Buffettov davek ali obdavčenje bogatih

10
279
http://biblebending.blogspot.com

S predlogom, ki naj bi ga poimenovali »Buffettov davek«, je Obama napovedal večjo obdavčitev bogatejših v Združenih državah. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, ali ima Obama resen politični načrt ali gre zgolj za politično manevriranje pred prihajajočimi predsedniškimi volitvami prihodnje leto. Mnogi namreč zmajujejo z glavo, saj menijo, da bo predlog naletel na močno opozicijo v kongresu, kjer republikanci že izrekajo (pričakovan) kategorični »ne« in zatrjujejo, da nasprotujejo kakršnemu koli dvigu davkov, tj. obdavčenju »tvorcev delovnih mest«. Obama se poslužuje taktike, ki jo v šahovski terminologiji imenujemo »vilice« (fork – multiple attack). Predsednik se gotovo dobro zaveda, da mu poteza prinaša politične glasove tako v primeru uspešne izvedbe kot negativnega razpleta, ko bo za spodletel načrt lahko okrivil kongres.

»Obdavčenje« bogatih v Svetem pismu Stare zaveze

Vendar Obama, ali Buffett, če želite, ni pogodil ničesar novega. Tretja Mojzesova knjiga nas v prvih sedmih poglavjih seznjanja z različnimi predpisi o daritvah (3 Mz 1,1–7,38), ki so se razlikovale glede na to, kdo se je pregrešil: tako maziljeni duhovnik dá »v daritev za greh mladega neoporečnega junca«, Izraelova skupnost »daruje mladega junca«,  knez pa »pripelje kot svoj dar kozla, neoporečnega samca«. Če se je pregrešil kdo izmed ljudstva, »pripelje kot svoj dar kozo, neoporečno samico« ali »jagnje, tj. neoporečno samico«. Da se še bolj približamo realnosti današnjega časa, omenimo še peto poglavje, ki spregovori o revežih, tj. tistih, ki prej opisane daritve niso premogli. Preberemo lahko: »Če pa kdo ne more kupiti ovce, naj prinese GOSPODU kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritev.« (3 Mz 5,7–10). In dalje: »Če pa ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov, naj prinese kot dar za svoj greh desetinko škafa bele moke kot daritev za greh …« (3 Mz 5,11–13).

Koza oz. jagnje je bila predpisana daritev za povprečnega Izraelca oz. kakor pravi Pismo, za koga »izmed ljudstva dežele«. Bogatejši sloji, tj. duhovniki in knezi, so po drugi strani morali dati »neoporečnega junca« oz. »kozo, neoporečno samico« – katero žival so darovali, je bilo odvisno od imenitnosti in družbenega položaja posameznika. Posebno kategorijo predstavljajo »znižanja«, ki pričajo o tem, da je v mnogim primerih celo prvi »če …« ostajal nedosegljiva dobrina. Rabbi Abaham Ibn Ezra je desetinko škafa bele moke razlagal kot količino hrane, ki zadostuje enemu človeku za en dan (preživetja). Daritve, ki so teoretično zajemale celotno Izraelsko družbo, so bile potemtakem razvrščene glede na blagostanje posameznika.

In God We Trust

http://candeefick.blogspot.com

Čeprav je kontekst v obeh primerih popolnoma različen, gre v temelju vendarle za ujemanje logike, ki od tistega, ki premore več, tudi več zahteva. Svetopisemskemu avtorju se zdi povsem naravno, da od tistega, ki »ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov«, ne zahteva »neoporečnega kozla«. In seveda tudi obratno. Od tistega, ki premore »mladega neoporečnega junca« ki je bogat – ne zahteva, da daruje »desetinko škafa bele moke«.

Stanje duha v ameriškem kongresu, ob Obamovi omembi Buffetovega davka nekateri govorijo celo o razrednem boju, kaže nasprotno: odkriva namreč »mladega neoporečnega junca«, tj. bogatega, ki bi (še naprej) rad daroval »desetinko škafa bele moke«. Da nekateri želijo ohraniti svoje privilegije, je sicer moč razumeti, vendar četudi znamenite besede na ameriških dolarjih zvenijo še tako banalno, bi »tvorcem delovnih mest« morale kazati (vsaj želeno) temeljno izhodišče in usmeritev ameriške, sicer laične države. Razumi, kdor more!

10 KOMENTARJI

  1. KAPITAL: seveda tega zakona Obama realiziral ne bo! Koncno je tovrstnih obdavcitev polna zgodovina clovestva in vedno so se koncala samo se z vecjim ropanjem!
    Pojavlja se drugo, eticno, vprasanje, e brezmejno bogatenje, kapital, sploh eticen in naraven in normalen!
    Poglejmo si samo samozaverovano in brezsramno trditev enega od slovenskih super “bogatasev” iz tranzicije, na levi, ki je pred TV mirno trdil, da je nekaj deset miljonov zasluzil v enem letu v znoju svojega obraza!
    Marks je govoril o izprijenosti in nenaravnosti kapitala!
    Toda tudi tu ni zadel zebljicek na glavicek!
    Potrebno je spregovoritti o cloveskih nraveh! To zlo, ki je v cloveku pa ne resuje ne niti Biblija!
    Kapital je, s tem ko clovek ni vec povezan z naravo in od nje odvisen in s tem, ko domov lahko prinese v zepu vec, kot le eno ovco, vecen!
    In vsa blebetanja okoli obdavcitve bogatih so larifari! Vc ko bodo morali zrtvovati na oltar druzbe, vec bo slo posredno nazaj k njim v zep in bolj nas bodo ropali! Cloveski pohlep je kot zenska mascevalnost, brez meja.

  2. Pri nas nimamo pravih bogatašev.

    Vse, kar imajo, so nakradli ali prigoljufali.

    Če bi smeli obdržati le tisto, kar so zaslužili z delom ali poštenim poslom, ne bi bilo kaj obdavčiti.

  3. V Sloveniji pogrešam gibanje čajankarjev. Ker smo še bolj kot Američani potrebni informiranja, da je obdavčevanje podobno ropanju.
    Kajti komu pa lahko država vzame kot tistim, ki so ustvarjalni v svojem delu in “delajo vrednost, delajo denar”?

    Kot družba gremo s socialističnim postopanja v smer degeneriranosti in negativne selekcije, ker spodbujamo vedno bolj lagodno življenje množic na račun vedno večjega obdavčevanja cca 10% najbolj delavne, najbolj supešne populacije delavcev, ki ima verjetno tudi največ znanja v družbi ( to pomeni, da so bili tudi v šolanju med najboljšimi). Gre za destrukcijo družbe. Za dolgoročno uničenje, kajti odnosi postajajo vedno bolj parazitski. Ljudje v večini mislijo, da “IMAJO PRAVICO DO ..” Ne vprašajo pa se od kod ta denar, ki ga dobijo, izvira. Iz čigavih krvavih žuljev?

  4. Mislim da se avtor moti, ko “daritve” iz Pisma pripisuje obdavčenju. Mislim da te “daritve” lahko primerja kvečjemu z nabirko v cerkvi, ne pa z davki. Davki izhajajo iz “cesarju kar je cesarjevega”. Da bogati plačajo več davka je sicer neenakopravno, vendar kar uveljavljeno, ker je “cesar” drag in ga sicer narod ne bi zmogel. In v tem kontekstu je tudi Buffetov zakon sprejemljiv, ker nekateri bogati sploh ne morejo porabiti toliko denarja kot ga imajo. Če bogati investira svoj denar ga Buffetov zakon ne zadene.

  5. Spoštovani “zdravko”,

    metodološke pomanjkljivosti svojega prispevka se seveda zavedam.
    Zaradi tega sem tudi navedel, kot sledi (citiram):

    Čeprav je kontekst v obeh primerih popolnoma različen, gre v temelju vendarle za ujemanje logike, ki od tistega, ki premore več, tudi več zahteva. Svetopisemskemu avtorju se zdi povsem naravno, da od tistega, ki »ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov«, ne zahteva »neoporečnega kozla«. In seveda tudi obratno. Od tistega, ki premore »mladega neoporečnega junca« – ki je bogat – ne zahteva, da daruje »desetinko škafa bele moke«.

  6. Jaz se samo ne strinjam z avtomtizmom “kdor ima več plača več davkov”. Razumem avtomatizem pri plačilu za greh,”kdor ima več, naj da več”. Pri davkih pa ne. Enakopravnost bi zahtevala, da vsi plačajo enak % pri davkih, ne pa da imajo bogati višji davčni razred. Pri cesarju ni nobene romantike, kot bi lahko rekli da pri cerkvi je. Ali drugače, pravičnost pred cesarjem ni isto kot pravičnost pred Bogom.

  7. Če govorimo o Bibliji – pa tudi o Adamu Smithu. Oboji zagovarjajo višje davke za bogatejše, vendar se to doseže že z sorazmerno obdavčitvijo oziroma enotno davčno stopnjo. Oziroma – gre le za odpustek revežem, ne pa za kaznovanje nadpovprečno bogatih. V Bibliji je kot je videti, zelo malo razlike med bogatejšimi in povprečneži. Koze ali jagnjeta so imeli skoraj vsi.

    Treba je povedati pa še eno stvar. Obama bo očitno obdavčil “bogate”, ne le najbogatejših. Torej tiste z visokimi plačami – tudi dobre kirurge in dobre strokovnjake.

    Bolj zanimivo je to, kar je v Franciji predlagal Sarkozy. Isto finto – obdavčitev najbolj bogatih. Pri tem pa je treba povedati, da bo od najbolj bogatih dejansko pobral nekaj drobiža – nekaj 10 miljonov evrov. Hkrati bo pa podtaknil še en davek navadnim ljudem.

    Bogate namreč lahko obdavčimo 100%, pa jih je tako malo, da bi se tudi v tem primeru nabralo zelo malo denarja. Gre zgolj za populizem.

  8. Spoštovana Ancka,

    vaša trditev:

    Oboji zagovarjajo višje davke za bogatejše, vendar se to doseže že z sorazmerno obdavčitvijo oziroma enotno davčno stopnjo. Oziroma – gre le za odpustek revežem, ne pa za kaznovanje nadpovprečno bogatih.

    je pravzaprav zelo točna in se z njo skoraj popolnoma strinjam. Pravilno namreč ugotavljate, da gre bolj za stvar revežev, kot za “obdavčitev” bogatih. Sveto pismo namreč odnosu do revnih posveča nadpovprečno veliko prostora.

    Zakaj se strinjam skoraj popolnoma:

    V Bibliji je kot je videti, zelo malo razlike med bogatejšimi in povprečneži. Koze ali jagnjeta so imeli skoraj vsi.

    Sveto pismo za opis revščine uporablja celo paleto izrazov (od absolutne revščine navzgor), ki so lahko imeli najrazličnejše vzroke. V omenjenih citatih svetopisemski avtor sicer ne uporabi nobenega izraza, je pa iz konteksta besedila, menim, da je v prispevku dovolj nazorno, jasno, da gre za absolutno revščino (dve znižanji normalne dajatve – Rabbi Abaham Ibn Ezra je desetinko škafa bele moke razlagal kot količino hrane, ki zadostuje enemu človeku za en dan (preživetja)). Iz povedanega, in iz številnih drugih mest v Svetem pismu, sledi, da je med bogatim in revnih zevala zelo velika vrzel. Zelo podobna današnji …

    Glede vašega stavka, da so kozo ali jagnje imeli skoraj vsi se ponovno ne moram strinjati. Tri četrtine prebivalstva antičnega Izraela je, tako pravijo študije, živelo tik nad mejo absolutne revščine oz. je komaj prestopala mejo realizacije temeljnih življenjskih potreb. Imeti kozo (za preživetje) in imeti zmožnost dati kozo za daritve – gromozanska razlika.

  9. Imeti kozo v antičnem Izraelu in streljati kozle danes , ja to pa je nekaj , kar bo predmet zapisov v bodočnosti. In tudi poizkus obdavčitve bogatašev, naj si bo , da to poizkuša Obama ali naši “bleferji”, potem, ko je bilo bogastvo naropano od “delovne raje”.

  10. Res je, da je po današnjih merilih večina ljudi živela takrat v hudi revščini – na pragu absolutne revščine.

    Razlike pa – odvisno, kako gledaš. Po eni strani so bile manjše, ker so najbogatejši živeli manj udobno kot danes podpovprečneži, na drugi strani pa danes absolutne revščine praktično ni, saj vsak dobiva socialno podporo.

    Predvsem pa – odiranje “bogatih”, je itak vedno sporno. Če pretirano obdavčiš podjetnike (bogati po eni strani) – obdavčiš tiste, ki so res bogati, ampak po drugi strani ustvarjajo delovna mesta.

    Po drugi strani pa obdavčiš dobro plačane – dobre strokovnjake, ki skrbijo za napredek in inovativnost in malo manj neposredno tudi oni ustvarjajo delovna mesta tudi za tiste manj plačane.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite