Bronislaw vendarle ni kot Lojze

Če noč ne bo prinesla večjih pretresov, bo Lecha Kaczynskega kot četrti predsednik tretje poljske republike nasledil kandidat liberalno-konservativne Državljanske platforme Bronislaw Maria Komorowski. Za možakarja naj bi po različnih projekcijah volilnega izida, objavljenih po zaprtju volišč, glasovalo od 51 do 53 odstotkov udeležencev glasovanja, za njegovega tekmeca Jaroslawa Kaczinskega iz vrst konservativne stranke Pravo in pravičnost pa od 47 do 49 odstotkov volivcev.

Skozi šivankino uho

Že po prvem krogu pred štirinajstimi dnevi je bilo jasno, da je Komorowski zapravil levji delež velikanske prednosti, s katero je šel v volilno tekmo. Na neki način me je zato spomnil na našega Lojzeta Peterleta, ki je večino predvolilnega boja leta 2007 preživel kot velik favorit, na koncu pa se mu je vse skupaj popolnoma sfižilo.

V poljskem primeru očitno ni bilo tako, čeprav je dvojček pokojnega predsednika Jaroslaw Kaczynski volitve po vsem videzu pripeljal do razburljivega fotofiniša. Kar je precejšen uspeh, še posebej, če pomislimo, da je zanj najbrž glasovala celo večina tistih Poljakov, ki so v prvem krogu obkrožili številko pred imenom postkomunista Grzegorza Napieralskega.

Poljska ni Slovenija

Da se favoritu Komorowskemu ni ponovila Peterletova zgodba, je samo en pokazatelj razlik med največjo in najmanjšo slovansko članico Evropske unije. Drugače kot Peterle in njegov uspešni nasprotnik Türk, oba včerajšnja tekmeca namreč delita poglede na vrsto ključnih vprašanj poljskega včeraj, danes in jutri. Zato v njunem dvoboju nikakor ni šlo za neusmiljen spopad dveh monolitnih blokov, od katerih bi lahko zmagal le eden.

Res je, Kaczynski uporablja tršo retoriko in res je, Komorowski je v gospodarskih vprašanjih precej manj naklonjen močni državi, za katero njegov konkurent navija skupaj z levičarji. Ampak zaradi omenjenih razlik njunega dvoboja še zdaleč ne gre v slogu nekaterih medijskih hiš stilizirati v tekmo jinga in janga.

Kaczynskemu tako ni moč podtakniti, da ni evropski politik, saj je bila Poljska z vrednotami, za katere se zavzema, vseskozi v osrčju evropske kulture. Po drugi strani Komorowskemu zaradi njegove toliko opevane “proevropskosti” ni moč obesiti, da je premalo poljski, ker priznava isto nacionalno zakladnico kot Kaczynski.

Vsaj na zadnjih dvojih predsedniških volitvah je Poljska dosegla tisto stanje, ko je  – razen v smislu nekaterih dnevnopolitičnih malenkosti – pravzaprav vseeno, kdo je predsednik republike. To jim je med drugim uspelo zaradi dosega konsenza, da je bila država ob Baltiku najdlje od Evrope v času polstoletne povojne diktature, ki so jo sponzorirali Sovjeti.

V Sloveniji po drugi strani številne neslanosti zmagovalca volitev leta 2007, ki se čuti najprej predstavnika svojega bloka, vsaj nekatere, kar naprej boleče spominjajo na volilno polomijo takratnega poraženca.

Foto: Wikipedia