Brina Svit, MMC RTVSLO: “Veliko stvari zamolčanih in nepostavljenih na pravo mesto”

0
228

Zadnjo knjigo je Brina Svit začela pisati že pred leti, ko je v Buenos Airesu, kamor jo je pripeljal njej tako ljubi tango, po naključju sedla v taksi z argentinskim Slovencem za volanom.

“To so neverjetne zgodbe, me je prešinilo. Na neki način – pa ne ideološko ali politično – smo si podobni, saj sem tudi sama Slovenka v tujem okolju,” pravi v Francija živeča pisateljica, ki se ji je prek tanga, neodtujljivo povezanega z Argentino, odprl nov svet, svet argentinskih Slovencev, ki ga, kot priznava, sprva sploh ni želela spoznati. “Ko sem šla prvič v Buenos Aires, me argentinski Slovenci niso zanimali. Zame so bili to, če rečem na kratko, izdajalci, kolaboranti … A kot je rekel Jung, če česa nočeš videti, ti to usoda pripelje pred nos.”

Svet argentinskih Slovencev se je počasi ovijal okoli nje, jo na neki način prežel in rezultat tega je knjiga Slovenski obraz, ki je poklon slovenstvu v Argentini. Kot pravi, je veliko razmišljala o tej knjigi. “Kaj nosimo na obrazu, koliko identitete je na njem. Kdo smo, kaj smo, se na neki način vedno vidi na obrazu,” pravi.

Kako ste prišli do ideje za knjigo?

Veliko sem razmišljala o ideji obraza: kaj nosimo na obrazu, koliko identitete je na njem? Kdo smo, kaj smo, se na neki način vedno vidi na obrazu. Sartre je rekel, da imamo po 40 letih obraz, kakršnega si zaslužimo. Ko sem šla prvič v Buenos Aires, me argentinski Slovenci niso zanimali. Zame so bili to, če rečem na kratko, izdajalci, kolaboranti … A kot je rekel Jung, če česa nočeš videti, ti to usoda pripelje pred nos.

Meni se je to zgodilo v osebi šoferja taksija Roka Finka. Nekega dne sem se znašla v njegovem taksiju in začel mi je pripovedovati zgodbo svojih starih staršev. In potem sem padla noter, v te zgodbe. Rekla sem si, da so to neverjetne zgodbe in da imam s temi Slovenci nekaj skupnega. Ne v smislu ideologije ali politike, ampak usode dvojne identitete. Tudi sama sem Slovenka v tujem okolju. Moja otroka se počutita pol Slovenca, govorita brezhibno slovensko …

Kako pa je v vašo knjigo našel pot Witold Gombrowicz?

Gombrowicz je poljski pisatelj. Študirala sem književnost, veliko brala, in ko sem šla prvič v Buenos Aires, sem se odločila, da bom njegov Dnevnik brala na licu mesta. Potem ko se mi je začelo vse plesti po glavi, sem ugotovila, da je Gombrowitz del te zgodbe. On je moj alter ego, siva eminenca … Protiutež tem zgodbam in hkrati njihova rdeča nit. Veliko ljudi, ki se zanimajo za književnost in Gombrowitza, pojma nima, kako je živel v Argentini.

Povezala sem se z njegovo vdovo, pri čemer mi je pomagalo neverjetno naključje. V mojem bloku v Parizu, v katerem živim že več kot 10 let, sem nekega dne na poštnem nabiralniku opazila priimek Gombrowicz. Prej ga nisem nikoli videla. Ko sem čez nekaj dni srečala moškega, ki je odpiral tisti nabiralnik, sem ga vprašala, ali ima kakšno zvezo s pisateljem. Povedal mi je, da je njegova žena nečakinja Rite Gombrowicz. Čez teden dni sem sedela v njeni dnevni sobi, kjer mi je razkrila veliko, česar ne vedo niti največji Gombrovi specialisti. No, Gombro je pri meni skoraj ljubkovalno ime.

Ko sem brala vaš opis pojmov, kot so domobranci, partizani, me je zanimalo, kako ste se sploh lotili projekta in se odločili za definicijo nekaterih pojmov, ki so venomer kamen spotike.

Kot povem v predgovoru, sem najprej želela knjigo napisati v slovenščini, in sicer sem hotela iti po Argentini, ne samo po Buenos Airesu. Veliko Slovencev je odšlo na jug, v Ande, ker so iskali domače hribe. Skratka, zaprosila sem za subvencijo za to knjigo, ki pa je nisem dobila. Rekla sem si, da potem pač tega projekta ne bo. A mi je moj francoski urednik rekel, naj jo napišem v francoščini. Ta knjiga je seveda drugačna, kot če bi jo napisala v slovenščini. Francozi nimajo pojma, kaj se je pri nas dogajalo med 2. svetovno vojno, zato sem jim morala pojasniti nekatere pojme. Ko sem razmišljala, kako bom to naredila v slovenščini, sem se odločila, da bom to naredila dobesedno, z vsemi razlagami, kdo so partizani, kdo domobranci.

Zdi se, da pri nas ta del zgodovine še vedno le deli Slovence in da se ne da preseči tega ter videti osebne zgodbe.

Ko smo pred enim letom predstavili knjigo v francoskem kulturnem centru, je Boris A. Novak lepo rekel, da misli, da se bo s to knjigo končno končala 2. svetovna vojna. Da zavzame tako stališče, da se lahko reče, da je zdaj konec. No, ne vem, ali je res tako. A jo bom poslala Spomenki Hribar. Že vem, kakšno posvetilo ji bom napisala.

Čeprav moram povedati, da je zame ta knjiga predvsem literarna. To je tisto, kar me najbolj zanima. Občutek literature. Uporabljati literarna sredstva, obliko, ritem, najti pravi ton … Vzpostaviti čustveno reakcijo. In pustiti razmišljati.

V knjigi ste zapisali, da Slovenci gojimo kult preteklosti in imamo dober spomin. Se vam ne zdi, da nas to včasih tudi paralizira?

Mislim, da je prav imeti dober spomin in znati postaviti stvari na pravo mesto. Pri Slovencih je bilo veliko stvari zamolčanih in nepostavljenih na pravo mesto. Zato kar naprej gledamo nazaj. Zato so to še minirana polja. Sicer pa v tem nismo osamljeni. Tudi v Franciji se dolga leta ni govorilo o vojni v Alžiriji. V Argentini so prav tako potrebovali desetletja, da so kaznovali krivce vojaške hunte.

Več lahko preberete na MMC RTVSLO.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite