Brez luči zgleda

Po naši javnosti se podi privoščljivo poročanje medijev o bankrotu holdingov ZVON 1 in 2, gospodarstva Rast d.o.o. in veliki zadolženosti Nadškofije Maribor. Luknja je osupljivo velika. Jemlje dih in nas katoličane zavija v molk, poln sramu in besa. Morda je res, da je nadškofija zadolžena le za vzdržnih skoraj 18 milijonov, vendar njen izlet v finančne mreže povzroča »moralni bankrot« Cerkve na Slovenskem. Dokler cerkvena hierarhija ne bo prevetrila svojega poslovanja, dokler ne bo vse pošteno, do tedaj je luč Cerkve v naši družbi zatemnjena, onemogočena oz. bo podobna ugasnjeni luči. Veselje nasprotnikov Cerkve je upravičeno. Na lastnih grehih je institucija pogorela.

Na svojevrsten način katoličani doživljamo ta trenutek kot neke vrste veliki petek, ko gre vse narobe. Sram nas je, ker so naši voditelji pozabili, zakaj so tukaj in prizadeti smo, ker se nič ne zgodi. Najprej pravičnost, potem usmiljenje, vedno ljubezen. Ni prav, da bi se ne v imenu ljubezni zagovarjalo pometanje pod preprogo. Tragika vsega dogajanja pa je tudi v tem, da se podobno dogaja v celotnem slovenskem gospodarstvu. Naš prostor pretresajo tajkunske afere z imeni zvenečih podjetij: SCT, Primorje, Vegrad, Mura, Merkur, množica investicijskih holdingov … Seznam se zdi neskončen in vedno znova nas pretresajo zgodbe ljudi, ki so izgubili službe ali prihranke. Ko pa poslušamo samohvalo Vlade, kako je uspešna in to primerjamo z vsakodnevnimi rekordi v številu brezposelnosti, povečani plačilni nedisciplini, klientelizmu, ki presega ravni, ki smo jih dosegali pod Ropovo vlado, »privatizaciji« preostalega državnega premoženja, in ko seštevamo javno oznanjeno premoženje direktorjev naštetih podjetij, ki so sumljivo podobni dolgovom teh podjetij do podizvajalcev, potem spoznamo vso tragiko propada mariborskega cerkvenega izleta v sodobno gospodarstvo.

Prav danes bi Slovenija potrebovala moralno avtoriteto, ki bi bila neprijetna, a verodostojna referenca o tem, kaj je etično in moralno. Poštenost je namreč silno težko definirati, čeprav vsi vemo, kaj to je. Resnicoljubnost je že lažje, pravičnost pa je tako dinamična kategorija, da se pod njenim plaščem skriva tako anarhizem kot komunizem, kapitalizem in liberalizem in vsak drug svetovni nazor. Žal, je prav zaradi primera »Maribor« Katoliška Cerkev pri nas v »off-side« prav v trenutku, ko bi jo dejansko najbolj potrebovali. Pozabimo na vse tiste, ki so v nekih svojih frustracijah in antipatiji do Cerkve nespoštljivo, alergično naravnani nanjo. Pozabimo na vso kontinuiteto, ki ji katoličani še vedno odlično služimo kot katalizator vedno znova izgubljene enotnosti. Pomislimo na vse tiste ljudi dobre volje, ki s svojim delom in razumom delajo za blagor svojih domačih in vsega naroda. Zdrava, poštena in pridna večina našega naroda potrebuje luč v temi in v poplavi relativizma, ki vse zreducira na sebičnost. Prav ti ta hip zaprepadeno poslušajo o »moralnem« bankrotu Cerkve oz. njene hierarhije. Cerkev je v preteklih desetih letih doživela svetovni »bankrot« zaradi manjšine pedofilskih duhovnikov in homoseksualcev. V Sloveniji pa ta hip preživljamo še čisto svoj ekonomski »bankrot«. Duhovščina lahko Cerkev pripelje materialno na rob propada, izniči lahko njen ugled, ne more pa povzročiti njenega verskega »bankrota«.

Cerkev ima namreč Božji in človeški značaj. Kdor se ustavi le pri drugem, lahko mirno našteje še kakšen njen greh v zgodovini (čarovnice, inkvizicijo, križarje …), in se bo zato še toliko bolj čudil, da je taka ustanova še vedno med nami. Tisti, ki verujemo v Cerkev, ki je Kristus v zgodovini, pa vemo, da je zaradi Jezusa njena bilanca vendarle pozitivna in je marsikateri očitek možen le zaradi nepoučenosti, nesprejemanja zgodovinskih dejstev in neverjetne nadutosti našega časa, ki ocenjuje preteklost z lastnimi merili, ki jih sam najbolj tepta.

Morda se bo komu zdela presenetljiva misel, da je prav sedanje dno, ki ga je dosegla Cerkev, priložnost za nov začetek. Poleg spoznanja, da so vzroki za krizo v naši lastni neveri v nauk Cerkve, nam kriza prinaša priložnost, da razlikujemo med naukom Cerkve in njenimi predstavniki. Spoznanje, da so veliki svetniki pravzaprav izjema, nam omogoča, da bi lahko začeli graditi svojo osebno in družbeno moralno držo na temeljih, ki so trajni in dobri sami po sebi. Čeprav se nam zdi, da daje Cerkev ta hip zgolj slab zgled, ker so njeni predstavniki špekulirali in hazardirali, pa nam vendar tudi daje zgled odgovornosti, saj še ni vrgla gospodarske puške v koruzo, saj noče, da bi ljudje plačevali za posledice. Ali ni v tem resnično drugačna od direktorjev podjetij? Vsak mora priznati, da je tako in se prav tu razlikuje od tajkunov in brezskrbnih direktorjev javnih podjetij. Duhovniki, ki so vodili mariborsko cerkveno gospodarstvo niso nič bolj bogati kakor drugi duhovniki, zato tudi niso tajkuni. Nikogar niso okradli, čeprav so se zaračunali. Tudi to jim moramo priznati. Pri nas se še ni zgodilo, da bi katerikoli direktor svojo plačo ali svoje privilegije resnično zmanjšal, da bi dal zgled svojim delavcem in delil z njimi usodo podjetja, ki je v težavah zaradi njegove nesposobnosti.

Žal, Cerkev danes ne more povzdigniti svojega glasu, da bi spregovorila o etičnih razsežnosti vodstvenih služb v gospodarstvu, čeprav danes v Slovenijo potrebujemo točno to, sicer bodo razne »elite« po lastnih merilih same sebi določile in v zakone zapisale, kaj je prav in kaj narobe brez celostnega nauka o etiki in morali, o družbi in človeku, kar je nedvomno velik zaklad, ki ga ima Cerkev. In tu smo še pri eni veliki koristi sedanjega cerkvenega dna. Cerkev danes ne ogroža nikogar, kajti nima ne premoženja ne politične moči, nima ne kulturne ne medijske nadvlade, zato lahko vsak mirno sprejme, kar Cerkev uči. Prepričan sem, da ima Cerkev veliko povedati o moralnosti, etičnosti in poštenosti prav našemu svetu, kjer je gospodarski bankrot mariborske gospodarske mreže zadnji v neskončni vrsti propadanja slovenskega gospodarstva, ki ga pospešuje nedelo in ideološki beton v tej vladi.

Namesto družinskega zakonika s sprevrženo logiko o družini, s katerimi znova delijo družbo, namesto zakona o medijih in o RTV-ju, s katerima hočejo disciplinirati še zadnje neodvisne medije in novinarje, namesto tihe in vztrajne lustracije najboljših kadrov v kulturnih ustanovah, državni upravi, namesto odličnega PR, naj se Vlada končno loti reševanja našega gospodarstva, ki nam omogoča preživetje v vse bolj globalnem svetu in ob vse večji moči BRIC skupine.

Cerkev pa naj se čim prej loti pometanja v lastni hiši, da bo lahko prenovljena in bolj svobodna opravila svoje nujno poslanstvo v naši družbi. Postati mora zopet luč, ki bo osvetljevala družbo in ji kazala Sever na poti iz te moralno-politično-ideološke-gospodarske krize.

Foto: Gospodarstvo rast d.o.o.