Brezposelnost in javni sektor

11
Foto: Grega Sulejmanović
Foto: Grega Sulejmanović

Pred dnevi je Zavod za zaposlovanje RS postregel s podatki, da se je v mesecu februarju povzpela brezposelnost v Sloveniji na 14,2 odstotka. Med mladimi, starimi od 15 do 24 let, je brezposelnost 34,5-odstotna. Podatki se nanašajo le na stopnjo registrirane brezposelnosti, torej na evidence, ki jih vodi Zavod za zaposlovanje. Ne vem, ali obstaja evidenca drugih brezposelnih, ki iz tega ali onega razloga niso (več) prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje. Se gibljejo ocene v štiri- ali petmestne številke? In katera številka je spredaj, 1, 2, 3 ali še višja?

Moja pot med brezposelne

Pred natanko enim letom sem tudi sam dobil obvestilo takratnega delodajalca, da bo zaradi učinkovitosti in ekonomskih razlogov reorganiziral svoje delovanje. Z drugimi besedami je to pomenilo, da smo se vsi sodelavci, vključno z menoj, tri mesece pozneje priključili armadi brezposelnih oseb v Republiki Sloveniji. Spomnim se sestanka, na katerem so nam lastniki podjetja sporočili to novico. Presenečenje, vroč val neopredeljenega strahu skozi telo, pri nekaterih jok, pri drugih jeza, pri vseh občutek nemoči in ujetosti v danost trenutka. Kljub obljubi o korektno izpeljanih postopkih glede prekinitve delovnega razmerja – tako je dejansko pozneje tudi bilo – je tesnoba v duši ostala. Skozi zavest so vrela vprašanja: Kaj sedaj? Kako se spoprijeti z brezposelnostjo? Kje najti novo službo, glede na to, da smo vsi v tistih zrelih letih, da spadamo v kategorijo težje zaposljivih ljudi? Kako se spopasti finančnimi obveznostmi, ki jih imamo na grbi? In, nenazadnje, kaj bom počel s seboj, v kaj usmeril svojo ustvarjalnost, kako bom ohranjal poslovne in druge stike?

Zavodu za zaposlovanje sem nemudoma sporočil, da sem dobil napoved odpovedi delovnega razmerja. Na sestanku mi je uslužbenka povedala, da se sicer lahko prijavim v register brezposelnih, vendar da mi vnaprej pove, da zame službe na Zavodu ne bodo našli. Čemu naj se torej vpišem v tisto evidenco, če so mi dali že vnaprej vedeti, da tam, kjer po definiciji v imenu države skrbijo za ponovno vključitev brezposelnih v proces dela, zame ni nobenih perspektiv?

Odločil sem se, da se bom spustil v areno „boja za preživetje“, postal sem privatnik. To ni nikdar lahko niti preprosto. Treba se je bojevati. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz trenutka v trenutek moraš prenašati negotovost, nenehno snovati to in ono, iskati priložnosti, skrbeti za kakovost storitev, opirati se na občutek za preživetje. Hkrati sem pazil, da ne bi zbolel, kajti bolniška ni plačana in v času, ko si bolan, ne zaslužiš nič. Verjetno bi lahko to obdobje povzel z besedo, da je bil nekje globoko v meni nenehno zasidran občutek negotovosti.

Ne le zasebniki, tudi številni ljudje, ki so v službah v gospodarskem sektorju, mi pripovedujejo podobno: ni občutka varnosti, ni gotovosti v odnosu do sedanjosti in prihodnosti. Če ta občutek v duši traja dlje časa, se lahko začnejo človeka polaščati apatija, nezainteresiranost in nemoč, kar gotovo vpliva na uspešnost in učinkovitost dela posameznika in se na koncu spirale odraža v učinkovitosti podjetja. Posel smo ljudje – in ko so zaposleni v stiski negotovosti, je jasno, da tudi posel ne more cveti.

Javni sektor

Mislim, da so zaposleni v javnem sektorju – ne glede na vse – v Sloveniji še vedno najbolj varni in zato na neki način v privilegiranem položaju. Kljub takim in drugačnim govoricam in „grožnjam“ vidimo, da javni sektor ne odpušča. Še več, podatki kažejo, da dodatno zaposluje. Vsa racionalizacija je v bistvu zožena na nadomeščanje odsotnih delavcev (porodniški dopusti, daljše bolniške), na zamrznitev napredovanj in na omejitev rasti plač. Toda: še vedno je samoumevno, da plače 5. v mesecu preprosto so in da so zaposlenim plačani tudi vsi prispevki! Ne glede na učinek, ne glede na storilnost, ne glede na odnos, s katerim zaposleni delajo, ne glede na zevajočo luknjo javnega dolga in pomanjkanja konkretne likvidnosti, s čimer se srečuje država. S tem je zaposlenim zagotovljen temeljni občutek varnosti. Tega sem vesel in – da ne bo nesporazuma – temu ne nasprotujem. Povsod bi moralo biti tako, a vemo, da ni. Nekateri delavci, zaposleni v gospodarstvu, kar mesece ne prejmejo plač in hkrati niso – ker so zaposleni – upravičeni do nobenih socialnih pomoči. Drugi odkrivajo, da jim delodajalec že leta ne plačuje prispevkov, ki jih je po zakonu sicer dolžan plačevati. Objektivno gledano imajo torej javni uslužbenci pred vsemi drugimi danes v slovenski družbi veliko in zelo pomembno prednost.

Verjamem, da se tega številni javni uslužbenci tudi zavedajo. Pred kratkim mi je kolega, zaposlen v javnem sektorju, pripovedoval, kako so se na kolegiju pogovarjali o prerazporeditvi del in nalog sodelavke, ki je odhajala na porodniški dopust. Ni bilo posebnih težav, nihče se zaradi njene odsotnosti in dodatnih nalog ni počutil preobremenjenega. Po mesecu njene odsotnosti je poudaril: „To, da je pri delu ne pogrešamo, in glede na to, da delo normalno teče naprej, pomeni, da nas je preveč!“ Lahko si mislimo, da je bil deležen številnih očitajočih pogledov in nemalo pikrih besed.

Državljani hodimo na okenca javnih služb v večini primerov ne zato, ker ne bi imeli kaj drugega početi, ampak zato, ker kaj potrebujemo ali ker država kaj terja od nas. Tudi sam sem imel priložnost več kot šest let delati v javnem sektorju in zato do neke mere „od znotraj“ poznam delovne procese, tempo dela in prevladujočo miselnost javnega sektorja.

Kaj torej v tem času negotovosti kot znamenje solidarnosti javnih uslužbencev državljani pričakujemo od njih?

Pričakujemo prijaznost pri delu s strankami. Gre za temeljni ne le poslovni, ampak predvsem človeški odnos, ki ga ljudje pričakujemo od javnih uslužbencev. Gre za zelo preproste, a ravno zaradi tega zelo pomembne stvari. Dragoceno je, ko nas uradna oseba pozdravi z nasmehom, nam nameni spodbudno besedo in nam na ta način na psihološki ravni odvzame del bremena, s katerim smo prišli. Pomembno je, da dobimo občutek, da uradnikov ne motimo, da jim nismo odveč, ko potrkamo na njihova vrata.

Nadalje od javnih uslužbencev pričakujemo profesionalnost, ki se kaže v tem, da poznajo ne zgolj ozko področje svojega dela, ampak do neke mere tudi širši okvir, znotraj katerega delujejo. Jasno se vidi razlika med zaposlenimi, ki delajo po liniji najmanjšega napora, in tistimi, ki razumejo svoje delo v kontekstu širše družbene odgovornosti. Tovrstna profesionalnost hote ali nehote postaja merilo učinkovitosti njihovega dela.

In še, od javnih uslužbencev pričakujemo temeljno naravnanost, usmerjenost k reševanju problema ali vprašanja, s katerim državljani potrkamo na njihova vrata. Državljani ne poznamo vseh zakonov in predpisov, nimamo vedno jasno opredeljenih pravic in dolžnosti, ki so nam naložene, ne poznamo (včasih neskončno zapletenih) postopkov in korakov, ki jih moramo narediti. Že res, da ignorantia iuris nocet, ampak nepoznavanje prava je (žal) dejstvo, za katerega bi pričakovali, da ga tudi javni uslužbenci do neke mere upoštevajo in nam pomagajo pri prebijanju skozi labirinte paragrafov in spremenjenih paragrafov. Pogosto sem že doživel, kako se javni uslužbenec preprosto skrije za črko zakona (s katero je zavarovan) in ne ponudi roke v smeri iskanja rešitve. Številne stvari je mogoče s človeškim odnosom in dobronamernostjo rešiti hitro in preprosto. Nepotrebna zbirokratiziranost, nasprotno, vsem, tudi javnim uslužbencem, nalaga dodatno delo in sproža slabo voljo – pri strankah in pri njih samih.

Te drže javnih uslužbencev naj bi bile v časih negotovosti torej znamenje njihove solidarnosti s sodržavljani. Kljub sistemu, v katerem delujejo in ki pogosto tudi do njih ni prijazen, gre na koncu za odnos, ki ga kot posamezniki zavzamejo do svojega dela. Tudi znotraj pogosto zapletenega sistema javnega sektorja osebna odgovornost ostaja. Prav osebna odgovornost je tisto, v čemer je vsak, tudi javni uslužbenec, nenadomestljiv.


11 KOMENTARJI

  1. Zanimiv prispevek.

    Zanimivo bi bilo tudi izračunati kolikšen delež brezposelnih je zaradi preobširnega javnega sektorja in davčne preobremenitve gospodarstva.

    Najverjetneje bi prišli do številke 75%.

  2. “Te drže javnih uslužbencev naj bi bile v časih negotovosti torej znamenje njihove solidarnosti s sodržavljani. ”
    =============

    Maso plač v javnem sektorju znižati za 30% kar bi proračunski primanjkljaj zmanjšalo za cca 1 milijardo. In hkrati znižati davke kar bi zagnalo gospodarstvo, zmanjšalo potrebo po zadolževanju, zmanšalo obresti na kredite. Druge dobre variante ni!

  3. Odnos javne uprave: na Gursu so potem ko so videli da nimajo podatkov o stanovanjski enoti (ker jih nihče ne izbira) sami od sebe, vsem obračunali davek po nerezidenčni stopnji. Torej, ker oni nimajo podatka, so vse nepremičnine nerezidenčne. To je odnos javne uprave, odnos oblasti, do državljanov. Kaj me briga njihova prijaznost! Tu skačejo po nižjih uradnikih, ki imajo vsega dovolj, tako kot jaz.

  4. Javni uslužbenci, predvsem tisti s pogodbo za nedoločen čas, pobirajo smetano na račun drugih: (i) več uslužbencev z večjimi plačami pomeni več davkov – se pravi, manj prihodkov in višje cene za vse ostale ter posredno manjša socialna varnost (in da so plače nesorazmerno velike napram zasebnemu sektorju je popolnoma jasno); (ii) (pre)obsežna zakonska zaščita njihovih delavskih pravic pomeni manj fleksibilen trg delovne sile ter zaščita “slabih” delavcev (in prav tako več davkoplačevalskega denarja) – vse za njih, nič (priložnosti) za ostale (recimo mlade, ki se jih toliko izpostavlja). Sicer bi kdo lahko oporekal, da druga točka velja za vse delavce, vendar je v večini primerov to le mrtva črka na papirju zaradi popolne shiranosti podjetij. Javni uslužbenci, ali tisti v državnih podjetjih, pa lahko izsilijo marsikaj. Poglejmo samo zadnji primer rudarjev, ki bodo prezaposleni v Slovenske železnice (za moje pojme popolnoma nemoralno, kajti, če karikiram, to pomeni, da bo nekdo iz SCT-ja ostal na zavodu, ker imajo rudarji pač prednost pred njimi (če so jih sploh dejansko rabili na železnicah)). No, potem pa je treba upoštevati še negativno sinergijo, ki jo povzročata točki (i) in (ii) v povezavi z gospodarstvom: nižja gospodarska rast in torej manj delovnih mest.

    Mogoče se zdaj sliši, kot da imam delavce iz javnega sektorja za največje zlo v državi. Seveda ne, in tudi jim ne bi nič oporekal, če bi naša ekonomija cvetela, kar pa seveda ne. Njihov problem vidim v tem, da so v trenutni finančni krizi blokirali dobršen del strukturnih reform, in pokazali popolno neodgovornost do vseh in vsega ostalega. To je tisto, kar od njih NE pričakujem.

  5. Pričakujem pravičnost! Pričakujem čast! Ne pa pritlehnost in zahrbtnost. Toda, vedno so bili nadgradnja družbe. Kaj pa naj zdaj pričakujemo.

  6. Sama sem uslužbenka v javnem sektorju. Martin v marsičem se strinjam s teboj. In osebno mislim in si upam tudi na glas povedati, da bi bila potrebno v javnem sektorju temeljito čiščenje, predvsem pa reorganizacija, del, delavnega časa. Vendar najbolje vedo ljudje zaposlenih v posameznih resorjih (zdravstvo, sodstvo, šolstvo…) seveda pa vodje teh resorjev pa tudi zaposleni o tem nočejo spregovoriti kaj šele pomagati pri reorganizaciji…se spomnite, kako so kolegi pljuvali ministra Kebra…pa šolniki državno sekretarko Škrinjarjevo…pa sta po moje kar prav oba imela.

  7. Ko berem ta prispevek in komentarje se zdi, da so vsi zaposleni v javnem sektorju “javno” zlo, brez katerih bi se naše skrbi v trenutku razblinile, če jih ne bi več bilo.
    30% manjše plače, pa bi vse bilo super, ne… Vsi imate predstave, da imajo vsi zaposleni v javnem sektorju gromozanske plače, pa je daleč od resnice…
    Moja žena dela v “javnem sektorju”. Že skoraj 8 let, pa lahko zatrdim, da ima sedaj za vsaj 25% manjšo plačo kot takrat, ko je bila začetnica.
    Zato ne posloševati, kaj bi se naredilo, če bi…
    Vsi gledajo in razmišljajo, kakšne plače imajo v javnem sektorju, nobeden pa ne pomisli na medicinske sestre, ki vsem bolnikom stojijo ob strani,…gasilcev, ki se v vsakih pogojih zapodijo v reševanje vašega premoženja, policajev, ki ob vseh vremenskih pogojih skrbijo za red, …tudi vzgojiteljic in učiteljic, ki prepogosto poskrbijo, da so otroci varni in urejeni….
    Če bi vi ob obisku “javnega” uslužbenca prišli z nasmehom, bi tudi odšli z nasmehom, verjemite mi.

  8. Martin, dobro razmišljanje. Zelo spoštljivo in nežno napisano o ljudeh v javnem sektorju, ki so še kako potrebni. S takimi naravnanostmi kot jih opisuješ. In sam naletim kdaj na take.

    Hvala tudi, da si podelil z nami svoje stiske na začetku poslovne poti.

  9. Hvalevredne točke g. Lisca. Jih podpišem takoj. A družbo smo preveč razgradili, da bi lahko pričakovali, da bo kritična masa ljudi delovala na etični pogon. Etično obnašanje bo treba sistemsko nagrajevati in neeticno kaznovati. Oziroma uvesti variabilne plače. Zakaj so pri mojem mobilnem operaterju vedno prijazni, ustrežljivi in sposobni takoj urediti vse moje potrebe? Ker stranko takoj po klicu povabijo, naj oceni, kako je bila zadovoljna s storitvijo. Uslužbenci, ki dobijo dobre ocene, so (finančno) nagrajeni, ostali kaznovani, kdor ima najslabše ocene, se mu za sodelovanje zahvalijo.
    V javnem sektorju lahko delaš kot bik ali kot lenivec, plačo boš imel enako. Negativna selekcija v izvoru. Torej, plača po učinku, z nekaj truda se bi to dalo uvesti.

    • Se močno strinjam s poanto. Hvala.

      Dober izraz ste uporabili: ” … družbo smo preveč razgradili, da bi lahko pričakovali, da bo kritična masa ljudi delovala na etični pogon”. To se v sistemu “vseenosti” vedno zgodi.

  10. Ne moremo na državno upravo gledat kot na Mobitel. Tam vam bodo na vsak način hoteli prodati naročnino ne glede na vse. Uradnik pa bp naletel na stranko, ki ji bo moral tudi reči ne, ne damo. In potem je konec s “prijaznostjo”.
    V javni upravi štejejo višji cilji. Zato pa je uradnik povsod spoštovana služba. Tudi kadar ti jo zagodejo, po birokratsko…
    Seveda po 70 letih “revolucije” pa imamo kar imamo. Zdaj je prišel račun, da denarja zmanjkuje. BDP je premajhen za 10-15 mlrd. In vse manjši je. Česar pa s krediti ne bomo mogli še dolgo nadomeščat.

Comments are closed.