Budnica za »zdrave sile«

2

Avtor: Igor Guzelj. Vir: Reporter. Dvakrat boleče je, da je trdnjavo po imenu Danilo Türk zamajal ravno Borut Pahor, ki ga je stric vseh stricev brcnil na politično smetišče.

Spomenka Hribar, Slavko Gaber, Milan Kučan. Kaj zadnje mesece povezuje naštete tri prepoznavne figure naše sedanjosti? Druži jih seveda dejstvo, da so goreči pristaši dr. Danila Türka pri njegovih prizadevanjih za podaljšanje statusa očeta naroda. A gorečih pristašev »zvenečih imen«, ki se drenjajo okrog njega, ima Turk še veliko. Omenjena trojica izstopa zato, ker nam je, šokirana ob nenadejani zmagi Boruta Pahorja v prvem krogu volitev, dala jasno vedeti, kaj je pravo bistvo letošnjega izbora predsednika Slovenije: v resnici smo priče zgolj še eni zelo pomembni bitki v sveti vojni zoper nacionalnega škodljivca in sovražnika številka ena Janeza Janšo.

Spomenka Hribar je na primer že med nepozabnim televizijskim soočenjem predsedniških kandidatov, stoječ ob levem boku Danila Turka, v svoj prepričevalski arzenal vključila napade na J. J. In zelo težko bi pritrdili tezi, da je število glasov za Türka skokovito naraslo, ko se je dala prepoznati kot ena od tetk iz ozadja. Ali privilegirano upokojenko iz Tomišlja tare intelektualna zamrznitev v času, kar sicer pri veleumih, ki pridejo v določena leta, ni nič nenavadnega? Morda. Vsekakor si Pahor lahko samo želi, da bi svetovalci predsednika gospo Hribarjevo spet vključili v neposredne medijske spopade pretendentov za prestol. Kot je prejšnjo nedeljo dejala novinarjem osrednjega slovenskega dnevnika v usihanju, je »velik del volivcev naiven in verjame lepim besedam«. Toda leporečenje, evfemistično besedovanje in zanikanje usodnosti trenutka, v katerem smo, so bile kvečjemu odlike Türkovih nastopov. Torej je mnogo ljudi res navdušilo predvsem sporočilo, da – kot bi rekel zgroženi nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek – zna eden od predsedniških kandidatov kidati gnoj. In Spomenka Hribar tudi zna odlično kidati gnoj, čeravno le v prispodobi. Prave vile in pravi kravjaki bi jo pokončali.

Kar zadeva Slavka Gabra, še enega iz zbirke doktorjev sociologije, si ni treba delati iluzij: vodja Türkovega volilnega štaba je po vrnitvi iz bolnišnice enako trdno kot prej prepričan, da bi tudi zmaga Boruta Pahorja, ne le Milana Zvera, pomenila prehod vseh vzvodov oblasti v Janševe roke. Je pa streznitvenega 11. novembra zvečer, verjetno pod vplivom frustrirajočih okoliščin, opustil zanj značilno, malce enigmatično govorjenje med vrsticami. Bil je še bolj neposreden kot Pavel Gantar, prejšnji predsednik državnega zbora: tudi slednji v morebitnem končnem porazu Danila Turka vidi zmago Janeza Janše in ne Boruta Pahorja, saj ta vsaj verbalno nasprotuje dvorezni blokadi reformnih ukrepov in referendumom, s katerimi naj bi opozicija zrušila vlado. Gaber, nekakšen ideolog nekoč vsemogočne LDS in nekdanji šolski minister, je sicer ne čisto tipičen predstavnik lumpenliberalcev, ptičkov, ki so ostali brez varnega političnega gnezda in ki jim je nadomestno destinacijo v podobi svoje stranke ponudil Zoran Janković. Z ortodoksno slovensko levico jih veže čedalje hujši gnev do Janeza Janše in upanje, da se bodo s skupnimi močmi spet pririnili do ključnih finančnih napajališč države, ki so jim dobro poldrugo desetletje že bila na razpolago.

Gravitacijsko jedro ortodoksne levice je seveda še vedno nepogrešljivi Milan Kučan. Okrog sebe je zbral nekdanje zdrave sile, okrepljene z novo generacijo varuhov dobro znanih revolucionarnih izročil, ter dosegel, da politični vpliv rdečih zombijev – kakšen paradoks! – še nikoli v samostojni Sloveniji ni bil večji kot danes. Pravzaprav si brez njih kakšne resne opozicije ta hip sploh ne moremo predstavljati, saj so si lani zamislili in praktično čez noč postavili na politični oder novo stranko in novega kontrajanševskega vojskovodjo Zorana Jankovića. Zalomilo se jim je šele v zaključnem dejanju, ko izbrani junak ni znal odigrati vloge mandatarja.

A vsaj Türk se je zdel dovolj mogočna soha, ki jo bo težko kdo ogrozil. Dvakrat boleče je torej, da jo je zamajal ravno Borut Pahor, ki so ga kot škart kader brcnili na politično smetišče. Možakar je kratko malo uprizoril vrnitev odpisanih, kakršne tisti pravi otroci revolucije ne pomnijo. Še v najgrših sanjah se, recimo, Janezu Stanovniku ne more zgoditi prizor, v katerem anatemizirani Edvard Kocbek s funkcije vrže Borisa Kidriča, Kučan pa najbrž tudi ne premore zadosti domišljije, da bi med nočno moro doživel, da se Stane Kavčič vrne in odstavi Popita, Marinca, Šetinca in njega.

Zato je moral biti nedeljski volilni izid za levake stare sorte klofuta, ob kateri so videli več zvezd, kot če bi se znašli v planetariju. Stric vseh stricev je opustil še zadnje ostanke govorniške uravnoteženosti, ki jo je v primerjavi s Turkom dokaj uspešno gojil kot prvi predsednik prebivalcev neodvisne RS. Pahorja je označil za karierista in zasledovalca osebnih koristi, oholega etapnega poraženca Türka pa za človeka, čigar prizadevanja gredo v smeri »povezovanja pozitivnih sil v državi«. Skratka, čisto dovolj je, če bo razkolniški predsednik Danilo Türk povezal zgolj zdrave sile v državi in jih spremenil v pristaše Pozitivne Slovenije. Na nazadnjake in klerikalce naj se po Kučanovem mnenju ne ozira. Mimogrede bo še zagotovil razvoj uspešne države in omogočil ljudem, da živijo od svojega dela. Kje in kako bi utegnil dobiti denar, s katerim bo oba podviga financiral, nam jezni Kučan kajpak ne pove.

Padajoči ratingi države in čedalje dražji tuji krediti pač niso prvorazredna tema kampanje. Prvorazredno je korakanje. Türk je namreč ob referendumskih dilemah priporočil narediti korak nazaj. Hkrati je menda storil prvi korak naprej na poti sprave med sprtima političnima taboroma: Janšo in Jankovića je posadil na sosednja stola nasproti sebe. A mu ni nič pomagalo. Zdaj čakamo, kdaj bo, kakšen bo in če sploh bo drugi korak. Ali pa je to v luči Pahorjevega preboja že drugorazredno vprašanje?

Da se razumemo: Pahor še ni zmagovalec. Če bo 2. decembra zanj glasovala vsaj še tretjina podpornikov Milana Zvera, bo prihodnji predsednik države. Če pa bo ob enako nizki volilni udeležbi večina »desne baze« ostala doma, ker se ji pač ne bo zdelo vredno izbirati med slabo in še slabšo možnostjo, bi lahko slavil Danilo Türk. Brez dvoma bodo t. i. napredni elementi skušali spraviti na volišče tudi bolne, hrome in napol mrtve Türkove fane. Iz te perspektive smrt Türkovega odlikovanca Ertla ni le žalostni dogodek, marveč je pravcata mala nacionalna tragedija.

Foto: Reporter


2 KOMENTARJI

  1. Veleum Spomenka Hribar nikoli ni bila, je le “žlehtna” ženska, ki je z vso močjo ustavljala desnico. In ki seveda globoko sovraži Janeza Janšo in ljubi svojega nalogodajalca iz Murgelj.

Comments are closed.