Bravo, velesila!

11
317

Naklonjenim bralcem težko opišem svoje vzneseno počutje zadnjih treh dni. Od nekdaj so mi vtepali v glavo, da smo majhni in nepomembni. Zdaj pa je vsemu svetu jasno, da je podalpska deželica v resnici velesila.

Bravo, Karl! 

Koliko gnojnice so nekateri nemarneži v zadnjem mesecu zlili po novem vodji naše diplomacije! A je že manj kot mesec dni po svojem imenovanju dokazal, da je še boljši od svojega profesionalnega predhodnika. Ta je za to, da je pokazal rdeči karton neljubljenim sosedom, vendarle potreboval skoraj trikrat toliko časa. Nekdanji obrambni minister je šel za koristi Slovenije v ogenj kar takoj. Čeprav prihaja iz majhne države in naj bi bil na diplomatskem parketu novinec, je lahko ob njegovem srčnem nastopu Carl Bildt, veteran z desetletji prakse, samo jezno bliskal z očmi. Verjamem, da mu je od njegovih balkanskih časov še nihče ni tako zagodel. In Radek Sikorski, možakar, po katerega žilah se pretaka kri poljskih junakov, je lahko svojo nepravično jezo nad močjo Karlovih argumentov strupeno stresal samo na tviterju. Z našim ministrom se je moč samo strinjati, da je potrebno natančno preveriti domnevne povezave med domnevnim beloruskim oligarhom in domnevnim diktatorjem. Saj skoraj ni mogoče verjeti, da bi se kaj trdo prisluženih Čiževih milijonov znašlo pri dobričini Lukašenku, ki ga je sama skrb za malega človeka in gotovo še funkcijo predsednika beloruskega olimpijskega komiteja opravlja povsem zastonj.

Pameten diplomat si seveda zna poiskati pametne zaveznike. In slišati je, da naj bi našega profesionalnega amaterja v njegovih pravičnih prizadevanjih podprli celo Latvijci. Pa čeprav  nikoli ne zamudijo priložnosti za neodgovorno pljuvanje po vseh blagodatih sovjetskega obdobja, ko jih je dobri striček Joe med drugim odrešil domačih zajedalcev in jih lepo pospravil v Sibirijo. Mogoče bo kakšnega za čast domovine vnetega Slovenca zaskrbela nenačelnost neke druge koalicije. Po krivici anatemizirani Lukašenko, ki mu dekadentni Evropejci verjetno zamerijo, da je v svoji državi edini vzpostavil pravo demokracijo, kot je zapisal in ostal živ dvorni zgodovinar še enega pristnega demokrata Putina, se je v času krivičnih sankcij namreč brezskrbno smučal po slovenskih smučiščih. Ko pa je Evropo začasno srečala pamet, ga je prvi sprejel sam sveti oče Benedikt XVI. in ob pogledu na predsednikovega (resda nezakonskega) sina Koljo potočil krokodiljo solzico ali dve.

Hotel Kempinski, prihajam! 

Toda to neljubo skupno točko s prekanjeno rimsko volkuljo bodo vrli Slovenci že pogoltnili. Pomembno je, da je končno nekdo naše svete in upravičene interese postavil pred obrobne samozvane disidente in njihove dozdevne pravice.  Če ne bi bili v zaporu in če ne bi dobili svoje doze udarcev, bi tako ali tako delali same oslarije. Gotovo bi hoteli zanesti pogubnega duha kokakolizacije še na neokrnjeni Lukašenkov in Čižev sovjetski otok. In gotovo bi, če bi se jim zlobne nakane posrečile, nastavili dovolj pokvarjenih in za zgodovino neobčutljivih ustavnih sodnikov, ki bi slejkoprej razsodili, da se ponosni beloruske ulice in trgi ne smejo več imenovati po največjem na beloruskih tleh rojenem človeku, Feliksu Edmundoviču Džeržinskem. Zato Erjavičev junaški boj ni samo boj za materialni blagor podalpske dežele, marveč Slovenijo spreminja tako rekoč v avantgardo naprednega dela človeštva in v vodilno v boju za ohranjanje svetih izročil.

Imam pa še čisto sebične razloge, da sem navdušen nad ponedeljkovim velikanskim uspehom naše diplomacije. Kot pravemu sinu slovenskega naroda mi je Belorusija prirasla k srcu. In glede na tamkajšnje cene gojim utemeljeno upanje, da si bom tam čez nekaj let lahko privoščil bivanje v hotelu Kempinski, ki si ga drugje ne bi mogel. Ponosen bom, ko bom ob tem mislil na nesebični trud našega zunanjega ministra in enega naših vodilnih filantropov, ki mu bom dolgoval svoje uživanje.

Malce sem jezen samo, ker je profesionalec Žbogar grdo zamočil z našo kandidaturo za varnostni svet. Z novim šefom diplomacije na čelu bi Slovenci verjetno celo Američane prepričali, naj vložijo veto na zlohotno blatenje naših sirskih prijateljev. Ko bodo zdrave sile dokončno pregnale teroriste, bo navsezadnje tudi v Homsu gotovo skrajni čas za gradnjo kakšnega hotela Kempinski.

Foto: Wikipedia


11 KOMENTARJI

  1. Karel Erjavec bo svojo neomajnost gotovo kompenziral z večjo popustlivostjo Hrvaški. Slišal sem ga kaki dve leti nazaj, ko se je pridušal, da Slovenija pač ne more imeti celega Piranskega zaliva, saj ni logično, da bi imela Hrvaška obalo brez morja. Bravo Kahel! Vedno za Slovenijo, vedno za Kahla!

    • Moj znanec, ki dela na zunanjem ministrstvu, pravi, da bo Hrvaška vzdolž južne obale Piranskega zaliva na arbitraži gotovo dobila kakih 150-200 metrov morja, saj mednarodno pomorsko pravo ne pozna primera, da bi se z obale ene države direktno vstopilo v ozemeljske vode druge države.

  2. Odlično!
    Za Slovence so človekove pravice zopet drugorazredna zadeva!
    Važna je samo osebna korist, veze in poznanstva, vsepoprek, tudi preko tiranov!
    Kultura Bizanca, ki zagotvo povečuje našo prepoznavnost, “ugle in slavo” v Evropi in svetu!
    Zdaj pa smo poznani, da so nam tuje človekove pravice!
    Doma poznan zgodba!

  3. Bivanje v hotelu Kempinski v Minsku za biti bistveno dražje, kot drugod po svetu. Cene v diktaturah so administrativne, ni trga ki bi določal ceno. Mislim, da je upanje prazno.

  4. Slovenija moja dežela?!
    »Slovenija – dežela raziskav, razvoja, morda prihodnosti?«, berem. Pri sedanji prevladujoči morali v Sloveniji, morali po Titu »Snadži se druže«, seveda na račun drugega, bo »Slovenija dežela inovacij« žal še dolgo utopija.
    Blagostanje in družbeni privilegiji leve elite so že dolga desetletja visoki, »zgodovinsko« upravičeni, bogato nagrajeni. Vse zaradi »zaslug za narod v NOB, pravilneje za revolucijo«, katere posledice za mentaliteto in razvoj Slovenije pa so očitne in enormne.
    Ljudstvo pa »zasluge za narod« še vedno redno plača.
    Kdo pa se bi potem še trudil za inovacije, ki bi celo lahko ogrozile »leve privilegije«?!
    Starosta ekonomistov, Jože Mencinger, poleg Milana Kučana najpomembnejši podpornik Zorana Jankoviča, in njegova etika in ekonomska filozofija »certifikati so samo papir« in »vse za naše prave menedžerje«, če je treba tudi nove kredite države, je že dala rezultate. Tajkune in dolgove, le inovacij in delovnih mest ne!?
    Slovenija je postala tudi končno zelo mednarodno prepoznavna. Slovenija, njen minister Karel Erjavec, se je edina v EU zoperstavila sankcijam civilizirane Evrope zoper beloruskega diktatorja Lukašenka.
    Slovenija se je tako zavzela tudi za Janeza Škrabca, osebnega prijatelja diktatorja Lukašenka. Zavzela se je za »našega filantropa«, velikega mecena, »pomembnega podjetnika za državo«.
    Ugledni Škrabec gotovo veliko prispeva državi in državljanom, ki jim daje zaposlitev, kruha?
    Slovenija se je torej zavzela za »njegove beloruske posle«, preko SID mu je dala celo državno poroštvo. Evropa se sicer zgraža, berem.
    Mi pa smo ponosni, končno pokončno branimo naše interese!? Ali res, čemu in čigave?
    Kaj nam mar človekove pravice gladovno stavkajočih političnih zapornikov, naj počakajo!?
    Slovensko ljudstvo nima niti pravice do »poračuna« ob volitvah, saj celo izid volitev določajo strankarski prvaki, kot nekoč v enoumju?! Naj še čaka na ustavne pravice?!
    Kje je Evropska komisija za demokracijo skozi pravo, bolj znana kot Beneška komisija, da bi pomagala slovenskim in beloruskim državljanom? Vedno naša »prava« levica, sicer brez zaupnice, ji je ponudila celo svoje elitne kadre?!
    Tudi to je dežela inovacij, »Slovenija dežela moja«!?

  5. Ruska (ru)leta
    O prepoznavnosti “Slovenije moje dežele ”
    Slovenija se je z zaviranjem sankcij proti Belorusiji v svetovnih medijih pojavila v 542 zapisih.
    Zunanji minister Karl Erjavec je za prepoznavnost dežele pod Alpami naredil več kot vsi njegovi predhodniki skupaj.
    Evropa se zgraža, Slovenije pa še vedno ponosna?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite