Vzorec z Otoka

13
601

Če bi me vprašali, katerim volitvam v iztekajočem se letu 2019 pripisujem vlogo vzorčnega primera, bi se verjetno odločil za decembrske britanske. Res je, da so se vrtele praktično samo okoli sage o brexitu.

Pelin v čaši 

Res je tudi, da me zaradi tega njihova temeljna posledica žalosti. Čeprav je bilo bolj ali manj jasno, da se bo izstop Združenega kraljestva iz povezave moral zgoditi, je zdaj ta ne glede na še številne nejasnosti dejstvo. Boris Johnson je pred volivce stopil z jasnim stališčem in zmagal. Seveda je tudi tukaj potrebno poudariti že večkrat povedano, da “spečega leva” dvoumnega britanskega odnosa do navezave na Evropsko unijo ni zbudil on. Zbudil ga je “pridni” David Cameron, z namenoma nejasnim stališčem ga je zalil Jeremy Corbyn, Johnson in njegovi so v najboljšem primeru zgolj izkoristili nastalo zmedo. Ki bi bila brez nepotrebnega referenduma bistveno manjša, saj se globoki razkol ne bi razprl. Toda zdaj pač je, kar je.

Vzorčnost volitev 12. decembra pa je v nečem drugem. V razredno tradicionalno precej razslojeni družbi, kot je britanska, se pač ne zgodi ravno pogosto, da bi okrožja, ki so stoletje glasovala za laburiste, pristala neposredno v konservativnem taboru. Drugod iz Evrope smo vajeni, da se glasovi modrih ovratnikov vsaj začasno selijo k skupinam, ki jih zdaj običajno imenujemo populistične. V Avstriji je že več kot dve desetletji znan tak beg “rdečih” glasov k svobodnjakom, v Nemčiji v zadnjih letih k Alternativi za Nemčijo, v Franciji k Le Penovi. V Veliki Britaniji je bil leta 2015 opazen premik k Stranki neodvisnosti Združenega kraljestva, čeprav se to ni preneslo v parlamentarne sedeže, vendar je omogočilo Cameronu absolutno večino, ki jo je potem katastrofalno slabo izkoristil. Redko pa se zgodi, da bi trdnjave ene “ljudske stranke” povsem zamenjale barvo.

Res samo brexit? 

Seveda sta ob Johnsonovem uspehu mogoča dva temeljna ugovora. Prvega bomo gotovo slišali zelo pogosto. Govoril bo o tem, da je Boris Johnson s svojim pristopom tako globoko zabredel v “populistično močvirje”, da je zabrisal razliko med etablirano “ljudsko” stranko in populističnimi gibanji. Omenjeno se lepo ujema s predstavo o “evropskem Trumpu”. Tudi republikanci so v ZDA osvojili predsedniški položaj, ker so za kandidata postavili nekoga s strankinega roba. Drugi ugovor je kajpak, da so se volivci izrekali samo o brexitu, in tu je Trump ponujal nekakšno perspektivo, Corbin s svojo strategijo “bi in ne bi” pač ne.

Vendar je vsaj deloma sam brexit metafora. Metafora za neki že dolgo opazen nesporazum med povprečnim (zahodno)evropskim volivcem in voditelji prevladujočih strank od zmerne levice do zmerne desnice. Kot slednji odločitev za brexit pogosto odpravijo kot sad kvarnega vpliva “zlikovcev od zunaj”, če ne z Marsa, pa vsaj iz Rusije, na enak način skušajo pojasniti skoraj vse uspehe “populistov”. Nočejo zares dopustiti možnosti, da v zadnjih letih izjemno intenzivna “socialnoliberalna revolucija” na vrednostnem področju ni v skladu s pričakovanji tradicionalne volilne klientele. Mogoče je, da levica izgublja položaje, kar zadeva uresničevanje predstav o ureditvi gospodarstva, toda na simbolno precej vidnejši ravni urejanja življenja v družbi se zdi, da je zmerno desnico zlasti v zadnjem desetletju povsem povozila.

Tako verjetno ni naključje, da je ob Johnsonu v letu 2019 med konservativnimi voditelji največ uspeha zabeležil Sebastian Kurz. Tudi njemu se je posrečil preboj v okolja, kjer so doslej zmagovali zgolj socialdemokrati ali svobodnjaki. Celo na Dunaju so ga “rdeči” za seboj pustili samo za nekaj točk. Zelo poučno je v tem oziru primerjati Kurzev triumf s tistim Wolfganga Schüssla iz leta 2002.

Seveda vlak vozi v obe smeri 

Seveda kaže zmaga konservativcev v Veliki Britaniji še drug obraz. Najprej Johnson kljub veliki parlamentarni večini, sadu večinskega volilnega sistema, ni dobil absolutne večine glasov. Prav tako je ni dobila Škotska nacionalna stranka na Škotskem, čeprav zaseda skoraj štiri petine škotskih sedežev v Westminstru. A pomembneje je, da so konservativci veliko tistega, kar so pridobili v laburističnih trdnjavah na severu Anglije in v Walesu, izgubili v svojih premožnejših okrožjih na jugu. Predvsem dejstvu, da so se njihove izgube porazdelile med liberalne demokrate in laburiste, se imajo zahvaliti, da skoraj niso izgubljali sedežev. Beg premožnih in izobraženih zmerno konservativnih volivcev proti levi ni nov. Prav takšni volivci Avstrijske ljudske stranke so omogočili zmago Alexandra Van der Bellna proti Norbertu Hoferju na avstrijskih predsedniških volitvah, pa tudi znatno relativno večino socialdemokratov na zadnjih švedskih volitvah, kjer je bilo predvsem v Stockholmu pretakanje glasov med konservativci in socialdemokrati znatno.

Toda trenutno se zdi razkorak med socialno konservativnim delom volivcem in etabliranimi strankami, ki so pokleknile pred diktatom “socialnoliberalne revolucije”, ki se na zunaj kaže v pohodu politične korektnosti, večji izziv od vprašanja urbane konservativne klientele. Da so politični in intelektualni vrhovi od odgovora nanj precej oddaljeni, kaže ob britanskih volitvah njihova pogosto nekritična podpora Jeremyju Corbynu. Seveda je bila stava nanj namesto na odkrito proevropske liberalne demokrate smiselna v pogojih večinskega volilnega sistema, kjer bi objektivno gledano samo laburisti lahko zaustavili Johnsona. Simbolno sporočilo pa ni bilo dobro. Ker je Corbyn obljubljal staromodni socializem, ki živi tako rekoč samo še v kabinetih intelektualcev, so mu odpustili vso njegovo politično nedoslednost. Pravzaprav pa je sledil njihovim zamislim, ko je hotel veljati za “proevropskega”, a je bentil nad “neoliberalno Evropsko unijo”, in ko je skušal ohraniti predstavo, da je antisemititem samo za desničarje, vendar je sočasno gojil pripoved o “zločinskem Izraelu”. Iz tega nastala zmeda je morda vodila že k večinski odločitvi za brexit, zahotovo pa k zgodovinskemu porazu laburistov. In najbolj socialistični voditelj stranke v zadnjih desetletjih je izgubil marsikje tam, kjer ni “uspelo” še nobenemu predhodniku v zadnjem stoletju.

 

13 KOMENTARJI

  1. Angleški premier Boris Johnson je ob Božiču kristjanom namenil najlepše besede in želje.

    Iz naših vladnih krogov pa so bile ob Božiču kristjanom namenjene besede zavrženosti in ničvrednosti kot so jih namenjali včasih nacisti Judom.

  2. Republikanci v ZDA niso zmagali zaradi Trumpa, ampak bolj kljub Trumpu. Hillary Clinton bi premagal marsikdo. Jebb Bush bi bil cisto spodoben, nekoliko mehkejsi naslednik tradicionalne republikanske politike. John Kasich bi bil spodoben voditelj, ki bi znal povezovati oba politicna tabora Amerike.

    Ce sem kje blizu Trumpu, sem v rastoci lastni skepsi do vrednosti neoliberalnega globalizma. Financna liberalna razpuscenost in prosto gibanje kapitala vodi v nesolidnosti, negotovosti, ciklicne kolapse, okoriscanja, utaje, korupcijo megalomanskih razseznosti. Bitcoini so oblika piramidne igrice. Prosto gibanje ljudi vodi v kulturno-identitetne in varnostne krize, drenira najboljse in tezko vzgojene kadre podhranjenih obmocij in jih daje zastonj na razpolago najbolj bogatim in priviligiranim. Ni v redu.

    Glede Velike Britanije pa Skotom privoscim, da se osamosvojijo in se po svoji izrazeni volji vrnejo v evropsko politicno druzino. Enako privoscim Ircem, da nekoc spet politicno zdruzijo svoj otok v enotno Republiko Irsko.

    • IF, v resnici je bilo točno obratno, kot pravite: Trump je zmagal, kljub Republikanski stranki. Republikanska stranka, okužena z virusom progresivizma, ga je bolj ovirala kot podpirala. Tudi sedaj ljudje podpirajo Trumpa, ne Republikanske stranke.

      Sedaj ga podpira tudi Republikanska stranka. Kajti ob menjavi oblasti se v Ameriki na položajih zamenja nekaj tisoč ljudi. Sedaj so na položajih Republikanci, ki se jim še ne mudi domov.

