“Burni odzivi na knjigo o revolucionarnem nasilju lahko le kompliment”

7

02 rev_ljViktorin Jagodic, Josip Sušnik, Herbert Leiler, Jernej Černe, Franc Ocvirk, Drago in hči Majda Bano je le nekaj imen žrtev revolucionarnega nasilja v širšem ljubljanskem območju med drugo svetovno vojno. Njihove zgodbe in zgodovinski potek je v knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941 – 1945, četrti v zbirki Študijskega centra za narodno spravo, popisal dr. Damjan Hančič. Knjigo je poleg avtorja predstavila recenzentka doc. dr. Tamara Griesser Pečar, ki je kratko opisala zgodovinski potek revolucionarnega nasilja od protiimperialistične fronte do povojnih pobojev. Poudarila je odločilno vlogo Komunistične partije in njenega represivnega aparata VOS, ki je bil ustanovljen mimo Osvobodilne fronte, ki tako ni sprejemala pomembnih odločitev. Tudi odlok o monopolizaciji odpora in zaščitni odlok, ki sta predvidevala smrtno kazen za kršitelje oz. ‘izdajalce’, je izvajal VOS. Med umorjenimi so bili predvsem tisti, ki bi lahko komunistom prekrižali načrte pri monopolu nad odporom ter nezanesljivi partizani. Doc. dr. Tamara Griesser Pečar ugotavlja, da je delo dr. Hančiča temeljna raziskava revolucionarnega nasilja v Ljubljani, ki temelji na temeljiti študiji arhivov ter prinaša številne nove dokumente. Morebitne burne in negativne reakcije pa naj zgodovinarja, ki zapiše, kar je res, ne bi motili, marveč jih lahko razume le kot kompliment, je še dodala Griesser Pečar.

01 rev_ljDr. Damjan Hančič je kratko predstavil vsebinsko zasnovo knjige in se pri tem osredotočil predvsem na obdobje med poletjem 1941 in jesenjo 1942, za katerega je značilno, da so bili žrtve revolucionarnega nasilja večinoma neoboroženi civilisti. Tako v tem obdobju VOS usmrti 8 Italijanov in 80 Slovencev (razmerje 1:10), med katerimi so bili najbolj številčni predvojni policisti, orožniki, častniki, železničarji, obrtnik in delavci, ki so se gibali po terenu in bili v stiku z ljudmi, predvojni emigranti s Primorski (pogosto zaradi znanja italijanščine), dekleta, ki so jim očitali druženje z italijanskimi vojaki in zajeti interniranci na vlaku pri Verdu, ki se niso želeli pridružiti partizanom. Napadi na ideološke nasprotnike so se začeli dogajati šele decembra 1941, sprva na liberalce in socialne demokrate ter sindikaliste, šele kasneje na predstavnike katoliškega tabora. Atentati doživijo vrhunec oktobra 1942 z usmrtitvijo nekdanjega bana Marka Natlačena, ki je v knjigi opisan na podlagi spominov atentatorjev iz 50-let prejšnjega stoletja.

V knjigi je opisanih več konkretnih zgodb žrtev in storilcev revolucionarnega nasilja, tudi na podlagi pričanja Vita Kraigherja, pisem Edvarda Kardelja ter drugih virov. Kot je izpostavil dr. Hančič se v knjigi osredotoča na zgodnje obdobje od leta 1941 do 1942, ko so imele žrtve revolucionarnega nasilja še posebej drugačen status, saj se oborožen odpor proti revoluciji še ni vzpostavil. V letih 1943 in 1944 se število civilnih žrtev zmanjša na račun žrtev pripadnikov oboroženih enot, vse do konca junija 1945, ko med Ljubljančani naštejemo okoli 934 žrtev revolucionarnega nasilja.

7 KOMENTARJI

  1. Halo, halo!
    Odlična najava.
    Nam, Hribovcem in Rovtarjem iz Hribovskih hribov in planot Slovenije, te fantastične dežele, bo zdaj veliko lažje povezovat satanske štrene nasilja, ki so se znorele po naši deželi, ko bomo brali, kako je to hudičevsko priuralsko in moskovsko peklensko zlo generiralo v sami prestolni Lublani.

