Burka, znamenje česa?

Pred nekaj dnevi sem v našem podeželskem mestu videl žensko zakrito v črnem, v burki. Za roko je spremljala deklico v šolo. Čeprav je naše mesto tako majhno, da se večinoma med seboj poznamo, ima zaradi svojih turističnih zanimivosti kar nekaj svetovljanskega nadiha. Vendar je bila gospa, ki se ji je videl le ozek izrez obraza okoli oči, vsaj zame popolno presenečenje in hkrati razlog za nelagodje. Kaj pomeni gospa v črnem z zakritim obrazom? V Sloveniji in v Evropi si drvita nasproti dva tokova in ustvarjata burne vrtince negotovosti in vznemirjenja. En tok se kaže kot odprtost in naklonjenost do islama, do t. i. multikulturnosti in hkrati odpor do krščanstva in njegovih tradicionalnih vrednot. Njemu nasprotni tok je odpor do priseljevanja tujcev predvsem iz islamskega sveta in sklicevanje na zgodovinsko potrjeno ogroženost krščanske Evrope s strani muslimanov.

V začetku meseca je slovenski radio poročal o nagradi, ki jo je prejel novinar RTV Slovenija Boštjan Anžin za reportažo o nevzdržnih razmerah, v katerih je v Beogradu sredi zime živelo na stotine beguncev z bližnjega in srednjega vzhoda. Nagrade za prispevke v elektronskih medijih o integraciji in kulturnih raznolikostih podeljuje medijska fundacija Civis, ki se razglaša za neodvisno, nepristransko in neprofitno organizacijo. Je mednarodno združenje javnih radijskih in televizijskih hiš s sedežem v Nemčiji. Združenje med drugim spremlja oblikovanje javnega mnenja o evropski priseljenski politiki.

Ko so evropske države jeseni lanskega leta zajezile imigrantski val, je v nekaterih balkanskih državah obtičalo na tisoče beguncev; med drugim tudi v Beogradu, kjer so preživljali dneve in noči v obupnih razmerah. Seveda je prikaz teh razmer čustveno močno potrkal na vest gledalcev in s tem vplival tudi na javno mnenje o imigrantski problematiki. Nasprotni učinek imajo poročila o islamskih napadih in atentatih v velikih evropskih mestih. Ko sem zagledal tako rekoč sredi slovenskega podeželja žensko ogrnjeno v burko, je k nelagodju prispeval tudi spomin na izrečeno pripombo o Nostradamusovi napovedi, da bodo Arabci nekoč napajali svoje kamele v Renu sredi Evrope. Misel je bila izrečena pred več kot šestimi desetletji, ko sem še majhen fantič prisluškoval pogovoru skupini kmečkih mož. Pogovor mi je ostal v spominu, ker se mi je ta pripomba zdela nenavadna in povsem neverjetna.

Seveda je malo verjetno, da bi Arabci oziroma muslimani prišli v Evropo na kamelah, a zelo verjetno je, da bo stara celina podlegla zaradi svoje neverjetne šibkosti. Če se izrazimo v prispodobi, Arabci v primerjavi z Evropejci nimajo drugega kot pesek, a Alah jim je naklonil nafto. Zato imajo tudi denarja, kot peska. Z denarjem pa se ne kupujejo samo dragi avtomobili, razkošne vile in nogometni klubi, temveč tudi človeške duše. Hčerka angleškega prijatelja je pilotka velikih letal in zaposlena v eni od arabskih letalskih družb. Ko se ob vstopu v letalo sreča s svojimi kolegi, se z njimi rokuje šele v kabini, ker je rokovanje moških z žensko na javnem prostoru prepovedano. Za dobro plačilo smo Evropejci in Američani bogatim šejkom, oblečenim v snežno bele tunike, pripravljeni ustreči vsaki muhi neizmernega napuha in ošabnosti.

