Brez žrtve ni čudeža!

1
Foto: D. Siter.
Foto: D. Siter.

Vem, (pre)drzno je danes govoriti o tabu temah kot so: koliko je kdo obogatel v času privatizacije, kdo so strici iz ozadja, koliko so se okoristili z državnim premoženjem oziroma koliko so ga prenesli na razne nerezidenčne račune na Cipru, Kubi … Žal pa kaže na to, da bodo dosedanjim tabu temam pridružene nove: človekova osebna vera (Bo spet, kot je bilo v času partijskega enoumja?), narodna sprava, zvestoba v zakonu, pripadnost družini, ki je skupnost moža in žene … Kako nerodno, kajne.

Sicer pa je še posebej nerodno govoriti o žrtvah! Ko slišimo, da kdo govori o žrtvah, najprej pomislimo na žrtve prometnih ali naravnih nesreč, na družinske tragedije oziroma nasilje v družinah … Drugače pa ob besedici žrtev ali žrtve, skomignemo z rameni in smo veseli, da se kaj hudega ni zgodilo nam, da je imel nesrečo kdo drug, da je nas »hudo obšlo« … in gremo dalje. In res neugodno je dejstvo, da je besedica »žrtev« vedno povezana z »nekaj hudega«. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: žrtev je boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno. Z drugimi besedami gre za odpoved (žrtev), ki je skoraj vedno povezana z življenjem in umiranjem – nekdo (mislimo predvsem na človeka) izgubi življenje, postane žrtev laži, prevar, podtikanj, sprenevedanj, političnega ali verskega fanatizma …

Ko sem prvič slišal pregovor ‘brez žrtve ni čudeža,’ me je prevzel. Pomislil sem, kako zgovorna, jasna in preprosta je ta beseda, pa vendar, kako težko uresničljiva. Zakaj težko? Prav zaradi tega, ker gre pri tem za nemoderen pristop, ki od nas preveč zahteva – zahteva odpoved, le-te pa danes nismo več vajeni. Vzgojeni smo (možgane nam nenehno pere virtualna »resničnost«), da imamo vso pravico vse imeti takoj – po čim lažji poti – po možnosti s pritiskom na gumb in brez napora! Potrošniška miselnost in za njo stoječi in grozeči kapital nas slepita in preprečujeta, da bi spregledali prevaro in zablodo. Nimamo časa, da bi se ustavili, se zazrli vase in v sočloveka in spoznali, da nam na »vlaku smrti«, kamor so nas pahnili, le navidezno zadovoljujejo naše potrebe … Tudi v to nas hočejo prepričati, da ne moremo sestopiti iz tega vlaka, da je vsak naš poizkus zaman in že vnaprej obsojen na propad.

Če vsemu temu res verjamemo in se z vsem strinjamo, lahko resnično pričakujemo le »virtualne čudeže«, saj je za prave čudeže potrebna žrtev. Žal pa od navideznih čudežev ne moremo (pre)živeti – ne morejo potešiti naših resničnih potreb: računalnik, tablica ali pametni telefon nas ne more ljubiti, ne more biti naš najboljši prijatelj, lahko z njim preganjamo dolgčas, ne moremo pa se z njim obleči ali nasititi …

Dogodek povezan z žrtvijo

Verjetno ni nič novega, če rečem, da zelo različno praznujemo 70 letnico konca II. svetovne vojne. Pred dnevi sem srečal skupino ljudi (v preteklih letih sem jih že večkrat srečal), ki je konec II. svetovne vojne praznovala malo drugače. Šlo je za skupino Hrvatov, ki so hodili peš po poteh njihovih mučencev ali kot so sami rekli: »Hodimo po Križevem potu Hrvatov! To je mala žrtev v primerjavi s tem, kar so morali prestati naši predniki!« Iz Zagreba (eden med njimi je hodil iz Travnika v Bosni) so se po poti, kjer so pred 7o leti bežali pred komunizmom in skušali rešiti svoja življenja njihovi predniki, peš odpravili proti Pliberku na avstrijskem Koroškem. Na ta način so se želeli pokloniti spominu na njihove umrle prednike. Kako spoštujem njihovo odločitev!

Ko sva se z ženo peljala iz Krškega proti Brestanici, sem pri novi hidroelektrarni opazil policijsko vozilo in nekaj oseb, ki so jih policisti zasliševali, v zadnjem hipu pa sem opazil tudi skromen križ, ovit s hrvaško zastavo. Ni mi dalo miru, saj sem zaslutil, da so to hrvaški romarji, ki so v težavah in potrebujejo najino pomoč. Ženi sem rekel, da morava nazaj. Ko sva se vrnila in parkirala, je proti meni prišel starejši gospod in me v hrvaščini nagovoril: »Ste vi duhovnik, ali ste samo dober kristjan!« Ko sem ga vprašal, zakaj tako misli, mi je povedal, da je na mojem avtomobilu zagledal ribico – krščansko znamenje. Pozanimal sem se, kaj se je zgodilo, in so mi povedali, da jih policista že eno uro zaslišujeta in jih nameravata kaznovati zaradi prometnega prekrška.

Pristopil sem k policistoma, se predstavil in ju vprašal, kaj so ti ljudje storili, da jih je treba kaznovati, pa sta mi povedala, da so »hodili po krožišču«, kar je prekršek in zato mora vsak od njih plačati kazen – 20 evrov. Nekaj časa sem se trudil mlada policista pregovoriti in jima dopovedati, da so to romarji, ki hodijo po poteh njihovih mučencev, da ne morejo vedeti za vsak naš prometni predpis, da bi bilo gotovo bolj primerno, tujcem prijazno in dovolj, če bi jim izrekla opomin in jih poučila, kaj je prav, kako in kje naj hodijo … Žena jima je celo rekla, da bi se ji zdelo prav, če bi bili policisti do romarjev prijazni in bi jih prav usmerili, pa je v odgovor slišala le pikre besede: »Nismo mi tu, da bi usmerjali romarje!«

Ko sva videla, da govoriva v prazno, sva se od romarjev poslovila in jih v imenu tistih Slovencev, ki so še pripravljeni ljudem v stiski pomagati, prosila, naj nam odpustijo. In tedaj je eden od njih iz žepa potegnil rožni venec in mi rekel: »Bodite brez skrbi. Nismo jezni na vas Slovence. Za ta dva policista, ki sta le dosledno opravljala svoje delo, bomo sedaj na poti zmolili rožni venec, da bi ju Bog blagoslovil in bi ga spoznala.«

Molče sva se odpeljala naprej. V meni je sicer vrelo, vendar sem se pomiril ob besedi: »Brez žrtve ni čudeža!« Ti Hrvatje, ki sva jih srečala, so se bili pripravljeni odpovedati udobju, hrani, lenobi, obsojanju – bili so pripravljeni na žrtev. Verjamem, da je dvanajst ur hoje na dan v njih pustilo poseben pečat, da so v času, ko so premagovali desetine in stotine kilometrov Križevega pota njihovih prednikov, lahko premišljevali o sebi, svojih bližnjih, o ljubezni, miru, spoštovanju … Doživeli so čudež ljubezni in odpuščanja.

Ko bi »spregovorila« naša domovina, ko bi spregovorile »tiste stezice, k’so včasih bile«, bi tudi mi »videli« po licih naših prednikov polzeti marsikatero solzo in bi spoznali, da čudež, da smo danes svobodna in neodvisna država, ni virtualna resničnost, pač pa je sad žrtev mnogih naših prednikov, ki so svoja življenja posejali po tej naši lepi domovini in nas še danes prosijo: »Imejte se radi. Bodite naklonjeni drug drugemu. Če si ne znate in ne morete pomagati, vsaj ne škodite drug drugemu …!«

In v meni se porajajo vprašanja, kaj moramo storiti – žrtvovati, da bomo tudi mi v naši generaciji videli prave čudeže – čudeže odpuščanja in ljubezni, čudeže sprave in medsebojne naklonjenosti, da bomo to našo Slovenijo ohranili za bodoče rodove?

1 komentar

  1. Zelo lep in poučen prispevek, ki je resničen.

    Krutost naših državnih organov je še vedno dresura bivšega režima, ki ga ohranjajo tudi mediji (razen katoliških). Upam, da jim bo ta prispevek prišel na znanje in da se bodo zamislili, da so v prvi vrsti v službi humanosti in ne represije sklicujoč se na zakon, ki je vedno orodje birokracije.

    Ob tem potrditev, da je čudež posledica žrtev (Ljubezni,zvestobe) potrjujejo naši rojaki v Argentini. Po svojem rodoljubju in domoljubju so bili spoznani kot čudež v tujini, po narodni zavesti. Dokaj podobno !

Comments are closed.