Viktorin Jagodic, Josip Sušnik, Herbert Leiler, Jernej Černe, Franc Ocvirk, Drago in hči Majda Bano je le nekaj imen žrtev revolucionarnega nasilja v širšem ljubljanskem območju med drugo svetovno vojno. Njihove zgodbe in zgodovinski potek je v knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941 – 1945, četrti v zbirki Študijskega centra za narodno spravo, popisal dr. Damjan Hančič. Knjigo je poleg avtorja predstavila recenzentka doc. dr. Tamara Griesser Pečar, ki je kratko opisala zgodovinski potek revolucionarnega nasilja od protiimperialistične fronte do povojnih pobojev. Poudarila je odločilno vlogo Komunistične partije in njenega represivnega aparata VOS, ki je bil ustanovljen mimo Osvobodilne fronte, ki tako ni sprejemala pomembnih odločitev. Tudi odlok o monopolizaciji odpora in zaščitni odlok, ki sta predvidevala smrtno kazen za kršitelje oz. ‘izdajalce’, je izvajal VOS. Med umorjenimi so bili predvsem tisti, ki bi lahko komunistom prekrižali načrte pri monopolu nad odporom ter nezanesljivi partizani. Doc. dr. Tamara Griesser Pečar ugotavlja, da je delo dr. Hančiča temeljna raziskava revolucionarnega nasilja v Ljubljani, ki temelji na temeljiti študiji arhivov ter prinaša številne nove dokumente. Morebitne burne in negativne reakcije pa naj zgodovinarja, ki zapiše, kar je res, ne bi motili, marveč jih lahko razume le kot kompliment, je še dodala Griesser Pečar.
Dr. Damjan Hančič je kratko predstavil vsebinsko zasnovo knjige in se pri tem osredotočil predvsem na obdobje med poletjem 1941 in jesenjo 1942, za katerega je značilno, da so bili žrtve revolucionarnega nasilja večinoma neoboroženi civilisti. Tako v tem obdobju VOS usmrti 8 Italijanov in 80 Slovencev (razmerje 1:10), med katerimi so bili najbolj številčni predvojni policisti, orožniki, častniki, železničarji, obrtnik in delavci, ki so se gibali po terenu in bili v stiku z ljudmi, predvojni emigranti s Primorski (pogosto zaradi znanja italijanščine), dekleta, ki so jim očitali druženje z italijanskimi vojaki in zajeti interniranci na vlaku pri Verdu, ki se niso želeli pridružiti partizanom. Napadi na ideološke nasprotnike so se začeli dogajati šele decembra 1941, sprva na liberalce in socialne demokrate ter sindikaliste, šele kasneje na predstavnike katoliškega tabora. Atentati doživijo vrhunec oktobra 1942 z usmrtitvijo nekdanjega bana Marka Natlačena, ki je v knjigi opisan na podlagi spominov atentatorjev iz 50-let prejšnjega stoletja.
V knjigi je opisanih več konkretnih zgodb žrtev in storilcev revolucionarnega nasilja, tudi na podlagi pričanja Vita Kraigherja, pisem Edvarda Kardelja ter drugih virov. Kot je izpostavil dr. Hančič se v knjigi osredotoča na zgodnje obdobje od leta 1941 do 1942, ko so imele žrtve revolucionarnega nasilja še posebej drugačen status, saj se oborožen odpor proti revoluciji še ni vzpostavil. V letih 1943 in 1944 se število civilnih žrtev zmanjša na račun žrtev pripadnikov oboroženih enot, vse do konca junija 1945, ko med Ljubljančani naštejemo okoli 934 žrtev revolucionarnega nasilja.
