Brez luči zgleda

21
145

Po naši javnosti se podi privoščljivo poročanje medijev o bankrotu holdingov ZVON 1 in 2, gospodarstva Rast d.o.o. in veliki zadolženosti Nadškofije Maribor. Luknja je osupljivo velika. Jemlje dih in nas katoličane zavija v molk, poln sramu in besa. Morda je res, da je nadškofija zadolžena le za vzdržnih skoraj 18 milijonov, vendar njen izlet v finančne mreže povzroča »moralni bankrot« Cerkve na Slovenskem. Dokler cerkvena hierarhija ne bo prevetrila svojega poslovanja, dokler ne bo vse pošteno, do tedaj je luč Cerkve v naši družbi zatemnjena, onemogočena oz. bo podobna ugasnjeni luči. Veselje nasprotnikov Cerkve je upravičeno. Na lastnih grehih je institucija pogorela.

Na svojevrsten način katoličani doživljamo ta trenutek kot neke vrste veliki petek, ko gre vse narobe. Sram nas je, ker so naši voditelji pozabili, zakaj so tukaj in prizadeti smo, ker se nič ne zgodi. Najprej pravičnost, potem usmiljenje, vedno ljubezen. Ni prav, da bi se ne v imenu ljubezni zagovarjalo pometanje pod preprogo. Tragika vsega dogajanja pa je tudi v tem, da se podobno dogaja v celotnem slovenskem gospodarstvu. Naš prostor pretresajo tajkunske afere z imeni zvenečih podjetij: SCT, Primorje, Vegrad, Mura, Merkur, množica investicijskih holdingov … Seznam se zdi neskončen in vedno znova nas pretresajo zgodbe ljudi, ki so izgubili službe ali prihranke. Ko pa poslušamo samohvalo Vlade, kako je uspešna in to primerjamo z vsakodnevnimi rekordi v številu brezposelnosti, povečani plačilni nedisciplini, klientelizmu, ki presega ravni, ki smo jih dosegali pod Ropovo vlado, »privatizaciji« preostalega državnega premoženja, in ko seštevamo javno oznanjeno premoženje direktorjev naštetih podjetij, ki so sumljivo podobni dolgovom teh podjetij do podizvajalcev, potem spoznamo vso tragiko propada mariborskega cerkvenega izleta v sodobno gospodarstvo.

Prav danes bi Slovenija potrebovala moralno avtoriteto, ki bi bila neprijetna, a verodostojna referenca o tem, kaj je etično in moralno. Poštenost je namreč silno težko definirati, čeprav vsi vemo, kaj to je. Resnicoljubnost je že lažje, pravičnost pa je tako dinamična kategorija, da se pod njenim plaščem skriva tako anarhizem kot komunizem, kapitalizem in liberalizem in vsak drug svetovni nazor. Žal, je prav zaradi primera »Maribor« Katoliška Cerkev pri nas v »off-side« prav v trenutku, ko bi jo dejansko najbolj potrebovali. Pozabimo na vse tiste, ki so v nekih svojih frustracijah in antipatiji do Cerkve nespoštljivo, alergično naravnani nanjo. Pozabimo na vso kontinuiteto, ki ji katoličani še vedno odlično služimo kot katalizator vedno znova izgubljene enotnosti. Pomislimo na vse tiste ljudi dobre volje, ki s svojim delom in razumom delajo za blagor svojih domačih in vsega naroda. Zdrava, poštena in pridna večina našega naroda potrebuje luč v temi in v poplavi relativizma, ki vse zreducira na sebičnost. Prav ti ta hip zaprepadeno poslušajo o »moralnem« bankrotu Cerkve oz. njene hierarhije. Cerkev je v preteklih desetih letih doživela svetovni »bankrot« zaradi manjšine pedofilskih duhovnikov in homoseksualcev. V Sloveniji pa ta hip preživljamo še čisto svoj ekonomski »bankrot«. Duhovščina lahko Cerkev pripelje materialno na rob propada, izniči lahko njen ugled, ne more pa povzročiti njenega verskega »bankrota«.

Cerkev ima namreč Božji in človeški značaj. Kdor se ustavi le pri drugem, lahko mirno našteje še kakšen njen greh v zgodovini (čarovnice, inkvizicijo, križarje …), in se bo zato še toliko bolj čudil, da je taka ustanova še vedno med nami. Tisti, ki verujemo v Cerkev, ki je Kristus v zgodovini, pa vemo, da je zaradi Jezusa njena bilanca vendarle pozitivna in je marsikateri očitek možen le zaradi nepoučenosti, nesprejemanja zgodovinskih dejstev in neverjetne nadutosti našega časa, ki ocenjuje preteklost z lastnimi merili, ki jih sam najbolj tepta.