    Vem, da je moral imeti rdeči zblojenec, ki je leta 1941/42, torej, lahko, ravnokar, sredi belega dne, s kompanjoni mučil in ubil soseda, ki je imel malo več dobrin in lepo družino in drugačen pogled v svet, požru liter vina, zajahal bicikel in sredi vasi zašpilal dve tri poskočne in vriskal in rjul od veselja, podporo v centrali, ki mu je obljubljala povsem rdeča nebesa in dobrin v izobilju tovarištva in enakosti, tudi mlade tovarišice brez farških zavor so mu naslikali in vbili v betico.Kot džihadistom dandanes, ena bomba poči in si v nebesih s štiridesetimi devicam okoli sebe, spet zlagano in spet zelo noro.
    Ta, lublanska centrala je imela večjo centralno v Moskvi,
    naslove danes poznamo in imela je podcentralo, takrat, v Užicah in okolici.Malo jih je bilo in vedeli so že, da stvari v Rusiji ne špilajo.Le za oblast je šlo in naučil jih je ,Kardeljev Edi inj Mačkov Matic, ki se pražita pri Satanu, da imajo pohlep, laž in uboj edinstveno priliko, ki jo je treba z vsemi štirimi zagrabiti.In so jo.
    Zagrabili so jo, rdečo, silno ubijalsko in povsem noro in so jo izpeljali. Tudi s pomočjo zaveznikov, mkajti Roosevelt in Churchill, ko sta trgovala s trinogom, s krvavim Stalinom sta vedela kaj Tito dela in vedeli so, kaj naklepa.Še leta 1951-1953 so to dobro vedeli in so reaktivno in tankovsko Titu naredili povsem novo in zelo močno armado, ki nam je zavijala jajca in drobovje še dolfga leta tja do 1991…in še takrat nam Zimmerman iz beograjskega veleposlaništva ni dal dihati, a ne da?

    Skratka, nori in ubijalski mašini je vseskozi, skozi vojni čas, neki Satan, skozi mnoge špranje vlival moč in pogum za zločin in torturo diktature…

    …in nam ostane le še branje, da bi malo bolj razumeli
    kako in zakaj je teklo, kot je teklo.

    Vsa trpljenja pa so ostala med štirimi stenami desettisočev domov in so ostala po pokopališčih in po največjem prikritem morišču planeta Zemlja, ki nosi ime Slovenija.

    Sprašujemo se o tem kaj se je takrat dogajalo, kaj je gonilo vso pošastnost razmer tistega časa…

    In ne doumevamo matričnosti obstoja niti danes.Toliko nezdrelosti, toliko tavanja, toliko zastajanja in toliko
    zaletavanja, razvrednotenja, zamenjave dobrega s slabim, nespoštovanja uzakonjenega reda in nedodelanosti, nevzgojenosti in nedonošenosti, kot smo ji priča, so znamenja, tudi, posledic morije, ki jo razodeva Vaša knjiga, umetniki zgodovine, resnice in povednosti!

    Večni boj Dobrega z Zlim. In to ni dovolj.
    Potrebno je preseganje.
    Hvala za knjigo!

  2. Odlična predstavitev aktualne knjige! Ob tem še pomislek.
    Zadnje čase berem, da naj bi bil pokojni dr. France Bučar Kučanov hlapec? Kar se spomnim njegovih nastopov na TV, tudi še lani, nikoli ni deloval kot hlapec, nasprotno. Tudi sam se čudim nekaterim njegovim dejanjem, a to je za dr. Bučarja le preneumna trditev, je žalitev!
    Skrajno pristranski, nepošteni so torej nekateri komentarji o delu in liku dr. Franceta Bučarja, nekdanjega člana SDZ in zmagovitega DEMOS- a.
    Dr. Bučar je namreč kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, 9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Temu je sledil aplavz v DZ RS!
    Ta izjava je zgodovinsko dejstvo. Njeno priznanje pa je osnova za prehod v demokracijo. S tem se je dr. Bučar vpisal v slovensko zgodovino.
    Dr. France Bučar pa naj bi bil “Kučanov hlapec”, a Milan Kučan se še do dandanes ni distanciral od revolucije med NOB in po vojni?
    To je neumna in nepoštena trditev Maje Sunčič in še nekaterih!
    Nepojmljivo za zgodovinsko resnico je tudi, ko berem v DEMOKRACIJI celo trditve, da med NOB ni bilo državljanske vojne.
    Zgodovinarja, doc. dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Damjan Hančič, pa sta med predavanjem na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, jasno in glasno ovrgla to trditev in potrdila in pojasnila za Slovenijo usodno državljansko vojno.
    Korektnost do zgodovine je pogoj za spravo in razvoj demokracije in države!

