C. Boix i Serra: Katalonski referendum izhod iz neenakopravnosti

10
383

V prvi vrsti gre za to, da referendum utre pot dvostranskim pogajanjem za razrešitev sporov na podlagi medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti. Ali je okvir za takšno razmerje še vedno lahko španska država ali ga bo treba na novo vzpostaviti v dobrososedskih odnosih med samostojnima članicama Evropske unije, je nekaj, česar ne kaže prejudicirati. V vsakem primeru pa je smoter referenduma odprava stanja sistematične zlorabe manjšine s strani večine. Referendum o neodvisnosti je vzvod za ponovno vzpostavitev dostojanstva obeh sprtih strani. Je priložnost za oblikovanje odnosa enakosti, ki zdaj ne obstaja in ki bi tako Španijo kot Katalonijo osvobodil izkrivljanj, izigravanj in hlapčevske miselnosti, ki zaznamujejo vsako krivično razmerje.

Objavljamo sklepna poglavja predavanje, ki ga je Carles Boix i Serra imel 11. septembra letos na Inštitutu za katalonske študije v Barceloni. Carles Boix i Serra je profesor političnih ved na Univerzi Princeton in strokovnjak za vprašanja neenakosti v demokratičnih sistemih.

Pravica do samoodločbe v demokratični državi

V tem pogledu je pravica do samoodločbe istovetna s takšnim sistemom zaščite ali pa, če hočete, njegova inherentna posledica, saj nacionalni manjšini daje v roke instrument, ki ga lahko uporabi, da ublaži in nevtralizira nevarnost stalnih zlorab. Pravica do samoodločbe je podobna pravici do ločitve, saj partnerju omogoča, da v primeru stalnih zlorab ter sistematičnega in dolgotrajnega zapostavljanja zahteva razvezo. V španskem ustavnem sistemu, ki ne zagotavlja ustreznih garancij za ozemeljske manjšine, je uveljavljanje pravice do samoodločbe edino učinkovito orodje, ki ga imajo na razpolago nacionalne manjšine, da se zaščitijo pred nenehnim vsiljevanjem volje s strani večine.

Seveda je mogoče pravico do samoodločbe zlorabiti ali jo uporabiti na frivolen način, kot priročno orožje za zasledovanje malenkostnih interesov. Da bi jo lahko uveljavljali, je nujno, da poteče razumno dolgo časovno obdobje, v katerem se poskuša doseči pogajanja med večino in manjšino. Nujno je dokazati, da večina ni skušala popraviti obstoječe in resne krivične situacije oziroma da v tem procesu ni ravnala v dobri veri. Nazadnje je nujno, da manjšina izkaže dolgotrajno privrženost uveljavljanju pravice do samoodločbe (kar je, to moram poudariti, nekaj drugega od privrženosti odcepitvi).

Vsi ti pogoji so izpolnjeni v primeru Katalonije in Španije. Vsaj od sprejema ustave leta 1978 je Katalonija skušala prepričati večino, da je glede na izjemno prožno besedilo ustave in glede na pričakovanja, dana v obdobju tranzicije, mogoče vzpostaviti velikodušen sistem samouprave, ne da bi to kršilo temeljna načela in ustroj španske ustavne ureditve. Ta dolgotrajni poskus prepričevanja se je iztekel v sprejem novega avtonomnega statuta leta 2006. Poskus je doživel končni polom leta 2010, skoraj istočasno pa se je začel proces v obratno smer – postopna ponovna centralizacija. Katalonske oblasti so ves ta čas izkazovale dobro vero za nadaljevanje pogajanj okoli vrste konkretnih vprašanj in skušale voljo velikega dela katalonskega prebivalstva po neodvisnosti kanalizirati v obstoječe institucionalne in pravne okvire.