Morda se bo komu zdela presenetljiva misel, da je prav sedanje dno, ki ga je dosegla Cerkev, priložnost za nov začetek. Poleg spoznanja, da so vzroki za krizo v naši lastni neveri v nauk Cerkve, nam kriza prinaša priložnost, da razlikujemo med naukom Cerkve in njenimi predstavniki. Spoznanje, da so veliki svetniki pravzaprav izjema, nam omogoča, da bi lahko začeli graditi svojo osebno in družbeno moralno držo na temeljih, ki so trajni in dobri sami po sebi. Čeprav se nam zdi, da daje Cerkev ta hip zgolj slab zgled, ker so njeni predstavniki špekulirali in hazardirali, pa nam vendar tudi daje zgled odgovornosti, saj še ni vrgla gospodarske puške v koruzo, saj noče, da bi ljudje plačevali za posledice. Ali ni v tem resnično drugačna od direktorjev podjetij? Vsak mora priznati, da je tako in se prav tu razlikuje od tajkunov in brezskrbnih direktorjev javnih podjetij. Duhovniki, ki so vodili mariborsko cerkveno gospodarstvo niso nič bolj bogati kakor drugi duhovniki, zato tudi niso tajkuni. Nikogar niso okradli, čeprav so se zaračunali. Tudi to jim moramo priznati. Pri nas se še ni zgodilo, da bi katerikoli direktor svojo plačo ali svoje privilegije resnično zmanjšal, da bi dal zgled svojim delavcem in delil z njimi usodo podjetja, ki je v težavah zaradi njegove nesposobnosti.

Žal, Cerkev danes ne more povzdigniti svojega glasu, da bi spregovorila o etičnih razsežnosti vodstvenih služb v gospodarstvu, čeprav danes v Slovenijo potrebujemo točno to, sicer bodo razne »elite« po lastnih merilih same sebi določile in v zakone zapisale, kaj je prav in kaj narobe brez celostnega nauka o etiki in morali, o družbi in človeku, kar je nedvomno velik zaklad, ki ga ima Cerkev. In tu smo še pri eni veliki koristi sedanjega cerkvenega dna. Cerkev danes ne ogroža nikogar, kajti nima ne premoženja ne politične moči, nima ne kulturne ne medijske nadvlade, zato lahko vsak mirno sprejme, kar Cerkev uči. Prepričan sem, da ima Cerkev veliko povedati o moralnosti, etičnosti in poštenosti prav našemu svetu, kjer je gospodarski bankrot mariborske gospodarske mreže zadnji v neskončni vrsti propadanja slovenskega gospodarstva, ki ga pospešuje nedelo in ideološki beton v tej vladi.

Namesto družinskega zakonika s sprevrženo logiko o družini, s katerimi znova delijo družbo, namesto zakona o medijih in o RTV-ju, s katerima hočejo disciplinirati še zadnje neodvisne medije in novinarje, namesto tihe in vztrajne lustracije najboljših kadrov v kulturnih ustanovah, državni upravi, namesto odličnega PR, naj se Vlada končno loti reševanja našega gospodarstva, ki nam omogoča preživetje v vse bolj globalnem svetu in ob vse večji moči BRIC skupine.

Cerkev pa naj se čim prej loti pometanja v lastni hiši, da bo lahko prenovljena in bolj svobodna opravila svoje nujno poslanstvo v naši družbi. Postati mora zopet luč, ki bo osvetljevala družbo in ji kazala Sever na poti iz te moralno-politično-ideološke-gospodarske krize.

Foto: Gospodarstvo rast d.o.o.

21 KOMENTARJI

  1. “Cerkev je v preteklih desetih letih doživela svetovni »bankrot« zaradi manjšine pedofilskih duhovnikov in homoseksualcev”

    kaj so pa bili homoseksualci krivi?

    “Namesto družinskega zakonika s sprevrženo logiko o družini”

    sprevržena je tukaj zgolj avtorjeva pamet.

    Ob takih modrovanjih, iz katere buta nestrpnost moraličnega napuha t.i. “kristjanov”, paše tale ghandijeva

    “I like your Christ, I do not like your Christians. Your Christians are so unlike your Christ.”

    Ko gledam razne “pozniče”, vem, na kaj je mislil.

  2. “Cerkev je v preteklih desetih letih doživela svetovni »bankrot« zaradi manjšine pedofilskih duhovnikov in homoseksualcev. ”
    Kaj so pa napravili duhovniki homoseksualci?

    “Poleg spoznanja, da so vzroki za krizo v naši lastni neveri v nauk Cerkve, nam prinaša kriza priložnost, da razlikujemo med naukom Cerkve in njenimi nositelji.”

    Res? Me prav zanima, kako se boš lotil dokazovanja korelacije med številom tajkunov in stopnjo nevere v nekem narodu.

    Samo čakal sem, kdaj bodo fantje začeli razlikovati tole zgodbo od drugih. Ti tajkuni so pač naši in jih ne moremo kar tako poprek odpisovati. Žal pa seveda avtor v večih točkah udari popolnoma mimo.

    “Cerkev ima namreč Božji in človeški značaj. Kdor se ustavi le pri drugem, lahko mirno našteje še kakšen njen greh v zgodovini (čarovnice, inkvizicijo, križarje …), in se bo zato še toliko bolj čudil, kako da je taka ustanova še vedno med nami. Tisti, ki verujemo v Cerkev, ki je Kristus v zgodovini, pa vemo, da je zaradi Jezusa njena bilanca vendarle pozitivna, in da je marsikateri očitek možen le zaradi nepoučenosti, nesprejemanja zgodovinskih dejstev in neverjetne nadutosti našega časa, ki ocenjuje preteklost z lastnimi merili, ki jih sam najbolj tepta.”

    Žal je tako, da jo na tem svetu ocenjujemo predvsem po človeškem značaju, saj je le ta opazen in v nebo vpijoč. Božjega, pa se ne občuti praktično (whatever this might be).

    “. Prepričan pa sem, da ima Cerkev veliko povedati o moralnosti, etičnosti in poštenosti prav našemu svetu, kjer je gospodarski bankrot mariborske gospodarske mreže zadnji v neskončni vrsti propadanja slovenskega gospodarstva, ki ga pospešuje nedelo in ideološki beton v tej vladi.”

    Naravnost odlično. Tej vladi je sicer mogoče očitati marsikaj, nikakor pa nima zveze s pohlepnim in nespametnim investiranjem cerkvenih tajkunov, ki se je začelo že veliko pred to vlado.

    Cerkev pa naj najprej upošteva lastne nauke iz tiste svoje knjige, potem pa naj deli moralne nauke drugim.

    “Duhovniki, ki so vodili mariborsko cerkveno gospodarstvo niso nič bolj bogati kakor drugi duhovniki, zato tudi niso tajkuni.”

    Ja. Posamezniki ne, želeli so pa, da bi bila bolj bogata RKC. Metoda je sicer res različna, generatorji zgodbe pa so vsebinsko popolnoma enaki: pohlep po denarju in želja po moči. Kristus tako prav gotovo ni učil, niti verjetno ni imel tega v mislih, ko bi naj Petru naročil, kako naj sezida cerkev na tisti skali.

  3. Bolj ko tečejo dnevi, vedno bolj sem prepričan, da je ta krah prišel v pravem času in da je dobrodošel.
    Kot prvo vedno velja, da take krize porušijo vse hiše zgrajene na pesku, kar je zelo koristno. Zablode so dejansko najboljše učiteljice, za tiste, ki iščejo pravo pot.
    Kot drugo pa sem prepričan, da iz blata družbo ne potegne moralna avtoriteta , temveč tisti, ki na lastem zgledu pokaže, da se je možno izkopat iz moralne zablode. Ljudje ne marajo nezmotljivih učiteljev, ljudje cenijo zgled tistega, ki je sam prešel to trnovo pot.
    Torej smo tam, kjer se pravo življenje začne živeti: v skrbi za lastno svetost, ko šele lastno izgorenaje postane luč.
    Cerkev je v svoji dva tisoč letni zgodovini vedno šla skozi zablode, kar pomeni, da to ni skupnost nezmotljih ljudi, marveč skupnost grešnikov. Da se ohranja njena duhovna moč, ni zasluga ljudi, duhovna moč je poslanstvo, ki ga nosi. Seveda pa je sodobnemu človeku, ki je življenje zreduciral v eno dimezijo, težko ločiti človeških kreposti od poslanstva. Ob vsaki nečednosti pride na površje zahteva po odstanitvi nemoralnih ljudi iz Cerkve. Ta zahteva je zahteva elitizma, ker ji prizna samo človeško dimenzijo, kar pa je po definiciji skušnjava hudega duha. To je še toliko bolj podkrepljeno z argumenti, da Cerkev izgublja pripadnike, ker ni prave elite (beri moralne avoritete). V tem jaz vidim, da je ta zgrešena avantura v kapital, zelo koristna, ker ruši podobo, ki jo vsiljuje hudi duh.

  4. Ruši podobo o pohlepni in sprenevedavi (ter morda celo kriminalni) inštituciji? Ali o sveti in brezmadežni?
    In kaj od tega vsiljuje hudi duh?

  5. Zoran

    Hudi duh vsiljuje podobo o nujni potrebi svetosti in brezmadežnosti pripadnikov Cerkve, kar bi pomenilo , da njen obstoj temelji na njihovih krepostih.

  6. Mislim, da je ta zgodba skupaj s pedofilskimi škandali, smrtni udarec vsem tistim, ki še danes propagirajo RKC kot moralno avtoriteto.

  7. Kot vsak prispevek g.Andreja Pozniča, tudi današnji pokaže brez dlake na jeziku na trenutno gospodarsko težavo v ENI slovenskih škofij. Menim pa, da se je prenaglil z oznako o “moralnem bankrotu Cerkve na Slovenskem” . Moti me posploševanje in pretiravanje s tem v zvezi. Na Slovenskem je šest škofij in če ima ena od njih finančne probleme, zakaj prilepiti vsej Cerkvi na Slovenskem etiketo “moralnega bankrota”? Razpisovanje o tem in na tak način je vsekakor vsaj preuranjeno in neprevidno. Kot o vsakem prestopku, je tudi pri finančno-gospodarskih polomih potrebna preiskava, ki jo mora opraviti pristojno sodišče. Svojo besedo mora tudi izreči pristojni ordinarij in šele, ko je zadeva raziskana in ugotovljena škoda in krivda zanjo, je čas za razpravljanje o tem. Ne nazadnje je treba upoštevati tudi pravilo, da je vsak človek nedolžen, dokler ni pravnomočno obsojen. Kar počez govoriti o nepoštenosti, hazardiranju, pometanju pod preprogo, itd. je krivično do ljudi, ki so v javnosti znani kot upravitelji premoženja mariborske škofije. Mislim, da ni pametno dramatizirati še ne raziskano zadevo in že vnaprej izrekati obdolžitve in celo sodbe, kar vse bo marsikateri nasprotnik Cerkve z veseljem pograbil, posebno če bo to prišlo od duhovnika. Bolj pametno bi bilo, da bi stvari prikazali v pravi meri in v kontekstu tako svetovnega kot slovenskega gospodarskega položaja. Tako v svetu kot v Sloveniji so zašle v finančne težave ustanove, ki so imele izšolane in bajno plačane vrhunske strokovnjake. Odgovornim za finance mariborske škofije doslej še nihče ni dokazal kakšne kraje, goljufije ali osebnega okoriščanja.
    Zato se mi zdi, da je treba ta primer obravnavati bolj umirjeno, v pravi dimenziji in ne nakladati polen na ogenj, ki ga drugi kurijo.

  8. SVARUN @ , KDAJ SI SE TAKO UMIRIL, jaz te namreč poznam z neke druge spletne strani, kot popolno nerazsodnega, nespoštljivega in nestrpnega pisca blogov in komentatorja !

  9. Spostovani Cactus !Opravicujem se ce sem privzel ta “nick” od nekoga, ki ga ne poznam in nisem vedel, da zavzema stalisca kot ji ti omenjas. Moje vodilo je bilo vedno in bom skusal, da bo se vnaprej: resnica, pravica in strpnost.Lep pozdrav!

  10. Bravo, Svarun! Sam čutim in vidim stvari tako rekoč enako kot ti – jih pa ne bi znakl tako lepo ubesediti…

    vse dobro.

  11. Andrej, navdušen nad tvojim pisanjem. Na mestu. Sem pa malo skeptičen do izjave, da v Cerkvenem biznisu ni bilo okoriščanja. Je pa res, da je v čisto drugi meri.
    Tadej, fantastično!
    Svarun, tvoj pogled je daleč preveč optimističen, morda bi se lahko zavedal, da duhovniki ne razpolagajo samo s podatki iz medijev, ampak še od kje drugod. Moralni bankrot pa velja za vso Cerkev, ker se razočaranje in bes ne menita za škofijske meje. Tvoje besede so pravzaprav kar žaljive, takšno sprenevedanje širijo. Ne gre za polena na tuj ogenj, temveč za to, da nam je ta afera odprla oči in opogumila za življenjsko nujno notranjo kritiko in spremembo paradigme funkcioniranja Cerkve v Sloveniji. Ki jo rabimo mi, kristjani, in ne neki drugi ljudje ali javno mnenje.

  12. Cerkev bo še vedno moralna avtoriteta, saj je do sedaj edina, ki se je samokritično lotila tega problema.

  13. Ja, Ancka, če ne bi bilo Fitipaldija, bi danes poslušali o ”žrtvah” komunizma, ”nestrpnosti” do Cerkve in ne vem o čem še. Kaj se je lotila? Sprenevedanja!

  14. SVARUN @ , moja trditev ni izmišljija, sicer j pa med tvojim in

    njegovim pisanjem razlika , kot noč in dan, to sem opazil !

    Poglej, vsaj malo iz radovednosti, na www vest. si, tam ga povsod

    polno !

  15. Ancka, misliš, da tajkuni legitimirajo cerkev ali obratno?
    PS – ostali tajkuni nimajo tako ”slavne” zgodovine

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite