Po mojem mnenju je bila Zofija Mazej Kukovič eden najbolj simpatičnih udov rajnkega Janševega kabineta. Zdi se mi tudi, da bi lahko vsaj z delom svoje podjetniške biografije podržala koristno zrcalo epskim, a brez izjeme v podnebju tovariškega kapitalizma izbojevanim dosežkom tekmeca, s katerim se bo jeseni po vsej verjetnosti udarila na volitvah v prestolnici. Kljub temu sem govorice o njeni kandidaturi sprejel z nemajhnim nelagodjem.
Bela zastava pred tekmo
Simpatičnost gor ali dol, bivša ministrica iz Velenja pač nima resnih možnosti za uspeh. Vprašanje je celo, ali sploh lahko računa na spodoben rezultat, ki bi bil boljši od katastrofalnega Bručanovega pred osmimi in skromnega Arharjevega pred štirimi leti. Razlogov za takšno oceno je kar nekaj, med njimi pa ni najmanj pomemben ta, da velja trenutna evropska poslanka za osebo demokratske strankarske mašinerije, ki v Ljubljani ni ravno na vrhu priljubljenosti.
Seveda je odločitev SDS zanjo moč razumeti. Gromozansko “drevo” Stožic letošnjega oktobra politični “podrasti” najbrž ne bo pustilo dihati. In v tem oziru je Mazej Kukovičeve verjetno res najmanj “škoda”. Po eni strani je varno spravljena v klopeh strasbourško-bruseljskega parlamenta, po drugi strani pa vsaj kratkoročno nima tolikšnih notranjepolitičnih ambicij, da bi ji zapis v kartoteki, “pogorela proti Jankoviću,” lahko bistveno škodil.
Škoda je samo, da se bodo negativne plati Jankovićeve vladavine čez štiri ali celo čez osem let bistveno bolj razrasle. Med njimi nista najmanj zaskrbljujoča njegov vse izrazitejši kult osebnosti, ki je prišel lepo do izraza ob otvoritvi Stožic in kult v veliki meri površinske uspešnosti za vsako ceno. Oboje je vrhovnega novinarja v državi že zapeljalo v globoko psihologiziranje o metamorfozah županovega nasmeha in predvsem v mokre sanje o njem kot vladnem šefu. Pri čemer si je eno redkih pozitivnih omemb v slovenskem tisku prislužil celo nepriljubljeni zahodni sosed Berlusconi.
Priložnost za kandidate “tretjih strank”
Morda pa je prednost nekdanje zdravstvene ministrice ravno dejstvo, da od nje ne pričakujemo česa velikega in bo vsak odmevnejši rezultat že prijetno presenečenje. Hkrati vsaj navidezna vnaprejšnja predaje demokratov kot najpomembnejše opozicijske stranke odpira več manevrskega prostora za kandidate manjših strank. Recimo za kandidatko Nove Slovenije, ki je v Ljubljani vsekakor sposobna doseči lepo število glasov in pomagati svoji politični druščini v prizadevanjih za vrnitev na veliki oder slovenske politike. Če kajpak ne bo zopet kakšne bistroumne (in v danih okoliščinah popolnoma samomorilske) zamisli o skupni opozicijski kandidatki.
Vsekakor se ni moč znebiti vtisa, da se bo 10. in 24. oktobra vladna večina že drugič letos veselila zmage ob polčasu, kar bo glede na trenutne razmere v državi in glede na precejšnjo nepriljubljenost Pahorjeve vlade, zavidanja vreden dosežek.
Foto: Wikipedija
