudi izjeme in je potrebno ocenjevati koristi in škode tujega lastništva skozi prizmo trenutnega stanja v posameznem podjetju in na določenem trgu, preden pride do prevzema.

Več: Dnevnik

2 KOMENTARJI

  1. Primer Merkator je zelo poučen.

    Rzakriva napačno razvojno, gospodarsko in finančno politiko naše države oziroma državnih podjetij in seveda odsotnost odgovornosti.

    Vendar se nič ne zgodi.

    Ni razgaljena resnica in predložen nov zdravorazumski in odgovornostni red za državna podjetja

  2. Zamolčana je resnica o vzrokih in odgovornih za te vzroke slabega finačnogospodarskega stanja v državnih podjetjih in bankah.

    Dokler ne bo to znano, ne bo pravih razvojnih ukrepov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite