Jože Rožanec je štiriindvajsetletni računalničar, doma v Buenos Airesu. Spoznala sem ga lani oktobra na predavanju Slovenske Kulturne akcije v Slovenski hiši, v središču argentinskega glavnega mesta, letos poleti pa je obiskal Slovenijo. Kljub mladosti ima izostren pogled na slovenske razmere in krščansko stvarnost, ki sem ga želela posredovati tudi bralcem Časnika.
Jože, nazadnje si bil v Sloveniji z RAST-jo (skupino maturantov Srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu), kaj se je od takrat spremenilo? Kakšni so tvoji občutki, ko se danes vračaš sem?
V Sloveniji sem bil večkrat in od vsakega obiska sem ohranil nekaj vtisov. Od zadnjega obiska zaznam nekaj manjših sprememb, a Slovenija ostaja zeleni raj. Od takrat sem tudi postal bolj pozoren na družbo in človeške odnose.
Ko prihajam v Slovenijo, me vedno znova navdaja nek občutek domačnosti, poživi se čut pripadnosti slovenskemu narodu.
Kako te zaznamuje zgodovina tvojih prednikov?
Slovenstvo mi pomeni velik dar. Ko je nekdo z nečim obdarovan, dar najprej sprejme, potem pa ga tudi deli, da z njim obogati še druge. Tako dojemam tudi slovenstvo: sprejemam ga, sem nanj ponosen, ga gojim in poskušam z njim obogatiti tudi svoje bližnje.
Ljubezen do Slovenije črpamo tudi od svojih prednikov. Velja načelo, da kar je za starše pomembno, to tudi sinovi prevzamejo za svoje. Ljubezen do staršev in starih staršev pomeni, sprejemati jih v celoti in tako tudi našo zgodovino in posredno Slovenijo. Dejstvo, da so se predniki borili za Slovenijo in krščanstvo, vnema zvestobo in je dodaten faktor zavednosti. Tudi žrtve revolucije, ki jih ima skoraj vsaka naša družina med svojimi predniki, so del naše osebne dediščine.
Zgodovina je pomembna, ker sooblikuje identiteto. Oseba brez identitete je okrnjena. Pri poznavanju osebe nas zanima celota in želimo spoznati vse njeno življenje, da jo moremo razumeti. Tudi odnos do naroda se prične s poznavanjem in sprejemanjem lastne zgodovine. Brez poznavanja svoje preteklosti bi ne imel tako močne vezi do slovenstva.
Aktiven si v domu Slovenska pristava, si tudi urednik Glasu s Pristave. Kaj je vzgib za neskončno število ur, ki jih žrtvujete za delo v slovenski skupnosti?
Ljubezen do prednikov, slovenske skupnosti in slovenskega naroda. Slovenska skupnost se gradi iz idealov, s požrtvovalnostjo mnogih, ki darujejo svoj čas in talente. Slovenske domove so gradili družinski očetje. Ti so vsak dan hodili v službo, po službi pa se dobili na nakupljenih zemljiščih, da so na njih gradili slovenske domove. Ob tem pa niso zanemarjali družine ne drugih obveznosti. Nakup zemljišč je bil tudi sad žrtev: npr. zemljišča za Hanželičev dom (letovišče v Cordobskih hribih, zgrajeno z namenom, da bi si družine lahko privoščile počitnice po nizki ceni), je bil kupljen tako, da je skupina slovenskih deklet več mesecev v ta namen darovala del svoje plače.
Od vsega začetka je bilo delo v skupnosti zastonjsko: ustanovile so se sobotne šole, mladinske organizacije, zbori, gledališke skupine ipd. V njih radi sodelujemo. Ob delovanju v organizacijah se ne sprašujemo po žrtvah, temveč je to za nas priložnost za druženje, utrjevanje prijateljstva in prostor, kjer lahko razvijamo svoje talente.
Ko sem bila na obisku v Argentini, sem bila kar nevoščljiva zaradi toliko velikih ljudi, ki jih imate med seboj in ki jih tako pogrešamo v Sloveniji. Kaj črpaš od svojega dedka, dr. Marka Kremžarja, ki je eden stebrov vaše skupnosti?
Dostop do teh ljudi je res nekaj posebnega in tudi preko njih sem se vzgajal in črpam veliko znanja, modrosti ter zgled neutrudnega in nesebičnega dela. Z njimi sem imel stik preko šole, predavanj, tečajev, knjig člankov ter drugih dejavnosti v skupnosti. Imam to srečo da dr. Marka Kremžarja poznam od malega. Tudi v družinskem krogu se lahko z njim pogosto pogovarjam in se prek teh pogovorov poglabljam v razne teme in poglede.
Slovenska skupnost je odličen primer dobre prakse, kako načrtno vzgajati družbo, jo oblikovati, strukturirati, prenašati funkcije na mlajše rodove. Zame je ob tem ključno vprašanje, kako v Sloveniji vzgojiti dobre voditelje družbe. Se ti porodi kakšna ideja?
Mislim, da je treba ves narod vzgajati za svobodo in krepiti narodno zavest. Iz te vzgoje bodo naravno vzklili vodilni ljudje s čutom za narod in svobodo. Pri tem pa je potrebna vztrajnost.
Zanimiva se mi zdi etimologija besede svoboda, ki pomeni »svoj gospod«. Prava demokracija mora vzgajati svobodne osebe, osebe kjer je vsak – ne v neki samovolji, ampak v zdravem smislu – suveren, “svoj gospod”. Svoboda in suverenost naroda sta potem odsev te notranje svobode oziroma suverenosti svojih članov.
V demokraciji smo vsi soodgovorni za državo. Slovenski narod je pred nekaj stoletji izbiral svoje kneze na Gosposvetskem polju. Danes je vsak državljan dolžan udeležiti se volitev, da glasuje in tako posredno usmerja bodočnost države. To seveda predpostavlja oseben čut odgovornosti in tudi narodno zavest, ki jo je mogoče buditi in krepiti z dobrim poznavanjem slovenske zgodovine in mnogih dosežkov slovenskega naroda.
V treh tednih si govoril z veliko ljudmi v Sloveniji, se seznanil (kolikor nisi že prej poznal) z razmerami, razmišljanjem, načinom delovanja nas v domovini. Kaj te je razveselilo, zmotilo, kaj bi nam ti, ki nisi odraščal v tej stvarnosti, sporočil, priporočil?
Razveselilo me je najti skupino mladih, ki se živo zanima za slovenski narod, tako da razmišlja o njegovih problemih in jim je to tema pogostega dialoga in debate. Zmotil me je včasih kakšen pesimizem. Bolje bi bilo gledati na reči bolj realistično. Težave vedno so, a vsak naj bi pomagal najti rešitev tistih problemov, ki prizadenejo okolje, v katerem živi, ne da bi ga ti pretirano potrli. To velja še posebno za kristjane. Papež Janez Pavel II. je v svoji knjigi »Spomin in istovetnost« napisal, da Božje zagotovilo, po katerem preizkušnja nikoli ne presega moči preizkušanega, ne velja le za posameznika, ampak tudi za narod. Vsak narod ima svoje izzive, s katerimi se mora in more soočiti.
Tudi razmere v argentinski družbi so vse prej kot rožnate. Kaj se dogaja?
Argentinska vlada trenutno premalo spoštuje politične institucije, zaradi česar je samostojnost sodne, zakonodajne in vladne oblasti postavljena pod vprašaj in ne deluje vedno kot prava republika. Korupcija in populizem znatno pomagata k temu razkroju. Ogrožen je federalizem in polagoma tudi demokracija.
Katera doživetja s tega obiska v Sloveniji ti bodo najbolj ostala v spominu?
Pogovori, srečanja s sorodniki, naklonjenost in odprtost mnogih ljudi, pa kolesarjenje po zeleni Sloveniji ter hoja v hribe s prijatelji.
Foto: Jože Rožanec
