Protestno zborovanje proti pobijanju Slovencev

2
Brutalnost komunistov na čelu OF je privedla do nastanka domobranstva.

V nedeljo, 14. novembra 1943, ob 11. uri je bilo v slavnostni dvorani hotela Union v Ljubljani množično protestno zborovanje proti komunističnemu nasilju nad Slovenci. Po kapitulaciji Italije so partizani v domala mesecu dni v duhu komunistične revolucije pod vodstvom Osvobodilne fronte pobili okoli tisoč ljudi, največ v Mozlju pri Kočevju, Jelendolu in drugod. Med njimi je bil ubit tudi moj stric Rudi Osterman, star komaj 34 let, samo zato, ker je med Italijansko okupacijo kot občinski tajnik delal na občini Dobrepolje, namesto da bi šel v partizane.

V nedeljo, 14. novembra 1943, ob 11. uri je bilo v slavnostni dvorani hotela Union v Ljubljani množično protestno zborovanje proti komunističnemu nasilju nad Slovenci.

»Ta brutalnost slovenskih komunistov pod vodstvom OF je privedla do nastanka domobranstva, ki so se s pomočjo Italijanov, kasneje pa Nemcev zoperstavili nasilju in moriji Slovencev. Na množičnem zborovanju v hotelu Union so govorili: župan Velikih Lašč Ivan Paternost, ki je bil priča in žrtev rdečega terorja, predstavnik študentov Vladimir Menart, predstavnica slovenskih mater Kristina Prijatelj, prof. Jože Felicijan in kot glavni govornik general Leon Rupnik. Podobna zborovanja so se nato leta 1944 dogajala po vsej osrednji Sloveniji, kjer so svarili ljudi, naj ne nasedajo obljubam OF, ter razgaljali cilje in ozadja mednarodnega komunizma,« je na drugi strani poročal takratni časnik Jutro.

(Vir: Ljubljansko Jutro, 14. 11. 1943)

Fotografije so s spleta.

2 KOMENTARJI

  1. Najprej sem pomislil, da bo te dni protest proti največji moriji na slovenskem, ki se je zgodila med in po vojni.

    Zdaj ravno vrtijo po kinodvoranah nov partizanski film PREBOJ. Torej so znova vložili veliko truda in denarja za preboj v totalitarizem.

    Zakaj pa niso vložili trud in denar za nov film PREBOJ v DEMOKRACIJO, v katerem bi prikazali poučno obdobje, kako smo Slovenci na civilizacijsko kulturni način prešli v demokracijo.

    Zanimiv bi bil tudi film, ki bi na Partljičev hudomušen način opisoval porodne krče slovenskem demokracije s katerimi se srečujemo še danes.

  2. »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem.
    Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov.
    Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani.
    Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju.
    Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom.
    Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba.
    Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.«
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana
    Vir:DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?«
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti
    Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

Comments are closed.