Drugi izraz šibkosti in ranljivosti evropske skupnosti je dejstvo, da nima močnega in karizmatičnega voditelja, kakršen je vsaj na zunaj ruski predsednik Putin. Ob že nekaj letni invaziji pretežno muslimanskih skupin, in ko so begunske razmere že nevzdržne, evropski voditelji mencajo in brez potrebe uvajajo birokratke ukrepe zapiranja mej, ki evropsko skupnost narodov potiskajo za več desetletij nazaj. Hkrati Evropa zanemarja svoje civilizacijske obveznosti do Afrike; tudi in predvsem do tistega dela, od koder čez Sredozemsko morje prihajajo obupani begunci, ki zaradi suše in nemogočih političnih razmer doma ne morejo preživeti in obstati. Ta prostor je prepuščen trgovcem z orožjem in roparskim ter tihotapskim tolpam.

Najizraziteje se kaže šibkost evropskega prostora v izgubi identitete. Na marksizmu utemeljena doktrina o spremembi družbenih razmerij in o spremembi človekove duhovne podobe žanje svoje plodove. Navzven se to kaže kot upad rodnosti in staranje prebivalstva, navznoter pa kot skoraj popoln razkroj družine in izjemno povečanje nevrotičnih stanj znotraj vseh starostnih in socialnih skupin. Veliko blagostanje in neomejena dostopnost različnih dobrin prispevata k porastu predebelih ljudi in s tem povezanih bolezni. Ni se zmanjšala samo naravna odpornost organizma, tako duševna, kot telesna, ampak tudi odpornost celotne evropske družbe, kulture in civilizacije. Lep vzorec takega stanja na majhnem prostoru je Slovenija. Ob vsem zgoraj opisanem nas zaznamuje nesorazmeren porast birokracije, znotraj katere so bohotijo nesposobnost, lenoba in aroganca. Ob tem imamo povsem obubožane ali zanemarjene pomembne državne podsisteme, kot so vojska, policija, civilna zaščita in druge službe, ki naj bi nas varovale pred nesrečami.

Prav v Sloveniji je morda bolj kot drugje v Evropi vsiljen nov model identitete, utemeljen na t. i. človekovih pravicah. Ne samo, da so »človekove pravice« rezultat razmerja političnih in medijskih moči, temveč so tudi velika manipulacija in hipokrizija. Bile naj bi nekakšna nazorska in kulturna značilnost Evrope, nadomestek religiozne oziroma krščanske kulture in tradicije. Kot stranska veja na drevesu človekovih pravic je vzniknila ideologija spolne raznolikosti, ki je v svojih skrajnih oblikah enako smešna kot žalostna, neresna in vsiljiva. Deklaracije človekovih pravic posameznikove vesti prav k ničemer ne zavezujejo, saj nimajo nobenega moralnega naboja. Družbena povezanost od družine do naroda oziroma države je še vedno utemeljena na verskem čutu. Če tega ni, se družbene skupnosti od družine do naroda, razkrajajo. Zlasti slednje je očitno, saj se vsako zavzemanje za nacionalno identiteto, za narodno zaokroženost v okviru države, njene tradicije in njenih simbolov, šteje za nacionalizem in populizem.

Tujci ne prihajajo samo zaradi ogroženosti svojih življenj, temveč tudi ali predvsem zato, ker je nastopil čas preseljevanja. To se zgodi vedno, ko se nekje izprazni prostor. Ne samo v fizičnem smislu zaradi staranja prebivalstva, temveč tudi v duhovnem smislu zaradi moralne in kulturne dekadence. Tujci povsem naravno čutijo, da domačini potrebujejo delavcev, da jim bodo stregli pri njihovi komodnosti, hkrati pa jih žene naprej tudi misel, da bodo slej ko prej zavzeli to deželo in si jo ukrojili po svoji meri. Pri tem jih nič ne brigajo naše sanje o multikulturnosti. Ravnajo se predvsem po tem, koliko moči ali šibkosti vidijo in čutijo pri svojih gostiteljih. Če bo Evropa zmogla dovolj moči, biološke in kulturne, se bodo prišleki prilagodili naši kulturi, veri in navadam, če ne, bodo slej ko prej zlepa ali zgrda prevzeli oblast. V prvem primeru se bo Evropa pomladila in okrepila, v drugem pa bo izginila z zemljevidov sveta.