Nerazrešeno vprašanje o izvensodnem množičnem pomoru nedolžnih oseb

23
5080
Približno takole je pod površjem Slovenije. Po 73. letih jih ne želimo pokopati, ker da je to ideološka tema ... Vir: Socialna omrežja (@RomanLeljak)
Približno takole je pod površjem Slovenije. Po 73. letih jih ne želimo pokopati, ker da je to ideološka tema. Vir: Socialna omrežja (@RomanLeljak)

Trk indoktrinirane podzavesti z zavestjo

V izvensodnih množičnih pobojih prizadete osebe so namreč nedolžne osebe. Nedolžne osebe. Brez »ampak«, brez sodbe, brez jeze zoper te osebe.

Slovensko kolektivno podzavest bremeni nerazrešeno vprašanje o izvedbi totalnega oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod. Med perečimi podvprašanji je najbolj pereče tisto o izvensodnem množičnem pomoru nedolžnih oseb.

Fikcija demokratične razprave – primer Kocbeka

Pri tem se bomo v prispevku osredinili v fiktivno demokratične razprave, saj so osnovni mehanizem slovenske notranje konfuzije. To konfuzijo namreč posebej močno zapletajo prav fingirano demokratične razprave, ki sprožajo v našo podzavest svojo prokomunistično indoktrinacijo in povzročajo zmedo.

Med tovrstnimi silovito, a nekritično, promoviranimi razpravami so zagotovo odgovori intervjuvanega Edvarda Kocbeka v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, ki je izšla sredi 70. let prej. stol. Pri čemer smo Slovenci in Slovenke ujetniki svojega globokega spoštovanja do obeh tvorcev navedene knjige, to je uglednih stoletnikov Borisa Pahorja in dr. Alojza Rebule, ki sta mogočna varuha prokomunistične indoktrinacije v razpravnih odgovorih Edvarda Kocbeka.

Tovrstne razprave ob videzu humano demokratične razprave, ki dejansko ne obstaja, sprožajo svoj patogeni nukleus v slovensko kolektivno podzavest. Poglejmo primer: »Z močnejšo skrbjo je Kocbeka navdajala usoda domačih nasprotnikov […] partizanska vojska je [okrepljena s pomočjo poraženih italijanskih topničarjev] zajela več kot 1.200 tako imenovanih belo- in plavogardistov, pripadnikov vaških straž, tudi duhovnikov, in se po hitrem postopku odločala za sankcije: septembra in oktobra 1943 je usmrtila več sto ljudi. [Edvard Kocbek] niti najmanj ni dvomil o njihovi krivdi in potrebni kazni […]. » (cit. po A. Inkret, In stoletje bo zardelo: Kocbek, življenje in delo, 2011, s. 214).

Edvard Kocbek ni žrtev – primerjaj prispevek Ne-sojeni, a promovirani Edvard Edi Kocbek (tu).

Mehanizem slovenske notranje konfuzije

Omenjeni videz demokratične razprave nastaja zaradi vizuelno pietetnega govora o izvensodno pomorjenih osebah, v katero pa se hkrati vselej med vrstice implicira novo izvensodno obsodbo zoper izvensodno pomorjene nedolžne osebe. Na primer  tako, da se med vrsticami sodi krivdo zoper izvensodno prizadete osebe. Ali pa se izvensodno prizadete osebe, ki še danes niso niti veljavno identificirane, med vrsticami identificira z obsodilno identifikacijo »kolaboranti«, »domobranci«, »izdajalci«, »morilci« ipd.

Demokratična razprava je vse čas fingirana. Argumentirana je zgolj na videz, hkrati pa pretanjeno implicira prokomunistično indoktrinacijo, tako da se:

– po eni strani vselej implicira izvensodno obsodbo zoper v udaru izvensodno pomorjene nedolžne osebe, s čimer se prizadete osebe še danes v razpravi zablokira,

– po drugi strani se z navedenim zavaruje udeležence udara pred ugotovitvijo parametrov, mestoma še danes trajajočega, totalnega udara slovenskih komunistov v ta narod.

Fikcija demokratične razprave je osnovni mehanizem slovenske notranje konfuzije, ki mora prenehati.

Domneva krivde v totalitarizmu

Tako je bilo v Turjaku, 26.5.1945. Od tukaj na kraj zločina v Kočevski Rog. Vir: Socialna omrežja (@RomanLeljak)
Tako je bilo v Turjaku, 26.5.1945. Od tukaj na kraj zločina v Kočevski Rog. Vir: Socialna omrežja (@RomanLeljak)

Kajti še danes gre dejansko za okoliščine, v katerih izvensodno pomorjene nedolžne osebe niso veljavno niti še identificirane. Ne le neidentificirane. Tudi druge okoliščine, v katerih so te osebe prizadeli, še danes niso ugotovljene. S prokomunistično izvensodno obsodilno identifikacijo je prizadetim osebam, ki sploh še niso niti veljavno identificirane, odvzeta starodavna varovana človekova pravica o dokaznem bremenu tistega, ki zatrjuje.

Slednje je sestavni del njihove varovane pravice do domneve nedolžnosti. Zoper izvensodno prizadete osebe ni načela domneve krivde. Iz domneve krivde izhajajo namreč le totalitarni sistemi. Domneva nedolžnosti pa je nujna in logična posledica delovanja sistema pravne države. Kar v totalitarni državi slovenskih komunistov ni nikoli obstajalo – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice« (cit. po tretji uvodni izjavi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije).

Krivda in nedolžnost sta, razen v totalitarnem sistemu, tako postopkovno kot po vsebini nasprotna pola. Nedolžnost je namreč stanje, v katerem pogoj krivde ni izpolnjen. To je lingvistično jasneje razvidno v srbskem jeziku, kjer je krivda – »vinost«, nedolžnost pa »nevinost«.

Nedolžnost pomeni, prvič, da izvensodno pomorjena oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, drugič, da mora krivdo dokazovati tožilec in ne obdolžena stranka (dokazno breme), in tretjič, da mora sodišče, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.

Tu je jedro kolektivne notranje konfuzije, ki mora prenehati. V izvensodnih množičnih pobojih prizadete osebe so namreč nedolžne osebe. Nedolžne osebe. Brez »ampak«, brez sodbe, brez jeze zoper te osebe.

23 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik in še enkrat na kubik!!!

    In na ta način bi morali nadaljevati z razpravo in zopet uveljaviti človekoljubje in pravno državo!!!

    Kje so še drugi pravniki, ki nočejo opraviti svojega plemenitega poslanstva in prispevati svoj osebni delež k uveljavitvi civilizacijskih in demokratičnih pravnih vrednot v slovenski skupnosti?!

    Pasivnost pravnikov k uveljavitvi civilizacijskih in demokratičnih pravnih vrednot predstavlja velik madež za ta poklic v slovenski skupnosti!

  2. Pa niso le pravniki tisti od katerih se pričakuje aktiven odnos do uveljavitve civilizacijskih vrednot, ampak tudi drugi, npr. pedagogi, ki izvajajo izobraževalne in vzgojne procese.

    Dokler se ne bodo ti in še mnogi drugi, ki se profesionalno ukvarjajo u uveljavljanjem vrednot v slovenski skupnosti, duhovno vrednotno preobrazili oziroma prebudili, se ne bo ničesar spremenilo.

    Zaradi te pasivnosti, bomo še naprej častili in dopuščali največja zla dela v slovenski zgodovini, ki so se zgodila pred nedavnim.

    In na ta način dopuščali. da se znova zgodijo.

  3. V sklopu čaščenja zla del, je tudi ureditev Titovega mavzoleja v Velenju, da bi ga hodili ljudje častiti, ker je bil največji zločinec in diktator na Balkanu.

  4. Čas je, da prebudimo osebno dostojanstvo nas samih in tistih, ki so bili nasilno in nedolžno pomorjeni in zaničevani vse do danes!

  5. Čas je, da se Slovenija dokončno distancira od totalitarizma, ki še vedno straši. Vendar pa nas ne bo prestrašil!

  6. Potemtakem so potem nedolžni tudi komunisti. Njih tudi še ni nihče uspel pravno obsodit. V naši deželi živimo samo nedolžni. Krivi so samo zlobni komunisti in zlobni nacisti ampak oni niso od tu, komunisti so z Marsa, nacisti pa z Lune.

    • Umori ljudi, za katere ni dokazana krivda, po mednarodnih konvencijah, ki so veljale tudi v času pomorov, veljajo za zločine. Dokazov o storjenih zločinih je dovolj. Med drugim več kot 600 morišč in grobišč, kjer so bili zverinsko umorjeni predvsem mnogi civilisti, ženske in otroci od dojenčkov naprej. Morilci so se zavedali svojih zločinov, saj so pomore vseskozi tajili in prepovedali o njih govoriti.

      Seveda vsi komunisti niso sodelovali pri zločinih. Zločinci so tisti, ki so zločine sprožili in pri njih sodelovali. Toda za enkrat slovensko pravosodje ni toliko dozorelo, da bi (vsem znane) zločince identificiralo in obsodilo.

    • Seveda, ker bi morali narediti sodno revizijo za vse tja do začetka druge svetovne vojne, sedaj pa stvar stoji tako, da so vsi nedolžni – tudi tisti, ki so jim komunisti sodili.

      • Ja, tudi jaz sem poslušal nekega pravnega eksperta, da bi morali sojenja nacističnim zločincem razveljaviti …

        • Predpostavljajmo, da sojenja nacistom ne bi bilo.
          Sledi sporocilo drzavljanom, da se je pac zgodilo kar se je in da krivda oz odgovornost za zlocin ni dokazljiva. Z obrazlozitvijo,da bi bilo preveč brskanja za nazaj.
          Posledicno ne pride do katarze. Prebivalci ne sprejmejo sporocila, da je bilo karkoli narobe.
          Denacifikacije se ne izvede. Zato je ponovitev napak ki to “niso”, sprejemljiva !?!

          • Hm … “ni dokazljivo” je napačno. Zaradi procesnih napak, podobno kot pri škofu Rožmanu, se mora vse razveljaviti. Hm …

          • Komunistično pravo je pač nezdružljivo s spoštovanjem človekovih pravic in svoboščin.

    • Očitno se na naših tleh Rusom ni potrebno posebej truditi nas nahujskati k nespoštovanju vladavine prava.

  7. Hvala Bogu,da mi ni treba sodit….da je vsa sodba le Njegova… in to je pravzaprav zapisal z drugimi besedami tudi avtor prispevka…

  8. Napačna politika je kriva:
    – da je še zakrita resnica
    – da ni postopkov in obsodb
    – da se malikuje totalitarizem in njegovi simboli
    – da se ne obsodi komunističnega totalitarizma
    – da ni pozitivnega odnosa do človekovih pravic in osebnega dostojanstva…

  9. Gospoda Hudnika so spustili na RTV, ker je izjavil, da morilcem odpušča.

    Če pa bi rekel, da bi bilo prav, da se morilce obsodi, mu ne bi dovolili, da spregovori javnosti.

    Torej je na dlani, da leva oblast še vedno ščiti morilce, ne pa nedolžne žrtve.

  10. Obsodba zločincev je potrebna zaradi živih, da bodo varni pred njih deli. Obsodba ni maščevanje, ampak opomin, da vse ni dovoljeno in zato zločini ne zastarajo. Oblast je dolžna to storiti, da se potrdi kot poštena in demokratična.

  11. Vsa temeljna vprašanja, ki jih zastavljate v primeru družine Hudnik, so dobila svoje prepotrebne odgovore, kar je potrebno pripisati nesskončni potrpežljivosti tako g. Hudnika, kot njegove sestre Vere, predvsem pa skrbno premišljenim pootezam, ki jih je bilo treba odigrati v preteklih treh letih, da so g. Hudnik in njegovi končno dosegli in dobili popolno zadoščenje. Sedaj sledi še nekaj temeljitih raziskav, nato pa tisto, na kar čakamo vsi pošteni in dobromisleči Slovenci: JAVNA OBTOŽBA, JAVNA SODBA in JAVNA SIMBOLNA KAZEN za tiste, ki so in še vedno veljajo za nedotakljive! Toda, pri tej bitki ne gre pozabiti dveh temeljnih zapovedi, ki morata voditi ta monstruozni spopad med dobrim in zlim: STVARI MORAJO DOZORETI in kot drugo: NIVO NE SME NIKOLI PASTI NA RAVEN zločincev. Nismo v vojni, torej potrpežljivo in strpno. Brez tega ne bi bilo niti zakoncev Hribar in še manj, družine Hudnik, dveh primerov, morda malce nenavadne, a globoko pravilne in poštene poti ven iz greznice dogajanj v Sloveniji med celotno 2. svetovno vojno, bratomornim spopadom in vso povojno komunistično oblastveno svinjarijo par excellence. Počasi, prepočasi sicer, se izstavljajo potomstvu slovenskih komunistov računi za storjene zločine in barabije vseh sort in roki poplačil so sicer malce ohlapni, ampak so in stojijo! Iz osebne izkušnje lahko potrdim: NE ČUSTVA, PAMET IN RAZUMNE POTEZE SO EDINI POROK ZA USPEH iN DOSEGO CILJEV. Na dobri poti smo !

  12. Dodal bi se tole: vecina predpostavk, takih in drugacnih insinuacij in kar je še podobnega v primeru Hudnik in jih je te dni moč prebrati na različnih portalih, je v glavnem v temeljih zgrešena in močno nekorektna. Ta moja trditev izvira iz prve roke , kajti primer Hribar in sorodni primer Hudnik poznam takorekoč v detajle iz prve roke, zatorej počasi in ne lomastite kar vsevprek.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite