Buzz Aldrin pred petdesetimi leti na Luni obhajal evharistijo

6
737
Buzz Aldrin se je v Vesolju z evharistijo združil v občestvo s Stvarnikom.

V poplavi zapisov ob petdesetletnici človekovega pristanka na Luni je med redkimi mediji britanski katoliški tednik The Tablet objavil zapis o sicer znanem dejstvu, da je Buzz Aldrin, poleg Neila Armstronga edini, ki je pristal na Luni, na edinem Zemljinem naravnem satelitu pred petdesetimi leti obhajal evharistijo.

V šesturnem premoru med pristankom na Luni in dejanskim sestopom Armstronga na Lunina tla, je Aldrin spregovoril v eter nekaj zanimivih besed:

“Tukaj Orel. Govori pilot pristajalnega modula. Želel bi prositi za nekaj trenutkov tišine. Rad bi povabil vsakega izmed poslušalcev, kjerkoli in kdorkoli že so, da za trenutek premislijo dogodke zadnjih ur, in se zahvalijo vsak na svoj način.”

Nekoliko zagoneten besednjak je sugeriral nekaj religioznega, a zaradi – že tedaj! – politične korektnosti Nase, ki se je bala novih sodnih sporov, je bil na tem mestu prekinjen neposredni radijski prenos. Na božični večer leta 1968 je posadka Apolla 8 v vesolju prebrala odlomek iz Prve Mojzesove knjige, zaradi česar je Naso tožila fundamentalistična ateistka.

Aldrin je pripadal prezbiterijanski cerkvi v Houstonu. Tam so mu priskrbela miniaturno hostijo in posodico z vinom, ki jo je astronavt smel shraniti med svoje osebne predmete.

Buzz Aldrin je vzel kruh in vino, oboje zaužil in prebral odlomek iz Janezovega evangelija

20. julija, po pristanku na Luni, je Aldrin vzel kruh in vino, ki se je v območju nizke gravitacije v majhnem kelihu dvignilo, oboje zaužil in prebral odlomek iz Janezovega evangelija:

Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.” (Jn 15, 5)

Kakšen strog dogmatik bi najprej utegnil pripomniti, da ni šlo za pravo evharistijo. Prezbiterijanci imajo nekoliko drugačno razumevanje Jezusove navzočnosti v evharistiji – ta naj bi bila duhovna. V tej povezavi toplo priporočam v branje razmislek o evharistiji v Schmemannovi knjigi Za življenje sveta, kjer pravoslavni avtor lepo pojasni, da zahodna filozofija simbole dojema drugače kot Vzhod. Za Zahod so res samo simboli, za Vzhod so izrazi resničnosti.

Toda, ali ni naš protestantski brat Buzz Aldrin pokazal s tem dejanjem resnično globoke vere v Božjo navzočnost v evharistiji? Navsezadnje bi lahko v vesolje odnesel zgolj kak krščanski simbol, npr. križec ali znamenje ribe. Ne, na potovanje, za katerega je bilo zelo veliko možnosti, da se z njega ne bo vrnil, je vzel evharistijo. V Vesolju – ki je prav s tem dejanjem spet postalo Kozmos – se je združil v občestvo s Stvarnikom. Ta se je nad drobcenim otroškim korakom človeštva lahko le nasmehnil, a ga je hkrati živo in osebno spremljal z očetovskim zanimanjem in ljubeznijo.

6 KOMENTARJI

  1. Lepo vas prosim, kaj ima Schmeman s tem? .. na Zahodu evharistija vse do pojava protestantizma ni bila nič bolj ali manj simbol kot na Vzhodu. Povsod je bilo sprejeto ortodoksno razumevanje o resnični preobrazbi kruha in vina.

    Sodobni katoličani so žal v veliki meri izgubili vero v Kristusovo resnično prisotnostjo pod podobo kruha in vina. Po neki nedavni raziskavi npr. v ZDA to versko resnico priznava samo še okrog polovica katoličanov. Razlogov je več, brez dvoma pa je odstranitev obhajilnih miz in dovoljenja obhajila na roko imela veliko vlogo pri tem. Čedalje manj je tudi adoracije itd.

    Kakorkoli že, prepričan sem, da takšni in podobni članki, ki pravzaprav relativizirajo razlike med ortodoksnim in ne-ortodoksnim razumevanjem evharistije, nič ne pripomorejo k poglobitvi vere v Kristusovo resnično navzočnost. Ravno nasprotno.

    • Večja težava zunanjih religij, med katere spada tudi Katoliška cerkev, niso razlike v razumevanju njihovih obredov, ampak v njihovi izgubi stika z resnico. Znamenj za to je več kot dovolj. Hrepenečim posameznikom je klub temu pot še vedno odprta.

        • Notranja religija je samo ena. Obstaja od prvega dne stvarjenja in bo trajala do zadnjega dne. Vedno so obstajale tudi zunanje religije, ki so temeljile na notranji in bile njen zunanji izraz. V notranji religiji ste duh in resnica, v zunanjih so obredi in simboli, jih simbolizirajo. Notranja religija je nevidna, zunanje so vidne. Notranja religija je kot steblo drevesa, njegove veje so kot zunanje religije, ki obstajajo povsod po svetu in so nastale glede na njihove navade, kulturo, zmožnost učenja, klimo in njihovo dovzetnost. Notranjo skupnost tvori t.i. Skupnost svetih. Na njenem čelu je že od vsega začetka božji Sin Kristus, kraljevski svečenik reda Melkizedek.

          Bolj ko je zunanje čaščenje ostaja združeno z duhom ezoterične resnice, čistejša je religija. In večja kot je razlika med simbolno besedo in nevidno resnico, bolj nepopolna je religija. Zunanja oblika se povsem loči od notranje resnice, ko zunanje črke povsem izgubijo notranjega duha in ostajajo zgolj obredi, brez duše in življenja.

    • demaistre:vse t.i. javne raziskave ali raziskave javnega mnenja so izključno orodje manipulacije oz. bolj nedvoumno rečeno laž in goljufija,pa če jih izvajajo v Ameriki ali v Sloveniji.
      Vera v Kristusovo resnično navzočnost pod podobo kruha in vina pomeni namreč najglobji osebni odnos med dvema osebama:Jezusom in posameznim človekom in ta je najintimnejši od vseh možnih odnosov. Je neizmerljiv, neizrekljiv in nedotakljiv-še najmanj pa ga je mogoče izmeriti s kakim tako dvomljivim orodjem,kot so RJM!
      Obhajilne mize, roke in jeziki ne morejo posvetiti nečistih src pa tudi ne umazati po Njegovi daritvi in odrešitvi prečiščenih.

Prijava

Za komentiranje se prijavite