Britanski minister obžaluje vrnitev domobrancev

12
37

Bo Slovenija obžalovanje pozdravila?

Na blogu britanskega ministra za evropske zadeve Davida, http://blogs.fco.gov.uk/roller/lidington/ , si lahko v živo ogledamo njegovo izjavo (postavljeno na splet 30. julija) v zvezi z britansko vrnitvijo domobrancev Jugoslaviji spomladi 1945. Britanski minister dogodek označi kot »tragično in strašno epizodo zgodovine« in nadaljuje, da se je zelo težko postaviti v kožo tistih, ki so odločitve sprejemali pred petdesetimi leti pod pritiski povojnih razmer in dogovorov med zavezniki, da se vojni ujetniki vrnejo na območja, kjer so se borili. Toda vendarle zaključi, da občuti »veliko obžalovanje« za te odločitve. Besedo »obžalovanje« nato še enkrat ponovi.

Izjava je pravzaprav odgovor na vprašanje, ki ga je ministru postavil Keith C. Miles, znani britanski prijatelj Slovenije. Keith Miles, ki ga poznamo kot prvega predstavnika komaj osamosvojene Slovenije v Londonu, velikega zagovornika liberalne tržne ekonomije in kolumnista časnika »Finance« si zadnjih nekaj let poudarjeno prizadeva, da bi britanska vlada našla besede obžalovanja za izročitev slovenskih domobrancev. Nemalo zaslug ima tudi za izid knjige »Slovenija 1945«. Keith Miles za bližnjo prihodnost načrtuje nove pobude, ki naj bi senzibilizirale angleško civilno družbo v zvezi s spornim angleškim ravnanjem.

Obžalovanja vredno dejstvo je, da za takšne besede, kot jih je sedaj – po vedenju poznavalcev prvič – izrekel kak britanski vladni predstavnik v zvezi s temi dogodki, niso slovenski gostitelji s predsednikom Türkom na čelu naprosili britanske kraljice ob njenem lanskem obisku. Kakor da v ideološki zaslepljenosti slovenski levici ni mar, kaj so z državljani te države leta 1945 počeli tujci. To pa je le še en dokaz več, da lastni državi premnogi pri nas še niso dorasli.

Britanski minister je na pobudo britanskega državljana naredil tisto, kar niso želeli ali niso mogli zlobirati slovenska politika (in diplomacija?). Bo vlada sedaj zrela vsaj toliko, da bo ponujeno obžalovanje sprejela, pozdravila?

12 KOMENTARJI

  1. Minister odgovarja za vprašanja, od resnih do banalnih. *Osebno* “obžaluje” odločitev, ki je bila tedaj sprejeta, nato razlaga (opravičuje odločitev?), da je šlo za posledico sklepa zavezniških voditeljev o vrnitvi vseh vojaških beguncev v dežele, v katerih so se bili borili. Toliko zgornji povzetek drži. Toda: “Ne moremo na novo napisati preteklosti, ker se je že zgodila, lahko izrazimo obžalovanje in mislim, da je v prvi vrsti naloga zgodovinarjev, da oblikujejo premišljen pogled” (na preteklost). Torej, nikakršno opravičilo ali kaj podobnega (za kar si prizadevajo stric Miles in ostali), pač pa zgolj zasebno mnenje. Slovenija (ali katerikoli drug mednarodnopravni subjekt) pa ne more pozdravljati zasebnih mnenj politikov, dragi moji. In če se bi britanska vlada že morala za kaj opravičiti, potem so tu številne pomembnejše in strašnejše stvari.
    Se pa lahko zgolj strinjamo z delom, v katerem prepušča zgodovino zgodovinarjem, ne pa politikom.

  2. Natürlich, da bo to treba prepustiti repatim zgodovinarjem z udbovskim pedigrejem, ali vsaj takim z dvema levima rokama.

  3. Če že ne bivšim alkoholikom z enakim pedigrejem, le da jih dandanes vrtoglavica odnaša samo čez desni rob ceste.

  4. Nikoli nisem verjel, da je alkoholike mogoče ozdraviti. In tisti, ki zamenjajo flašo za kaj drugega, so še hujši.

  5. Pijanec je dober, dokler je naš, kenede? Ko se pa strezni, nam pobegne. Kakšna nezvestoba! Takoj ga spakirat na turistično destinacijo Kolima!

  6. Ne vem točno, kaj naj bi v tem primeru pomenilo “naš”. Sam pa se zelo dobro razumem s pijanci vseh političnih barv, z ozdravljenimi alkoholiki pa ne, kamorkoli že spadajo. Pijanci so tečni samo občasno, ozdravljeni alkoholiki pa vselej. Ni hujšega od ozdravljenega alkoholika, spokorjene vlačuge in spreobrnjenega komunista. Najhujši so pa tisti, ki so vse troje.

  7. Neko zasebno kvaziopravičilo nekega britanskega politika je pač priložnost za nove mokre sanje slovenske desnice. In ne vem, kaj bi imela Velika Britanija za obžalovati pri tem? V času neposredno po drugi svetovni vojni je bila repatriacija /vrnitev vojnih beguncev nazaj v domovino/ stalna in razširjena praksa, še posebej, če je šlo za vrnitev okupatorjevih sodelavcev, ki so ušli pred roko pravice (na žalost je nekaterim to uspelo, pravzaprav je to uspelo velikim ribam, ki so imele dobre zveze z Vatikanom in so lahko nekaznovano pobegnile predvsem v Argentino). Vrnitev slovenskih in hrvaških kolaborantov z Avstrije (Koroške) nazaj v Jugoslavijo je bila povsem razumljiva in pričakovana odločitev zahodnih zaveznikov, ki so pač morali spoštovati dogovor z Jalte. Lahko bi sicer Angloameričani sami kaznovali nacifašistične kolaborante (in slednji ne bi odnesli bistveno ceneje kot pri partizanih), vendar so pač bili pametnejši in so tiste, ki so skupaj z nacisti vztrajali do bridkega konca, poslali nazaj tja, od koder so prišli. Po načelu: vsak naj kaznuje svoje. Tudi v Kočevskem Rogu je bilo tako: za “južne brate” je bil odgovoren tedanji major Simo Dubajić, za Slovence pa pač predstavniki slovenskih oblasti. In ko smo že pri Britancih: grof Nikolai Tolstoy, Britanec z ruskimi koreninami, je rad jezikal čez tedanje politike, ki so kobajagi prispevali k vrnitvi domobrancev v Jugoslavijo, nato pa je skoraj bankrotiral, ko ga je eden izmed klevetanih politikov tožil in tožbo prepričljivo dobil. Toliko v poduk vsem klero-desničarskim popravljalcem zgodovine ter netilcem nestrpnosti.

  8. Naš tretjerazredni precednik Türk se je celo zahvalil za vrnitev domobrancev. Samo naši levuharski mediji niso nič rekli o tem.

  9. Nikolai Tolstoj je sicer res imel težave z britanskimi oblastmi, pa je na koncu le doživel zadoščenje, kajti tista tožba je bila na koncu razveljavljena.

  10. Sodba je bila razveljavljena le v delu, ki se je dotikal odškodnine. Evropsko sodišče za človekove pravice se glede krivde omenjenega sploh ni opredelilo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite