Avtor: Marko Rijavec. Vir: kaplan Marko. Saj ni treba, da se maje zemlja, ni treba bučanja morja in znamenj na nebu. Dovolj je iti na kratek sprehod, pa bomo začutili dramo, ki se dogaja v človeštvu. Čutimo stisko. In ne, to niso samo mariborski protesti, povsod okoli nas so ljudje, ki jim nekaj v življenju kriči: »Gotof si,« pa naj bodo to samo trenutne nevšečnosti, ko je nekaj pač spodletelo, ali pa veliki in težki življenjski premiki. Pa tudi vesolje znotraj nas se maje, na vsakem strahu in negotovosti, na vsaki bolečini, na vsakem porazu in na toliko naših krivdah.
Odgovor na naše stiske je vedno ena sama želja: da bi bilo vsega tega konec. Ker je vsak konec tudi začetek nečesa novega. Boljšega. To pričakovanje konca je advent. Pričakovanje, da pride nekdo, nekaj, kar bo to dramo končalo. Toda drame človeštva ne more končati človek. Naša drama se bo končala in nekaj novega se bo začelo, ko stopi v naš čas, v naše življenje, v našo stisko Bog.
Zveni obrabljeno in ceneno, vem. Toda tako je. Vzemimo na primer slovenske demonstracije v teh dneh. Super stvar, zganili smo se, začeli smo opazovati stvari in se zavzemati zanje. Toda so mar protesti proti ljudem na položajih, županom, vladi idr. protesti proti njim, proti njihovi politiki? Morda že. Kaj pa bomo storili z njimi? Jim bomo odsekali glave? Lahko. A na njihovo mesto bodo prišli drugi obrazi z isto politiko. Problem niso oni. Problem je naš slog življenja. Protesti in ogorčenje, ki jim sledimo v teh dneh po vsej Sloveniji in ki jim vsaj potiho tudi prikimavamo, so nezavedoma protesti proti nam samim, proti naši družbi, proti načinu, kako živimo, drug mimo drugega, drug na račun drugega, vsak s pogledom samo do vrha svojega trebuha. Protest proti nam je to, da, proti nam, ki živimo brez odgovornosti do sočloveka, ki živimo brez Boga.
Če želimo »revolucijo«, če torej res želimo konec nečesa starega in začetek novega, boljšega, potem je edina revolucija, ki bo res to naredila, »revolucija« v nas samih. Nikogar ne moremo spremeniti. Razen sebe. In ko se bomo mi spremenili, se bodo spremenili tudi ljudje okoli nas. Nas pa lahko spremeni samo to, da obsodimo in obglavimo svojo sebičnost in na njeno mesto postavimo Boga. Da prižgemo luč v sebi. Da bo svet videl, da je Bog. In da je tu. To bo konec stiske in začetek svobode.
Štiri luči so. In danes zagori prva.
Upanje za svet se začne z mojo lučjo. S čuječnostjo in molitvijo. S pričakovanjem, da vame, v moje odločitve, besede in dejanja pride Bog. In da pride za vedno. Kajti brez Boga sem »gotof«.
Pridi, Gospod Jezus!
Vir: Kaplan Marko
