Brez dostojanstva

5

berlusconiV sklopu dvodnevnega praznika tržaškega škofijskega tednika Vita nuova je urednik časopisa Stefano Fontana v dogovoru s tržaškim škofom Giampaolom Crepaldijem med drugim povabil italijanskega časnikarja, odgovornega urednika milanskega tednika Tempi, Luigija Amiconija, ki je spregovoril o današnji krizi italijanske družbe na robu vse večje sekularizacije.

Milanski časnikar je na srečanju svojo politično in ideološko pripadnost ter posledično vsebinsko podstat časopisa jasno zagovarjal: Amicone sodi namreč med vodilne intelektualce, ob katerih se zgleduje gibanje Comunione e liberazione. Pripada skupini mislecev, ki mu z neologizmom pravimo Teocon: med njimi je tudi znani italijanski novinar Giuliano Ferrara, pri katerem se Amicone zgleduje. V sklepnem delu svojega posega, v katerem je obravnaval pomanjkanje poguma in premočrtnosti katoliških politikov pri zagovarjanju neodtujljivih človekovih pravic, se je gost zaustavil tudi ob vprašanju premoči italijanskega sodstva, ki je po njegovem mnenju po aferi čiste roke izpred dvajsetih let spreobrnilo pravšnje ravnovesje inštitucionalnih organov. V to logiko je uvrstil vprašanje Berlusconija, žrtve tega skvarjenega sistema, in ga povabil, naj se ne vda, naj se v teh težkih trenutkih še naprej bori …

Te misli je časnikar izrekel na dan, preden je Silvio Berlusconi z zahtevo po odstopu ministrov stranke Ljudstva svobode iz Lettove vlade ponovno in tokrat silno načrtno zaradi svojih sodnih peripetij spravil na rob obupa italijansko politiko in celotno državo. Amicone je prepričano in tudi upravičeno branil svoja stališča, ki izhajajo iz sicer poštene krščanske podlage. Ni pa pustil ravnodušnega tistega, ki se z njegovo politično analizo glede Berlusconijevih ofenziv ne strinja. Drugače mislečemu se je porodilo preprosto, morda naivno vprašanje: kako je lahko kristjan v Italiji doslej sploh podpiral – in jo najbrž še danes odobrava – politično akcijo moža iz Arcoreja?

Težko se je sprijazniti z dejstvom, da je podjetnik in politik Silvio Berlusconi v teh letih lahko užival tolikšno podporo med italijanskimi volivci. Ne bomo se spuščali v antroplološke pogruntavščine, še manj v ceneno moraliziranje glede tega, kdaj in kako je začel svojo prepričevalno akcijo v italijanskem tkivu. Velja pa vsaj poudariti, da so se prve Berlusconijeve volilne kampanje začele še pred njegovim vstopom v politiko, ko si je sredi osemdesetih let predvsem zaradi ključne in sporne podpore Craxijeve politike s televizijsko dejavnostjo, ki je znatno znižala kulturno raven gledalcev, potihoma prilastil dušo in zavest številnih prebivalcev italijanskega polotoka, med katere gotovo sodi tudi nezanemarljiva množica katoličanov: ti, kot tudi gospodarstveniki, so nato v bipolarnem političnem sistemu postali jedro njegovega volilnega telesa, kar je s sociološkega in političnega vidika tudi razumljivo. Vrhovi italijanske katoliške Cerkve pa so se v zadnjih dveh desetletjih mlačno odzivali na politične in etične pomanjkljivosti vodje desne sredine.

Po zadnjih političnih sramotnih razpletih pa se tudi Italijanska škofovska konferenca sicer odgrajuje od Berlusconija. Poleg tega so berlusconijevci v zadnjih dneh začeli zmerjati celo tednik Famiglia Cristiana, češ da je komunistični časnik le zato, ker je v jasnem zapisu ocenil, da je Berlusconi s svojimi zadnjimi potezami dokončno “izgubil dostojanstvo”. Upati gre, da je Berlusconi s svojim poraznim dejanjem, za katerim je dejansko v igri dokončno udejanjanje obsodbe in še pred tem temeljno izglasovanje pristojne komisije glede odvzema njegovega senatorskega položaja, načel trdnjavo svoje politične neomajnosti in da se bo potemtakem odpor zoper njega večal bodisi v njegovih vrstah bodisi v ljudski podpori.

Še zlasti pa to, da se končno prebije doslej nerazdružljivi duopol Berlusconi-Italija, ki ga je s svojim sramotnim večletnim početjem vitez italijanske republike tako podlo vsiljeval javnosti, češ da je le njegova zakladnica edina zagovornica vsega dobrega in poštenega, vse ostalo pa levičarski gnus. Naj bo torej jasno – kako naj bi bilo v tem trenutku drugače -, da je zaradi izključno osebnih računic s sprožitvijo vladne krize prevaral predvsem svoje volivce in navsezadnje izkazal nespoštovanje tudi do uslužbencev svojih podjetij ter zadal hud udarec državnemu gospodarskemu sistemu, ki bo v nejasnih političnih razpletih še naprej hiral. Pavšalen izgovor o povišanju davka IVA ne more niti navidezno držati, saj se je količnik davka od 20 na 21% povišal že v obdobju njegovega predsedovanja vladi.

Ključna beseda je sedaj ravno dostojanstvo: ali bodo Berlusconijevi strankarski tovariši in volivci končno dokazali, da so vredni te vrline?

Pripis uredništva: Tednik Novi glas in Časnik.si sta sklenila dogovor o sodelovanju. Na Časniku bomo tako objavljali prispevke, ki bodo aktualni za naše bralce. Novi glas je tednik Slovencev v Italiji, ki so zavezani slovenstvu, demokratičnim vrednotam in krščanskemu etosu.

5 KOMENTARJI

  1. Vse lepo in prav ampak res ni kaj dosti izbirati v Italiji. Berlusconi ali še slabši levičarji. Zakon proti homofobiji je lep pokazatelj vrednosti zdajšnje vlade…

  2. Danes sem gledal tuj dokumentarec o Azarbejdzanu, o KGBjevski družini komunista Alijeva, ki je kmalu demokratično državo spremenil v privat fevd v katerem večina trpi, razen ritoliznikov, dvorjanov, sam pa bogati izključno s pomočjo davkoplačevalskega denarja, kar je glavna značilnost komunistov v kateremkoli sistemu.

    Lahko bi rekel, da me Berlusconi spominja na našega tajkuna, ki ima veliko politično moč, a spada k Extremni Levici ( komunistični tajkun) – a je razlika velika. Berlousconi ima velik del medijev pod sabo, a sodišča so mu nasprotnik.

    KGBjevci in UDBOvci ( rdeči Gestapo) so v Ex-državah v času tranzicije psihopatsko prigrabili moč in oblast in si jo fevdalno podredili. Podredili so tudi medije, sodstvo.
    Putin, Januković, Milošević, Lukašenko in Kitajski partijski politbiro, kjer je vsak vplivni komunist težek nekaj 100 mio dolarjev predvsem zaradi podkupnin.

    Problem je dostojanstvo Slovencev, ki se ne zmorejo in nočejo upreti tem Rdečim Fritzlom. Še huje bo. Tisti redki, ki se upirajo bodo mafiji postali tako nevarni, da jih bo ta pobila oz. bodo izginili – sploh ob brezbrižnosti in pasivnosti družbe.

    Kako naj mafija v SLO požre nekaj 10 miljard € izgub, za katere je izključno sama kriva?

  3. A ja: in na koncu dokumentarca spoznamo tudi Grilla 🙂 Dejasno je nujno pogledat ta dokumentarec za razumevanje sodobne Italije.

Comments are closed.