    • Ob vsem dolžnem spoštovanju do tega modrega človeka dr. Bučarja (njegove knjige so družboslovni biser) in hvaležnosti za vse, kar je prestal in dobrega naredil za slovenski narod, je vendarle res, da je bil Bučar zelo kontroverzna osebnost. Po mladostni boljševistični zaletavosti se je tega otresel, in to mu štejemo v čast, zato mu udbovstva ne smemo šteti v zlo. Hvalevredno je njegovo zavzemanje za evropsko smer Slovenije. Ob vsem tem pa ne moremo mimo nekaterih popolnoma nerazumnih korakov. Predvsem po njegovi zaslugi se lustracija ni zgodila (“Samo preko mojega trupla!”). Prebeg v zatočišče Kučanovega klana (romanje s Kučanom na Jankovičev magistrat) pa je pravi “salto mortale”, skok v objem ljudi iz kroga, ki ga je hotel intelektualno in celo fizično uničiti. Razumi, kdor more!

      Trditev, da ni šlo za državljansko vojno, pa ni daleč od resnice. Državljanska vojna je pač spopad dveh oboroženih, ideološko nasprotnih formacij, vsaj približno enakovrednih po moči. Tega na Slovenskem ni bilo, vsaj ne do pojava domobranstva. Oborožene vaške straže so imele popolnoma samozaščitni, obrambni značaj in so bile tudi po Ženevski konvenciji popolnoma legalna oblika samozaščite. S partizani ni bilo nobenega frontalnega spopada. Partizani so se kasneje tudi z domobranci izogibali spopadov, in obratno. Vojne je bilo torej med obema stranema zelo malo ali skoraj nič. Nasilja, zlasti revolucionarnega in predvsem nad civilnim prebivalstvom, pa silno veliko. Težko torej govorimo o državljanski vojni.

      • “S partizani ni bilo nobenega frontalnega spopada. Partizani so se kasneje tudi z domobranci izogibali spopadov, in obratno. Vojne je bilo torej med obema stranema zelo malo ali skoraj nič. Nasilja, zlasti revolucionarnega in predvsem nad civilnim prebivalstvom, pa silno veliko. Težko torej govorimo o državljanski vojni.”

        To ni res.
        Že par kmetov vaških straž je na koncu 42 močno zmanjšalo komunistično nasilje. Dostikrat so odgnali 5x do 10x številčnejše partizanske napadalce in roparjev vasi.

        Domobranski bataljoni pa so bili proti partizanom tako superiorni, vojaško uspešnejši in v bitkah s partizani boljši in uspešnejši, da se je po koncu leta 43 morilski pohod partizanov po vaseh močno zmanjšal. Komunisti so se skrili v luknje, partizani pa visoko v hribe. Prav bežali so pred borbenimi domobranskimi bataljoni.

        Še vsaka komunistična revolucija je vedno in povsod sprožila državljansko vojno.

        • Vse, kar ste navedli, drži. Toda to še ne utemeljuje trditve, da je šlo za državljansko vojno, vsaj do ustanovitve domobranstva zanesljivo ne. Tezo, da je šlo za državljansko vojno, so najprej lansirali prav komunisti oziroma boljševiki (oznake “belogardisti”, “plavogardisti” – po vzoru na rusko resnično državljansko vojno) in jo kasneje izrabili za vsiljene trditve, da je bila nasprotna stran (kontrarevolucija) v vojni poražena in mora spričo tega nositi vse posledice. In prav to ni res. Zato gre brezrezervno nasedanje trditvam o državljanski vojni in porazu protirevolucionarnih sil predvsem v prid boljševikom in njihovim idejnim naslednikom. Mimogrede: eden večjih spopadov med partizani in domobranci se je zgodil že po koncu vojne, ko so z vseh vetrov zbrani in slabo oboroženi, od dolgega pohoda zmučeni in lačni domobranci razbili partizansko (dejansko že armadno) blokado na Dravi pri Borovljah.

      • A torej zgodovinarja, doc. dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Damjan Hančič ne poznata problema in napačno trdita, da je med NOB potekala državljanska vojna? Menim, da ne, kar sta pojasnila!

  3. Vztrajam pri tem, da je oznaka “državljanska vojna” proizvod boljševistične agresivne ideologije kot opravičilo za revolucionarno nasilje ter medvojne in povojne množične poboje, češ da so bili v državljanski vojni zmagovita stran. Dr. Tamaro Griesser Pečar kot zgodovinarko izjemno cenim, vseeno pa menim, da pri opredelitvi o državljanski vojni nima prav.Tragično dogajanje med 2. svetovno vojno pri nas nikakor ne ustreza definiciji državljanske vojne. Enakega mnenja so tudi mnogi intelektualci, tudi zgodovinarji, publicisti (npr. Žajdela)

Comments are closed.