    • IF, bojim se da nihče drug ne bi premagal Hillary. Ta pohod “politične korektnosti” je neubranljiv normalnim ljudem. Trump jo je odkrito zmerjal, da je pokvarjena, kar se bojim, da bi si malokdo drug upal.
      Veliko sreče imamo, da so našli najprej Trumpa, sedaj pa še Johnsona, ki je seveda veliko večji gospod od Trumpa, vsekakor.
      Srčno želim veliko uspeha Johnsonu, da bo ne samo izpeljal brexit ampak tudi da bo ustavil silno moč LGBTQ skupnosti na Otoku, ki je že dobila strašljive dimenzije. Da ne bo treba muslimankam demonstrirati pred šolami zaradi homoseksualnih vsebin pri pouku!
      Dober dogovor z ZDA, s Trumpom, potem pa še s Kitajci in Johnson je zmagal. EU pa bo morala spustiti nos in premisliti kako naprej. Kar je seveda skrajni čas.

  3. Trumpovi pristasi poudarjajo odlicne gospodarske rezultate zadnjih letih. A gre za umetno gospodarsko rast, ustvarjeno z enormnim in rastocim proracunskim primanjkljajem, neodgovornim tiskanjem denarja in obrestmi pod vsemi razumnimi merami. Amerika ni se nikoli trosila toliko vec od tistega, kar ustvari. Racun za to bo slejkoprej izstavljen rodovom, ki sledijo. Ne bom se cudil niti, ce bojo ZDA na ta nacin postale last Kitajske.

    • Nič ni umetna gospodarska rast. Znižal je davke, delovna mesta vrnil v Ameriko in izpogajal pravičnejšo mednarodni menjavo. Proračunski primanjkljaj imajo že vseskozi. Toda Trump ga usmerja v razvoj namesto v socialo. S tem se primanjkljaj lahko tudi poravna, saj gospodarska rast prinaša tudi veliko davčnega prihodka. Ker so na ta način praktično vsi zaposleni, sociale skoraj ne potrebujejo.

      Kar zadeva Kitajske, jih prav Trump ustavlja. Kitajska krade intelektualno lastnino in s suženjsko delovno silo osvaja svet s poceni izdelki. To v času Trumpa v ZDA ne bo več šlo.

  4. Prvo : Boris Johnson je človek karizme (vizije), ki ljudi prepriča, da mu sledijo.
    Drugo: Etablirane stranke leve in desne, ki so krenine proti sredini, ne dajejo odgovra ljudem, ki jim je globalizacija vzela delovna mesta, uvozila ceneno delovno silo in vsliljuje kuturni model Sorosovega tipa.
    Kaj lahko ljudstvu očitamo, ki noče umreti, ko se instinktivno bori za lastro preživetje?

  5. Moj poklon zibelki demokracije, idejnega pluralizma in človekovih pravic, delovanja prava itd., kakršno je stoletja utelešala Velika Britanija, ampak prav ta in takšna v mednarodnih razmerjih in odnosih ni znala potlačiti svojega egoizma, oholosti, večvrednosti in nostalgičnih spominov na čase, ko je bila resnično svetovna velesila. Do preostale Evrope se je vedno obnašala arogantno, vzvišeno; zaplodila 1. svetovno vojno in veliko prispevala k drugi, čeprav je sama imela v obeh res veliko in preveč žrtev. Brexit je bil samo vprašanje časa; enkrat se je pač moral zgoditi, ne glede na politično konstelacijo na Otoku.
    Tudi jaz Škotom privoščim osamosvojitev in ohranitev povezave z EU. S Severno Irsko in združitvijo z Republiko Irsko pa je, žal, podobno kot z Alzacijo, Krimom, nemško-madžarsko Transilvanijo v Romuniji in še kje, postale in ostale so žrtve agresije.

  6. In seveda, največji izziv potem bo ustaviti te green-house gasserje. V VB so stvari šle tako daleč, da so razglasili podnebno krizo!, nič manj od tega. Trump je to zelo trdo prijel in upam, da bo Johnson tudi zmogel. Obenem je v tem toliko denarja, da lahko marsikaj obrne na bolje, od zdravstva do pokojnin. Go Johnson! 🙂

    • Prismoda. Skuhal se bos v loncu, zraven pa hvalil tiste, ki te bojo kuhali, trdec, da nic ni res, da je v resnici ledeno kot v friziderju. Vzkipel bos v negodovanju, ko bo kdorkoli izrekel kaksno kriticno cez nas komunizem in komuniste, obenem pa hvalil ultra kapitalisticno politiko.

      Sicer se motis. Johnson ne deli trumpisticnega ignorantstva do podnebnih sprememb. Je malo prevec pameten in premalo aroganten za kaj takega.

  7. Zasedanje COP25 zaradi pomanjkanja vere v Stvarnikovo skrb za Stvarstvo, popolnoma propadel pariški dogovor, ki edini če se izpolnijo obveznosti lahko prepreči, kar je že prerokovano v Razodetju:
    15, 9: »in žgala je ljudi velika vročina in kleli so ima Boga, ki ima oblast nad temi šibami, in se niso spreobrnili, da bi mu dali čast«.

Prijava

Za komentiranje se prijavite