Brez usmiljenja
Kdor hoče vedeti, ta se ta čas zgraža nad »dodatkom za pripravljenost«, ki so si ga izplačevali univerzitetni tajkuni. Kasta kontinuitetnih profesorjev, ki visoko dviga zastavo avtonomije univerze izključno zato, da svoj fevd upravlja kakor sama želi, si je dolga leta izplačevala neupravičene dodatke, da si je »popravila« svoje plače, ki so v naših razmerah več kot spodobne. Njihove plače so dobre. Na koncu gre vedno za eno in isto stvar. Gre za denar, za bogatenje, za pohlep. Kako prav ima Bog, ko nam v desetih zapovedih na koncu pravi »ne želi svojega bližnjega blaga«. Univerzitetniki so si zaželeli denar in ker z njim upravljajo so si ga razdelili.
Vendar niso edini, ki si, ko morejo, delijo tuj denar. Celotno krvavo komunistično revolucijo, ki so jo izvajali partizani, moremo skrčiti na pohlep po tujem premoženju. V vilah, ki so jih zaplenili »buržujem« še sedaj stanujejo ostareli prvoborci ali njihovi potomci. Na njihovih stenah visijo slike, ki so jih ukradli. Vsakemu so dali borčevsko pokojnino in njihovim potomcem in pravnukom. Otrokom so priskrbeli »dobre službe« v javnih ustanovah, kamor spada tudi univerzitetni milje. Slovenija je ena od tistih čudnih dežel kjer otroci dobesedno »podedujejo« profesorsko mesto, saj so naše univerze podobne družinskim podjetjem.
Tuj denar si množično delijo tudi zaposleni v paradržavnih ustanovah, inštitutih, agencijah in »naših« društvih, ki obstajajo le zato,da dobivajo proračunski denar. Ker to ni »javna uprava«, so njihove plače skrite in njihovi privilegiji ne pridejo v javnost. Koliko je takih in drugačnih pijavk, ki brez usmiljenja plenijo državni proračun bi morali raziskati profesionalni novinarji.
Dobro varovana državna skrivnost je, koliko je ljudi, ki bogatijo na stroške revnega delavca, kmeta, izkoriščanega študenta in davkoplačevalca nasploh. Ne vemo. Ne bodo zvedeli, ker zadnje, kar bi varuhi »nacionalnega interesa« hoteli, da ljudje povežemo privilegirance s kontinuiteto in bi jih zaradi jeze nehali voliti.
Kradejo torej brez usmiljenja, kjer le morejo, ko le morejo, dokler morejo. To počno zdaj že 70 let.
Brez obžalovanja
Spoznanje »delal sem narobe« je temeljni pogoj za poboljšanje. Ali je kdo opazil, da bi kdorkoli ob zadnji aferi rekel »žal mi je«? Pravzaprav smo mogli zaslediti stavke v smislu »sem in še bom« ali pa »sem in bi še enkrat«. Kakor kradejo že sedem desetletij, prav tako dolgo ponavljajo, da se ničesar ne kesajo. Največji greh v tej zločinski druščini je »biti odkrit«. Dokler nečednega početja ne razgalijo, do takrat je vse lepo in prav. Potem pa se pričnejo izgovori brez obžalovanja, brez kesanja. Ker se to dogaja že dolgo, predolgo, vemo, da gre tu za sistemsko obvodnico javnega denarja v zasebne žepe.
Človeka kar zmrazi, ko posluša izjave zakrknjenosti v drži, ki je očitno nemoralna in celo proti duhu zakonov in predpisov. Ta zakrknjenost ni nič drugačna kakor zakrknjenost uničevalcev družine, ki so že dvakrat pogoreli na referendumu a nam obljubljajo vedno nove napade v imenu »naprednosti«.
Zato tudi ni nobenega odstopa, nobene lustracije, nobenega očiščenja. Zaradi tega se med državljane širi apatija, ki jo medijsko hranijo s parolami »vsi so isti« ali pa »voli novo« zato, da bo vse enako.
Brez spreobrnjenja
Spreobrnjenje je odločna drža, da bomo odslej delali drugače kakor smo ravna doslej. Ker v Sloveniji ni nobenega obžalovanja, tudi ne bo nobenega poboljšanja. Dokler bo šlo, bodo plenili javno blagajno, uničevali državo s svojo ne-odgovornostjo in negibnostjo, ko nam »vladajo brez vladanja« saj so vse njihove sposobnosti vprežene v to, da obogatijo. Za njimi potop, bi lahko parodirali znanega francoskega kralja. Brezbrižnost do skupnega in do sočloveka sta tako očitni, da postajamo resnično drug drugemu volkovi.
In vendar je spreobrnjenje edina pot izboljšanja. Mi moramo storiti te boleče korake. Drugih pač ni. Ali pač, ko zdaj gledamo kako prihajajo v naš prostor in tu ostajajo ob popolnem mirovanju vlade…
Prav bi bilo, da vsi, ki so koristili to »zakonito krajo«, odstopijo in izgubijo službe. Naj gredo na trg in tam prodajajo privatnikom svoje usluge pripravljenosti in znanja. Zdaj naj dobijo priložnost drugi. Šele tedaj bodo res nastopili novi obrazi, novi ljudje, ki bodo pospravili sedemdesetletno nesnago.