V vsem tem času so naletele na gluha ušesa večine. Tu se mi zdi nujno poudariti, da nepripravljenost na pogajanja ni omejena na eno politično opcijo, temveč v različnih oblikah in niansah predstavlja prevladujočo pozicijo v političnih, medijskih in intelektualnih sferah večine. Pobudo katalonskega parlamenta za razpis posvetovalnega referenduma o neodvisnosti, ki jo je leta 2013 podprlo dve tretjini deželnih poslancev, je španski parlament zavrnil s 86-odstotno večino – zanjo so glasovali skoraj izključno poslanci iz perifernih dežel oziroma nacionalnih manjšin. Opraviti imamo torej s trkom med ozemeljsko manjšino in večino, ki preči (precej velike) politične in ideološke delitve na obeh straneh. Kljub izjemno različnim stališčem, značilnim za pluralno in demokratično družbo, kakršna je Španija, lahko brez prevelikega poenostavljanja trdimo, da nacionalna večina solidno nasprotuje ne le pravici do samoodločbe, temveč ideji, da bi Katalonija ali ostale manjšine predstavljale enakovrednega partnerja. Gre torej za šolski primer, ko je edini izhod iz pat položaja uveljavljanje pravice do samoodločbe.

Nevarnosti črkopravdarskega branja ustave

Res je, da španska ustava ne priznava pravice do samoodločbe. Toda to nikakor ne pomeni, da je ni mogoče legitimno uveljavljati. Tu se lahko naslonimo na dobre primere ustavnih praks drugih večnacionalnih držav. Kot je zapisalo kanadsko vrhovno sodišče v svojem mnenju o quebeškem referendumu, »ustava ni le zapisano besedilo«, temveč »vključuje širši sistem principov, na katerih sloni ustavna vladavina«. Ti principi, in ne le ustava v strogem pomenu besede, morajo voditi delovanje kanadske federacije. V luči teh ugotovitev je sodišče razsodilo, da čeprav Quebec nima »neposredne« pravice do samoodločbe, je referendum o samostojnosti legitimen, »če je postavljen v pravni in politični kontekst, ki izkazuje jasno namero po pogajanjih o oblikah in pogojih razdružitve«. Takšna velikodušna interpretacija je povsem mogoča tudi v primeru španske ustave.

Pravilno branje ustave nikoli ne sme biti strogo dobesedno. Na takšno dobesedno branje so se na nürnberških procesih sklicevali nemški uradniki, ki so izvedli zločine proti človeštvu. V svojo obrambo so navajali, da so zgolj sledili veljavnim predpisom, ki so bili skladni z obstoječim ustavnim redom. In res, po relativni zmagi na volitvah in prevzemu oblasti je Hitler razglasil izredno stanje v skladu s pristojnostmi, ki mu jih je omogočal 148. člen ustave. Dva meseca zatem je parlament dopolnil ustavno besedilo, v skladu s postopki, ki jih je predvidevala sama ustava, in oblast koncentriral v izvršni veji. Weimarska ustava je formalno ostala v veljavi do bridkega konca Tretjega rajha. Toda materialno, to se pravi v luči temeljnih principov (demokracija, federalizem, človekove pravice itd.), ki so jo navdihovali, je bila izničena v trenutku, ko je državni zbor leta 1933 sprejel »zakon o opolnomočenju«, s katerim je zakonodajno moč prepustil izvršni oblasti. Primer nacistične Nemčije nazorno kaže, da je za ohranitev demokracije nujno, da vsako ustavno besedilo razlagamo znotraj širšega konceptualnega okvira. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da ustavo izvotlimo realne veljavnosti. Trditi, da Katalonija nima pravice do samoodločbe, ker tega španska ustava ne predvideva, je odraz istega ozkogledega formalizma, ki diktatorjem omogoča, da pravni red svojih dežel spremenijo v nemo orodje lastne volje.

Referendum kot izhod iz neenakopravnosti

Če se kljub poslabšanju samoupravne strukture (glede na okvire, kakor so si jih predstavljali pri sestavljanju ustavnega sporazuma), kljub obstoju številnih mehanizmov za izvedbo posvetovanja katalonskih državljanov ter začetek pogajanj o okvirih in pogojih novega statusa Katalonije, kljub obstoju trajne in velike večine Kataloncev, ki želijo referendum o neodvisnosti (po javnomnenjskih raziskavah 80 odstotkov), kljub šestim zaporednim demonstracijam, ki vsako leto privabijo rekordne množice zagovornikov neodvisnosti na ulice Barcelone, kljub temu, da imajo stranke, ki zagovarjajo pravico do samoodločbe, že 37 let večino v katalonskem parlamentu, kljub temu, da so katalonski državljani na zadnjih volitvah podelili absolutno večino strankam, ki se zavzemajo za njeno uveljavitev, in če kljub večletnim poskusom pogajanj s centralnimi oblastmi večina še vedno kategorično zavrača ne le sklic referenduma, temveč začetek pogajanj o tem vprašanju – kakšna alternativa ostane katalonskemu ljudstvu in njegovim institucijam? Če ne storijo ničesar, ne bi le izdali trajne volje večine volivcev, ki se je v zadnjih sedmih letih izrazila na mnogotere načine, temveč bi pripomogli k nadaljevanju krivičnega stanja neenakosti, ki sem ga opisal v prvi polovici članka in ki je enako škodljivo za obe strani (čeprav iz drugačnih razlogov in z drugačnimi posledicami). Zato je odločitev katalonskih oblasti, da v skladu z mandatom parlamenta, izvoljenega ob najvišji volilni udeležbi v zgodovini, sklicali referendum o samostojnosti – preprosto glasovanje, prek katerega se državljani v skladu s principom »en človek, en glas« miroljubno odločajo o bodočnosti svoje politične skupnosti – legitimna. To je nekaj drugega kot enostranska razglasitev samostojnosti.

Po mojem mnenju gre v prvi vrsti za to, da referendum utre pot dvostranskim pogajanjem za razrešitev sporov na podlagi medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti. Ali je okvir za takšno razmerje še vedno lahko španska država ali ga bo treba na novo vzpostaviti v dobrososedskih odnosih med samostojnima članicama Evropske unije, je nekaj, česar ne kaže prejudicirati. V vsakem primeru pa je smoter referenduma odprava stanja sistematične zlorabe manjšine s strani večine. Referendum o neodvisnosti je vzvod za ponovno vzpostavitev dostojanstva obeh sprtih strani. Je priložnost za oblikovanje odnosa enakosti, ki zdaj ne obstaja in ki bi tako Španijo kot Katalonijo osvobodil izkrivljanj, izigravanj in hlapčevske miselnosti, ki zaznamujejo vsako krivično razmerje.

Pripis uredništvaČlanek je predelana različica tega predavanja Carlesa Boix i Serra, prevod zanj je pripravil Luka Lisjak Gabrijelčič. Celoten prispevek je na voljo tukaj, sicer pa bo objavljen tudi v 28. številki Razpotij.

10 KOMENTARJI

  1. V Sloveniji smo pasje borbe prepovedali. Z njimi se ukvarja le še nekaj sociopatov.
    V Španiji so bikoborbe še legalne. Katalonci so jih poskusili prepovedati, a jim je špansko ustavno sodišče zabrusilo, da so prekoračili svoje pristojnosti.
    Igor Đukanović

  2. “Trditi, da Katalonija nima pravice do samoodločbe, ker tega španska ustava ne predvideva, je odraz istega ozkogledega formalizma, ki diktatorjem omogoča, da pravni red svojih dežel spremenijo v nemo orodje lastne volje.”

    Manjka samo še spisek politikov, ki so negativno gledali na katalonski referendum. Da se informiramo o namerah.

  3. Primer, ki si ga navedel, Igor Mb, razgalja vsebino neenakopravnih odnosov med Madrida do Katalonije.

  4. Španskih voditeljev ne zanimajo Katalonci in njihove težave, zanima jih samo njihova denarnica. To je diktatura pod plaščem demokracije.

    Najbolj vplivni EU voditelji se tudi obnašajo vse bolj diktatorsko. Zato se s Španci dobro ujemajo. Tisti, ki imajo polna usta strpnosti do tihotapljenja ilegalnih ekonomskih imigrantov, do homoseksualcev, celo teroristov ipd., se povsem strinjajo s špansko nestrpnostjo, z njihovim represivnim in siceršnjem zatiranjem katalonske manjšine. S tem so še enkrat dokazali, da jim v resnici človekove pravice sploh niso mar. Tudi pravni red enkrat upoštevajo, drugič ne. Kot jim trenutno ustreza. To je značilnost diktature.

    Katalonci vsekakor imajo pravico do samoodločbe.

  5. Se povsem strinjam s stališčem, da Katalonci imajo pravico do samoodločbe, vključno z odcepitvijo od Španije. Glede na to, da živimo v svetu realpolitičnih (in realekonomskih) razmerij, pa se močno bojim, da iz tega ne bo nič. Iz dveh glavnih razlogov:
    – nimajo močnega zaščitnika/zaščitnikov v mednarodni skupnosti: mi in Hrvati smo leta 1991 vendarle imeli Nemčijo, Avstrijo in Vatikan na svoji strani, Kosovarji leta 2008 ZDA, Turčijo in seveda matično Albanijo itd.
    – nimajo svojih oboroženih sil: če bi imela Katalonija pod orožjem, recimo, kakih 70.000 visoko motiviranih in dobro oboroženih mož, bi bil uradni Madrid bistveno bolj dialoški in spravljiv.

    Največ, kar bodo Katalonci v teh razmerah dosegli, je višja stopnja politične in zlasti fiskalne avtonomije v okviru Španije. Pa še to je vprašljivo, ker pretežno leni in zapravljivi Španci krvavo potrebujejo Katalonijo kot molzno kravo … Tak je pač realen svet!

  6. Točno, Evropo ne zanima vsebina pristnih odnosov med narodi, ampak birokratski formalizem in kapitalni mafijaizem. Zato tudi dopušča davčne oaze in druge grdobije, ki so skregane z zdravo pametjo.

  7. Evrovizija je dokaz kakšno Evropo si v Bruslju predstavljajo.

    Evropo, kjer ne bo zaželjena raznolika in bogata kultura vseh evropskih narodov, ampak le papagajsko ponavljanje in kopiranje anglo – ameriške kulture.

    Kaj tako primitivnega se ni dogajalo v Evropi v srednjem veku.

  8. Evrovizija je evropska vizija.

    Najprej sprejmite angloameriško kulturo, da boste potem lažje kakšno drugo.Na svojo kulturo pozabite.

    Da je temu tako, dokazuje tudi odnos Bruslja do vzhodnoevropskih držav.

  9. Zakaj nekatere tako moti pristna sonaravna kultura, ki bogati evropsko skupnost?!

    Zakaj ne dovolijo, da obstaja svobodna kulturna ustvarjalnost, ki je odsev naravnega, stvarstvenega okolja?!

    V bistvu gre za sebično nevoščljivost, ki ne sprejema zrelo, da je povsem naravno in pozitivno, da je lahko A boljši od B -ja nekdo boljši na kulturnem področju.

    Nekateri to postavijo na glavo oziroma na spolzka tla in rečejo: Tisti, ki so številčnejši, so bolj kulturni.

    Zakaj ne sme biti na kulturnem področju svobodne in enakoprvne konkurence?!

    Kulturno naj bo kulturno.

  10. Nekateri ignorirajo, da je kultura bistvo plemenite vrednotne biti človeka. Tako verske kot posvetne kulturne biti.

    Tako počne tudi španska oblast.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite