Brez Zelenih Slovenije danes ne bi imeli samostojne Slovenije

11
540

Nova ideja, da bi v Sloveniji desne stranke oblikovale Novi ali Drugi Demos, se pojavlja vse od ukinitve prvega zmagovitega Demos-a iz leta 1990. In je dobra! Dobra je tudi zato, da bi krščanstvu naklonjeni politiki prekinili z medsebojnimi nepotrebnimi spori; kdo je o komu kaj dejal in kdo ni.  Politik naj ne pozna zamer pač pa zgolj interes za dobrobit vseh.

Program, ki so ga leta 1989/90 oblikovale stranke združene v koalicijo Demos, je bil nacionalen in združevalen. Če ne bi bil, bi Slovenci še danes ne imeli svoje države. V takratno koalicijo Demos so se vključile nacionalno in državniško usmerjene stranke ter posamezniki. In to ne glede na versko ali drugo politično prepričanje! Pomemben je bil skupni cilj, da Slovenijo iztrgamo iz komunističnega sistema in Jugoslavije ter zgradimo demokratično družbo v suvereni državi Sloveniji.

Vedeti je treba, da si pobudniki za oblikovanje politične koalicije DEMOS nismo postavljali nobenih političnih ali drugih pogojev. Še pred povabilom strankam je skupina različno razmišljujočih posameznikov, levih in desnih, najprej oblikovala politični in gospodarski program z jasno določenimi cilji in šele nato je sledilo povabilo. Po dogovoru je program predvolilne in povolilne koalicije Demos vseboval detajle in tudi politični programov vseh pomladnih strank. Skupni cilji vseh strank Demos so bili: demokracija, svoboda govora, odhod iz Jugoslavije ter poprava medvojno in povojni storjenih krivic. S tem programom je koalicija Demos aprila 1990 zmagala na volitvah ter v nadaljevanju, ko je prevzela odgovornost za vodenje države, uresničila svoj glavni cilj – dobili smo samostojna neodvisno državo Slovenijo.

In tak program, ki so ga pobudniki Demosa predstavili strankam, tudi strankam z večinskim levim vodstvom, kar so vsekakor bili Zeleni Slovenije, je bil sprejemljiv za večino. Da smo se Zeleni Slovenije odločili in izglasovali za vstop v DEMOS, je bilo potrebne nekaj politične strategije in modrosti. Na volitvah leta 1990 bi zmagale leve politične sile, če bi Zeleni Slovenije ostali izven koalicije Demos. Na vprašanje, ali bi brez Zelenih Slovenije danes imeli samostojno Slovenijo, je moj odgovor jasen – NE!!!

Res je, da je bilo v Demosovi koaliciji veliko takih, ki so tik pred zdajci izstopili iz partijskih (CK ZKS) vrst in se vrinili (tudi) v vse stranke, zato DEMOS po osamosvojitvi ni imel več večine za lustracijo in tudi ne za številne druge projekte ter reforme. Saj so takoj po slovenski osamosvojitvi dvignili glasove »levi vrinjenci« in konec leta 1991, brez posveta z celotnim vodstvom in številnim članstvom, koalicijo Demos ukinili. Kdaj bo slovensko volilno telo spoznalo, katera politična opcija je v resnici ustanovila samostojno in neodvisno državo Slovenije, lahko le ugibamo in upamo?

Žal so se takoj po osamosvojitvi v Demosu prebudile leve sile in koalicijo razbile. S tem so zaustavile politični odhod komunistične ideologije, ki je tako ostala prisotna v slovenski družbi vse do današnjega dne. To je razlog, da se »balkanska« politika koruptivnega socializma, ki ne pozna nacionalnih vrednot, nadaljuje. Bomo to še dopustili? Po mojem osebnem prepričanju so spremembe, ki bo temeljile na dvigu narodne zavesti vseh državljank in državljanov Slovenije, nujno potrebne. Prav tako je potrebno vedeti, da so od slovenske osamosvojitve minila skoraj tri desetletja in da sedaj  volijo že mladi, ki zgodovine in resnice o komunističnem sistemu ne poznajo. Ne poznajo niti tega, kako smo dobili slovensko državo. Saj jo šolski sistem še vedno ne zaznava in o njej ne poučuje.

Tega bi se morali zavedati tudi današnji politiki in na prvo mesto postaviti državo in njene prebivalce. Politiki morajo biti narodno zavedni, biti morajo prepričani, da sta slovenska in evropska kultura zgrajeni in oblikovani na judovsko-krščanskih temeljih in ne na islamu, kot to danes nam hočejo vsiliti nasprotniki krščanstva. Res je tudi to, da »levica« ni nikoli bila nacionalno in ne državniško usmerjena.

Če imajo desne stranke resen namen po sodelovanju, tako kot so ga imeli leta 1989 pobudniki in člani DEMOS-a, potem je »luč«, ki jo je prižgala NSi, lahko znanilka nove politične pomladi. Seveda pa bo morala prav pobudnica nove pomladi nagovoriti domovinsko in državniško usmerjene politike in stranke, da si postavijo skupen cilj – da se odpravijo vse zamujene priložnosti in se nadaljuje z demokratizacijo družbenega sistema. Prepotrebno je tudi, da odpravi državna korupcija in vzpostaviti vladavina prava. Zmanjšanje (odprava) državnih birokratskih postopkov je v korist gospodarstva in državljanov. Po mojem prepričanju je zgoraj navedeno je edini način, da se prebudijo pasivne volivke in volivcev, ki še vedno nasedajo propagandi levičarskih naslednikov, ki se v javnosti promovirajo z motom »vsegliharstva« ter razglašajo, da je demokracija le »farsa« desnih politikov. Vedno pa pozabijo, da je to svoboda in pravica, ki nam je bila po dolgih desetletjih komunistične diktature dana šele leta 1990 in ki jo je tudi danes vredno izkoristiti.

Zato je po desetletju vladanja skorumpirane slovenske levice nujno, da vajeti oblasti znova prevzamejo pošteni in demokratično misleči ter narodno zavedni politiki. Leta 1990 je politična koalicija DEMOS, kakršnakoli je že bila, potegnila politični  in gospodarski voz iz blata komunističnega enoumja ter v državne inštitucije obrnila in postavila na pot demokracije. Tak je bil politični program.

Stranka NSi, ki je dala pobudo, bo morala, še pred povabilom programsko sorodnih strankam, najprej oblikovati programsko usmeritev zamišljene koalicije. S tem bi pokazali resničen namen, kar bi prepričalo dvomljivce, ki menijo, da gre zgolj za predvolilno potezo nadobudnih politikov ene od stranke v Sloveniji. In v tem je politična modrost in veličina, ki pa je dana le majhnemu številu politikov. Seveda se je kljub temu potrebno postaviti v politično »držo«; kdo lahko in s kom bi v koaliciji lahko sodelovali tudi po volitvah. Oziroma, kdo in v kolikšni meri se zaveže, da bo deloval v korist naroda.

Demos je ljudstvo! Ljudstvo pa je pisana paleta razmišljujočih ljudi, politikov, posameznikov in volivcev, ki nazadnje vedno odločijo in določijo kdo jim bo vladal. Žal pa se nekateri, ko prestopijo prag parlamenta, tako radi spridijo. Politika ni sekanje glav in pljuvanje, pač pa je vsesplošna razgledanost in politična modrost, kako pridobiti nasprotnika, da sprejme in potrdi tvoje ideje, ker so te v dobrobit vseh državljank in državljanov. Seveda morajo strankarski veljaki za usklajevanje političnih in programskih ciljev imeti veliko mero narodne in državniške drže.  Moderni »instagrami« so lepo zavita embalaža brez kvalitetne vsebine. Tako kot reklama za nakup po spletu, kjer razočaranje pogosto pride s poštno pošiljko.

Različna politična in strankarska stališča je potrebno znati ubrusiti in usklajevati pred in po volitvah. V demokraciji naj stranke ne bodo si nasprotujoče za vsako ceno, pač pa naj sodelujejo v korist vseh. Od političnih voditeljev in njihovih strank državljani pričakujemo zgolj to, da jim tudi v času po volitvah, ko jim v  resnici vladajo, služijo in jih ne razočarajo.

Bilo bi pametno, če stranka NSi ali katera koli druga politična stranka, ki bo sodelovala pri oblikovanju Novega Demosa, seveda če to mislijo resno,  najprej opravijo »spravo«, kar jim narekuje tudi njena krščanska drža, da o političnem pragmatizmu za dosego ciljev ne izgubljam besed. Izločevanje največje pomladne opozicijske stranke SDS, oziroma njenega vodja Janeza Janše, je strel v prazno, je avtogol v korist nasprotnikov demokratične ureditve.

Da spor na desnem političnem polu godi levici je razumljivo. Levi politiki poznajo politično moč in usmerjenost SDS in njenega predsednika. In ga ne želijo v svojih vrstah. Težko pa to razumemo tisti, ki smo z njim tesno sodelovali v času, ko je v Demosovi vladi vodil odločilni resor Teritorialne obrambe, ki je junija in julija 1991, skupaj s slovensko Milico, uspešno ubranil komaj rojeno državo Slovenijo.

Zakaj take misli in napotki? Zato ker Slovenija gospodarsko napreduje, politično pa pri vseh treh vejah oblasti ostaja v ritmu« starega sistema, ki ga opišejo naslednje besede: »Skregaj ljudstvo, da mu boš lahko vladal.« Do kdaj bo še tako, je odvisno od nas volivcev in volivk! Da volimo, je naša pravica in dolžnost ter upanje za lepši in prijaznejši jutri za nas in naše potomce. Dovolj nam je tujega škornja, ki se nam znova vriva skozi nepredvidene migracije tujerodne kulture jezika in verskega ekstremizma. Bodimo ponosni na svojo državo in njeno kulturo in ne pristanimo na »željo« levice po »multikulturi«.

11 KOMENTARJI

  1. Demokratično usmerjene stranke morajo vsekakor nastopiti kot programsko enoten blok.

    Toda ne pod pokroviteljstvom ene stranke, še najmanj pa kakšne NSi, ki za to nima niti političnega niti strokovnega niti moralnega potenciala. V trenutnih razmerah je tisti, ki združuje, lahko samo nadstrankarski Zbor za republiko.

    Tistim demokratične usmerjenim strankam, ki se bodo Zboru pridružili, gre za prepotrebne spremembe, tistim, ki ne, gre za ohranjanje statusa quo ali le za lastne položaje.

    • Tone, vaše mnenje je lucidno, saj kaže na neljubo zavedanje očitne težave, ki jo opazujemo na strani t.i. “pomladnih” strank.

      Po desetih letih očitnih zlorab oblasti s strani prokomunističnih struktur se moramo soočiti s tem, da imajo letos t.i. “pomladne” stranke same očitno težave:

      1. Posebej se moramo soočiti z žalostno težavo Nove Slovenije. Priznati si moramo, da Nova Slovenija goji sovražno naperjenost tako do SLS kot do SDS ter vsaj še do GOD. Ta sovražnost NSi postaja njihova edina pristna motivacija, kar je v programu ostalega pa so le všečne floskule. Žalostno je dejstvo, da je stranka dokončno zabredla v skupino radikalno prokomunističnih strank. Slednje so pred letošnjimi volitvami že izoblikovale neformalno prokomunistično skupno točko – blok –, ki združuje stranke od Nove Slovenije, preko Dobre države, ZAAB, PS, LMŠ, Desus, SD, do Združene levice. Moramo si priznati , da Nova Slovenija letos ne bo izstopila iz tega bloka.

      2. Pa še to: soočiti se moramo tudi z neugodnimi dejstvi glede Zbora za republiko. Sramežljivo povezovanje strank (SLS, NSLS, GOD, SDS) v letošnje 4 razprave Zbora za republiko je, ob navedenem v točki 1., pokazatelj, da te stranke niti v Zboru za republiko letos še vedno niso našle (poenotenega) poslanstva.

      • Sem med aktivnejšimi člani Stranke Alenke Bratušek, a žal mi še nič ni znano, da bi se povezovali z NSi. Tudi z Dobro državo smo povezani le preko skupne poslanske skupine. Nič mi niso znani načrti, da bi nastopali na volitvah na skupni listi. V tem primeru njim sploh ne bi bilo treba ustanavljati stranke!

        V kakšni obliki bo torej to povezovanje? Povolilna koalicija?

        Lep radoveden pozdrav, igor đukanović 😉

  2. > Prepotrebno je tudi, da odpravi državna
    > korupcija in vzpostaviti vladavina prava.

    Seveda.

    A podobno kot DEMOS ni osamosvojil Slovenije, saj smo osamosvojitev podpirali tudi volivci takratne ZSMS oziroma poznejše LDS. Enako naši izvoljeni politiki. Ki so bili v svojih zahtevah do Beograda bolj drzni, kar so si lahko privoščili, saj so bili manj sovražni. Osamosvojitev praktično brez prask bi uspela, če ne bi imeli v lastnih vrstah trdobučneže, ki jih v tem postu tako širokogrudno hvalite.

    Podobno velja za korupcije. Prav imate, da niso samo desne stranke proti korupciji. No, večina volivcev desnih strank je proti korupciji, a vendarle zamiži na eno ali obe očesi, če je korupcija “državotvorna”, če pomaga finančno okrepiti njihov blok. Enake težave imamo na levi. Tudi sam sem pred leti manj občutljiv na korupcijo (nekaterim pojavom sem rekel kar “eh, kapitalizem – v kapitalizmu je normalno, če te zanima predvsem lasten izkupiček”). Danes nas je takšnih več. In upam res, da bomo kaj uspeli narediti. 🙂
    Igor Đukanović

    • Igor MB, brez Demosa ne bi bilo samostojne Slovenije. Tistim, ki niso bili vključeni vanj, “osamosvojitev ni bila intimna opcija”. To so dokazali tudi z mnogimi protiosamosvojitvenimi predlogi in dejanji.

      Dejstva so, kakršna so. Tisti, katerim “osamosvojitev ni bila intimna opcija”, so italijanskega zunanjega ministra celo prosili, naj ne prizna samostojne Slovenije.

  3. Gornja ideja o zboru za republiko, kot neki politični/ moralni sili, ki združuje demokratične stranke, je navidez logična, toda preveč romantična. V realnosti je neizvedljiva zaradi razhajanj v delovanju in hotenju strank. SDS je antikomunistična stranka, katere osnovni cilj je lustracija ljudi, ki so v komunistočnem režimu kršili človekove pravice, ter razjasnitev z vso lopovščino in lopovi po osamosvojitvi ipd. Teh tendenc, vsaj ne izrazito, ni zaznati pri NSi in drugih strankah, kandidatkah za novi Demos. Jaz bi si želel sodelovanja in prepričljive zmage na volitvah, ki bi pripomogla k spremembam in miselnemu preobratu celotne družbe. Resnica je žal taka, da je v demokratičnem (seveda gledano načeloma) bloku vedno veliko podtaknjencev, ki z zdrahami pravočasno poskrbijo, da do sprememb ne pride. Sam vidim celo v stranki SDS (na podlagi dosedanjih javnih nastopov) več podtaknjencev, ki bodo, ko bo nastopil skrajni scenarij, napadli Janšo. Kot se je zgodilo s Čušem in še kom. Za spremembe potrebujemo antikomunistično politično armado. Nujno potrebna je nekakšna antirevolucija. Imamo namreč opravka s poblaznelo množico komunističnih vojakov, ki imajo pego v glavi. Vsakdo, ki ne misli točno kot oni, je fašist! Da, v bistvu gre za vojno.

