Ves hrup, povezan s tremi dekleti iz skupine Pussy Riot, me je končno pripravil, da sem si ogledal njihov slavni nastop v moskovskem Odrešenikovem svetišču. Ob njem mi ni bilo prijetno.
Stare znanke
Punce v minicah se niso pretirano potrudile za izražanje spoštovanja do verskih svetinj in verujočih. Še več, kar se da videti, priča o v zahodnem svetu in tudi pri nas že davno udomačenem klišejskem in pokroviteljskem dojemanju vernosti. Glede na posnetek in besedilo izdelka bi jim sicer lahko priznal določeno stopnjo poznavanja verske tematike in običajev, kar na Slovenskem ob kritiziranju pojavov z različnih ravni cerkvenega življenja ni vedno pravilo. Kljub temu bi si še najmanj želel, da bi vsa Nadeždi Tolokonikovi in tovarišicam namenjena pozornost spodbudila posnemovalce na zahodu in bi bili kdaj podobnega prizora deležni še v mariborski stolnici.
Sumljivi varuhi
Toda navedeni bistveni pomislek ne razveljavlja vsega, kar je bilo med performansom povedanega, in še manj lahko opraviči drakonsko kazen za “umetnice”. Čeprav me marsikak pametni človek prepričuje, da gre pri procesu Putinovega režima proti Pussy Riot za zmago zdrave ruske trdnosti nad dekadentnimi zahodnjaškimi skušnjavami, se mi zdi marsikatera priostrena izjava deklet kar upravičena. Človek tudi v ravnanju voditeljev pravoslavne cerkve, ki so se dali v vsej zadevi še enkrat več vpreči v režimski voz, težko vidi kaj drugega kot potrditev njihovega oporekanja, češ da patriarh po Božje časti Putina in da je pri njem šef KGB-ja izenačen z velikim svetnikom.
In res največ verodostojnosti zaradi povedanega zgoraj sicer umestnim opozorilom na pobalinstvo Pussy Riot odvzamejo prav samozvani varuhi nedotakljivosti verskih čustev iz vrst ruskih oblasti. Ob njih je pogosto videti, kot bi bil največji zagovornik Device Marije, ki jo Pussy Riot pozivajo, naj prežene Putina, v sodobni Rusiji Leonid Brežnjev. Kajti prav njegovi zvesti učenci in posnemnovalci so se v zelo kratkem času prelevili v glavne branike pravoslavnih svetinj. Še zlasti, če jim to pomaga prikriti politično sporočilo kakšnega protesta zoper njihovo oblast. Tudi ruski cerkvi bi verjetno prineslo dolgoročno korist, če se ne bi preveč zanašala na takšne sponzorje. A kaj, ko so kratkoročni bonbončki tako sladki, da je zanje vredno Putinovo vladavino razglašati za “čudež Božji”. Priznam, na mestu Kirila I. bi se malokdo odločil drugače in ne bi sodeloval v državnem spektaklu, ki bo zunaj Rusije marsikje utrdil prepričanje o vsesplošni zahojenosti vernikov, znotraj nje pa vsaj začasno mit o ‘pravilnosti’ ruske poti v primerjavi z razuzdano zahodno.
