Avtor: Borut Rončević. Vir: Siol.net.
Pametni ljudje imajo hvalevredno lastnost, da se učijo na tujih napakah. Zakaj hudiča bi plačevali nepotrebne stroške? Slovenci pa smo še pametnejši in se raje učimo kar na lastnih napakah. Najbrž zato, da nauk bolj prime. Še več, če se da, napako raje ponovimo večkrat, da se res prepričamo, da nekaj zagotovo ne deluje. Nekako tako kot Butalci. Le da je pri njih zmožnost učenja izpovedano neobstoječa, za nas pa to še ni popolnoma jasno.
Skupina takrat še mladih ekonomistov nam je že pred slabimi desetimi leti jasno povedala, da je slovenski razvojni model nevzdržen. Da gre tako rekoč za antimodel. Tega niso povedali samo enkrat, bila se je prava medijska bitka, v kateri so se zanašali na moč argumenta. No, namesto znanstvenih argumentov – in tudi zdrave kmečke pameti – je na drugi strani spregovoril argument politične in medijske moči pomanjkljivo izobraženih ekonomskih teologov. Avreola vsevednosti ekonomskih teologov se ni le omajala, ampak so na trenutke izpadli že kar smešni. Vendar pa to levici ni preprečilo, da jih ne bi v mandatu 2008–2011 ponovno pritegnila v izvršilno vejo oblasti. Rezultat je znan in tragičen: napol bankrotirana država in nuja po odločnih ukrepih pri konsolidaciji javnih financ. Ki bodo boleli precej bolj kot bi bilo treba. Niti predstavljati si ne morem, kam bi padli, če bi po volitvah levica uspela sestaviti vlado.
Slovenija se zdaj nahaja pred breznom. Kar pa na dolgi rok morda niti ni tako slabo. Teža položaja je nemara najboljše zagotovilo potrebnih sprememb v problematičnem institucionalnem aranžmaju. In Slovenijo je treba zapisati na novo, o tem ni dvoma. Sociolog Claus Offe je že pred leti zapisal, da je uspešen institucionalni dizajn problematičen in zahteva dva predpogoja. Prvič, obstoječe institucije morajo biti popolnoma diskreditirane, delegitimirane in brez funkcionalne zmožnosti za soočanje s problemi. Ta pogoj je več ali manj izpolnjen, pa najsi bodo nekateri sindikalni voditelji v svojih nastopih po retoriki še tako podobni Castru ali Chavezu. Realnost je neizprosna.
Drugič, ponuditi je treba alternativno vizijo. Ali imamo tako vizijo? Nisem popolnoma prepričan. Še vedno pokopavamo mrtve iz druge svetovne vojne, razvojne politike, ki so pred nami, pa bodo po sili razmer kar nekaj časa bolj podobne gašenju hudega požara kot gradnji prihodnosti. Vmes pa nas bo svet prehiteval po levi in po desni.
V nekaj stavkih težko povem, kakšna bi morala biti vizija. Lahko pa povem, v kakšni Sloveniji si želim živeti. V Sloveniji, kjer se lahko ukvarjaš s svojim poslom brez strahu, da te bo skušal nek monopolist kar tako administrativno ukiniti. V Sloveniji, kjer imam lahko svoje mnenje in se vzajemno spoštujemo kljub razlikam v mnenjih, brez strahu, da te bo zaradi tega na ulici ali spletnem forumu nekdo ozmerjal. V Sloveniji, v kateri se lahko obrneš brez strahu, da boš pri vsakem koraku stopil na nek zoprn lobi. Za začetek bi bilo to popolnoma dovolj. In to bi bili tudi popolnoma solidni temelji za to, da bi splezali iz brezna.
Obstoječo in vsako bodočo vlado bom presojal izključno skozi ta kriterij. Upam, da tudi ostali prebivalci te dežele. Sicer lahko začnemo velmože izbirati kar tako kot v Butalah, kjer župana izbere občinska uš Šprinca Marogla, ki zleze v brado bodočega župana. Bo manjša škoda.