  4. V bistvu gre v Sloveniji za problem, ki je že zdavnaj zadobil vse značilnosti groteske. Do kdaj bomo imeli živce gledati maškarade tipa Dražgoše in brez da bi ustrezno reagirali prenašali financiranje lastnega zasramovanja, ki se brez prestanka in brez trohice sramu in zadrege izvaja v komunističnem bloku. Sam mislim, da smo se dovolj načudili, čas je za agresivno protireakcijo v obliki samozavestnega odpora tem maškaram, polnim denarja in prepotence. Če bi znal dobro angleško, bi takoj pisal Trumpu protestno pismo z naslednjo vsebino: “Zakaj ameriški veleposlanik v Sloveniji nikoli ne reagira na podli antiameriški refleks v slovenskih dominantnih medijih? Zakaj nikoli ne reagira na nostalgijo po komunizmu in menda zlatih časih ter obsojanju imperializma, kapitalizma in ZDA, kjer pa se dosledno pozablja, da so za zlate čase (oziroma njihov “zlat” občutek) skrbele ZDA z nepovratno pomočjo in ugodnimi krediti, ki pa jih komunistična banda nikoli ni vrnila, zaradi česar se je sistem seveda sesul v prah?” Mislil, da Tonin in Ljudmila ne razmišljata v tej smeri, zato gre za povsem nekomaktibilni člen, ki bi se lahko vključil v tak Demos, kot si ga predstavljam.

    • Haha. Imaš vso pravico razmišljati tako.

      Glej. “Google translate” da tole:
      Why does the US Ambassador in Slovenia never react to a sluggish anti-American reflex in Slovenian dominant media? Why he never reacts to nostalgia for communism and, apparently, the golden times and the condemnation of imperialism, capitalism and the United States, where he is consistently forgotten that for the golden times (or their “golden” feel) the United States took care of irreversible aid and favorable credits. the Communist gang never returned them, which made the system crash into dust?

      Kar natančno prevede. Še največja napaka je “credits” namesto “loans”. Američani so bili navdušeni nad mano, ko sem jim razlagal, da SFR Jugoslavija ima pri njih milijardne kredite. 😉

  5. Demokratični državi je temelj pravna država, tudi skrb za pravičnost za vse.
    V demokratični državi ta skrbi lastninske pravice vseh državljanov.
    Če tega ni, se revolucija rodi, nas zgodovina uči.
    Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja.
    Žal tudi desnica ni bila dosledna. Novinar mag. Silvester Šurla, sedanji odgovorni urednik REPORTERJA, tedaj pa MAGa, je tedaj med drugim spraševal in objavil, kar bremeni mnoge:

    »Kaj lahko glede menedžerskih odkupov stori vlada – jih lahko omeji ali celo prepreči?
    Ker so menedžerski odkupi v zadnjem času postali prvovrstna politična tema, smo vprašanja v zvezi z njihovim načinom financiranja postavili parlamentarnim političnim strankam. Med drugim nas je zanimalo, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug?

    Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«

    Podoben odgovor so nam poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment. Skrb pa vzbuja odkupovanje zaprtih delniških družb.« V poslanski skupini Nove Slovenije bodo morebitni predlog nove zakonske ureditve tega področja podrobno proučili, in če bo sledil ciljem, ki jih v stranki zagovarjajo, tudi podprli.

    Najostrejše stališče glede financiranja menedžerskih odkupov imajo v Slovenski ljudski stranki, kjer menijo, da zastavitev delnic kot jamstvo za kredit, s katerim se kupujejo prav te delnice, v resnem poslovnem svetu ni uveljavljena. »Vedno je treba namreč zastaviti več od vrednosti posojila. Zato lahko ocenjujemo, da gre v nekaterih aktualnih primerih za izkoriščanje notranjih povezav in informacij, kar je v nasprotju z načeli transparentnega lastninjenja.« Po njihovem bi v bankah, kjer ima država prek lastništva ustrezne vzvode, lahko sprejeli take usmeritve, ki bi podobne transakcije onemogočale. »V SLS smo za postopno umikanje države iz gospodarstva, razen v podjetjih, ki so ključna za domače gospodarstvo (bančništvo in zavarovalnice), ne nasprotujemo pa temu, da menedžerji kupujejo deleže v svojih podjetjih, vendar pod pogoji, ki so enaki za vse državljane.«

    Kdaj bodo dediči DEMOSA o tem spregovorili, kaj je bilo prav?
    Vir: MAG; 21. november 2007, mag. Silvester Šurla: Tajkunizacija Slovenije

    http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite