Prejšnji konec tedna je bil v Vilniusu v Litvi vrh Evroskupine, ki jo sestavljajo finančni ministri članic evroobmočja. Šlo je za dokaj pomembno srečanje, kljub temu, da je potekalo v senci trilateralnega srečanja v Benetkah med predsedniki vlad Slovenije, Italije in Hrvaške, Enricom Letto, Alenko Bratušek in Zoranom Milanovićem. Medtem ko so trije premierji razglabljali o tem, kako bi bilo, ko bi ustanovili in okrepili gospodarsko in energetsko sodelovanje na območju Severnega Jadrana, je slovenski minister Čufer pojasnjeval kolegom, kaj bo Slovenija počela v jesenskem času. Oktobra namreč Bruselj pričakuje poročilo o konsolidacijski strategiji. Slovenija ima pri tem še kar nekaj odprtih vprašanj. Zato je bil vrh v Vilniusu realno politično gledano pomembnejši od trilaterale v Benetkah, kjer pomembnejših odločitev ni bilo.
Sporočilo iz Vilniusa
In kaj je bilo sklenjeno v Vilniusu? Tudi tam ni padla nobena odločitev, a dogajanja je bilo kar veliko. Začetek vrha je bil za ministra Čuferja (na sliki) vse prej kot spodbuden. Pred začetkom sestankovanja evroskupine je namreč nemški tisk (revija Handelsblatt) zapisal, da bi Evropska unija pravzaprav rada videla, da Slovenija zaprosi za pomoč evropske mehanizme. To je seveda tista meja, ki se je Slovenci najbolj bojijo: prihod trojke in vsiljevanje novih strožjih varčevalnih ukrepov. Zaradi tega članka je bilo za slovensko javnost dogajanje v Litvi zelo živahno. Novinarji so hlastali po izjavah visokih funkcionarjev že od samega prihoda v Vilnius. Tako se je nabralo kar nekaj stališč najvišjih evropskih funkcionarjev o Sloveniji še pred začetkom vrha. Zaskrbljenost domače javnosti in zanimanje tuje sta bila vsekakor zelo na mestu. Slovenija je namreč sprejela več ukrepov za boj proti finančni krizi, ki pa so še vedno samo na papirju. Najprej je tu prenos slabih terjatev iz bančnega sistema na slabo banko. To bi morala biti prednostna naloga Slovenije, napovedana je bila že za junij, kasneje za julij, a se še vedno ni začela. Evropa pa to opazuje.
Razlog za slovensko neaktivnost? Pravzaprav gre za dokaj preprost razlog: preden bo Slovenija začela prenašati slabe terjatve, je Komisija zahtevala, da naj bodo v desetih bankah v državni lasti opravljeni stresni testi in skrbni pregledi. S tem želi Evropa dobiti objektivno sliko stanja v Sloveniji. Zato da se ne bodo na slabo banko prenašala sredstva vsepovprek. In te analize, ki jih izvajajo tuje agencije, še niso bile sklenjene. Minister Čufer je tako moral v Vilniusu razlagati, kako bo s prenosom slabih terjatev na slabo banko. No, vroči kostanj je iz žerjavice pred Čuferjem povlekel predsednik evroskupine Joren Dijsselbloem, ki je oznanil, da bosta skrbni pregled in stresni test opravljena do konca novembra. Čuferju ni preostalo drugega, kot da je te besede potrdil in dodal, da bodo transferji na slabo banko izvedeni “v enem kosu” in ne v več obrokih. Ob tem sta se oglasila še komisar za finance Olli Rehn in nemški finančni minister Wolfgang Schäuble in dejala, da je treba zaupati Sloveniji, ko pravi, da se bo rešila sama. Sladkorček za boljše počutje. Sporočilo Vilniusa je mimo vseh fasadnih lepih besed zelo jasno: “Slovenci, delajte in ubogajte, če se želite rešiti! ”
Ponovne polemike v vladni koaliciji
V Sloveniji pa je razpoloženje drugačno. Slovenska vlada sicer uboga ukaze iz Bruslja, in to počenja pod prisilo, kot vsaka druga država. Bolj so vprašljiva razmerja znotraj same koalicije in pri tistih partnerjih, ki niso tako neposredno odgovorni bruseljskim funkcionarjem. Predsednica vlade Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufer morata na vsakem srečanju z evropskimi partnerji zagotavljati, kako bo Slovenija sledila navodilom in kako zavezana je direktivam iz Evrope: onadva sta namreč tista najbolj izpostavljena člana slovenske izvršne oblasti, ko gre za reševanje krize, in sta tudi tista, ki morata v največji meri poslušati bruseljske opazke za zaprtimi kamerami. Ostalim članom koalicije se ni potrebno tako močno izpostavljati, prej nasprotno: še vedno lahko gojijo svoj vrtiček. Vzemimo na primer ministra za zunanje zadeve in predsednika upokojenske stranke Desus Karla Erjavca: v Bruslju mora, če posplošimo, predstavljati slovenska stališča glede Sirije, kar je, milo rečeno, neproblematična naloga. V Sloveniji pa išče čim širši konsenz v svoji volilni bazi in je zato že napovedal, da bo ob morebitnem vladnem posegu v pokojnine v proračunu 2014 Desus zapustil vlado. Gre za populistično potezo, nedvomno: res je, da bi morala vlada ohraniti najnižje pokojnine in da je napačno rezati vsepovprek, res pa je tudi, da še vedno obstajajo segmenti populacije, ki uživajo nadpovprečno visoke pokojnine. Tega Erjavec v svoji izjavi ni omenil. Podobno populistično se postavlja prvi človek Socialnih demokratov, Igor Lukšič: ker nima ministrskega stolčka, se mu pred Brusljem ni treba zagovarjati. Zato je lahko na notranjepolitični sceni toliko bolj glasen (in zelo pogosto ideološki). Dejansko pa je ves njegov srd proti vladajoči Pozitivni Sloveniji posledica nesporazumov in prerekanj glede kadrovskih nastavljanj (primer Sod, primer Luka Koper, pa še bi lahko naštevali). Plemenitega boja za lastne ideje in za socialno politiko je tudi tukaj bolj malo.
Največji paradoks pa so seveda notranji boji v glavni koalicijski stranki, Pozitivni Sloveniji. Potem, ko se je bil Zoran Janković prisiljen odreči mandatarstvu in je februarja stranka enotno podprla Alenko Bratušek, je danes v Pozitivni Sloveniji že veliko bolj kaotično. Zoran Janković, za katerega je bilo usodno poročilo KPK, je že napovedal, da razmišlja o vrnitvi. Kandidiral bi lahko sam ali pa podprl svojega kandidata. S tem je tudi uradno odprl frakcijski boj znotraj največje vladne stranke. Jasno je, da ima Janković še vedno zelo močno zaledje: lahko si mislimo, če bi na skorajšnjem kongresu prevladala njegova linija proti Bratuškovi, bi sedanja predsednica vlade ne izgubila samo podporo svoje stranke, ampak tudi legitimnost vodenja vlade. Imenovanje Gašparja Gašparja Mišića (tesnega Jankovićevega sodelavca) na čelo Luke Koper, kljub nasprotovanju Alenke Bratušek (medklic, že spet kadrovska spletka), je ta frakcijski boj samo še poglobilo. Naravno je pri tem vprašanje vladni koaliciji, ali se še spomni, da je njena primarna naloga reševanje Slovenije.
Foto: dagospia
Pripis uredništva: Tednik Novi glas in Časnik.si sta sklenila dogovor o sodelovanju. Na Časniku bomo tako objavljali prispevke, ki bodo aktualni za naše bralce. Novi glas je tednik Slovencev v Italiji, ki so zavezani slovenstvu, demokratičnim vrednotam in krščanskemu etosu.
