Bravo, velesila!

Naklonjenim bralcem težko opišem svoje vzneseno počutje zadnjih treh dni. Od nekdaj so mi vtepali v glavo, da smo majhni in nepomembni. Zdaj pa je vsemu svetu jasno, da je podalpska deželica v resnici velesila.

Bravo, Karl! 

Koliko gnojnice so nekateri nemarneži v zadnjem mesecu zlili po novem vodji naše diplomacije! A je že manj kot mesec dni po svojem imenovanju dokazal, da je še boljši od svojega profesionalnega predhodnika. Ta je za to, da je pokazal rdeči karton neljubljenim sosedom, vendarle potreboval skoraj trikrat toliko časa. Nekdanji obrambni minister je šel za koristi Slovenije v ogenj kar takoj. Čeprav prihaja iz majhne države in naj bi bil na diplomatskem parketu novinec, je lahko ob njegovem srčnem nastopu Carl Bildt, veteran z desetletji prakse, samo jezno bliskal z očmi. Verjamem, da mu je od njegovih balkanskih časov še nihče ni tako zagodel. In Radek Sikorski, možakar, po katerega žilah se pretaka kri poljskih junakov, je lahko svojo nepravično jezo nad močjo Karlovih argumentov strupeno stresal samo na tviterju. Z našim ministrom se je moč samo strinjati, da je potrebno natančno preveriti domnevne povezave med domnevnim beloruskim oligarhom in domnevnim diktatorjem. Saj skoraj ni mogoče verjeti, da bi se kaj trdo prisluženih Čiževih milijonov znašlo pri dobričini Lukašenku, ki ga je sama skrb za malega človeka in gotovo še funkcijo predsednika beloruskega olimpijskega komiteja opravlja povsem zastonj.

Pameten diplomat si seveda zna poiskati pametne zaveznike. In slišati je, da naj bi našega profesionalnega amaterja v njegovih pravičnih prizadevanjih podprli celo Latvijci. Pa čeprav  nikoli ne zamudijo priložnosti za neodgovorno pljuvanje po vseh blagodatih sovjetskega obdobja, ko jih je dobri striček Joe med drugim odrešil domačih zajedalcev in jih lepo pospravil v Sibirijo. Mogoče bo kakšnega za čast domovine vnetega Slovenca zaskrbela nenačelnost neke druge koalicije. Po krivici anatemizirani Lukašenko, ki mu dekadentni Evropejci verjetno zamerijo, da je v svoji državi edini vzpostavil pravo demokracijo, kot je zapisal in ostal živ dvorni zgodovinar še enega pristnega demokrata Putina, se je v času krivičnih sankcij namreč brezskrbno smučal po slovenskih smučiščih. Ko pa je Evropo začasno srečala pamet, ga je prvi sprejel sam sveti oče Benedikt XVI. in ob pogledu na predsednikovega (resda nezakonskega) sina Koljo potočil krokodiljo solzico ali dve.

Hotel Kempinski, prihajam! 

Toda to neljubo skupno točko s prekanjeno rimsko volkuljo bodo vrli Slovenci že pogoltnili. Pomembno je, da je končno nekdo naše svete in upravičene interese postavil pred obrobne samozvane disidente in njihove dozdevne pravice.  Če ne bi bili v zaporu in če ne bi dobili svoje doze udarcev, bi tako ali tako delali same oslarije. Gotovo bi hoteli zanesti pogubnega duha kokakolizacije še na neokrnjeni Lukašenkov in Čižev sovjetski otok. In gotovo bi, če bi se jim zlobne nakane posrečile, nastavili dovolj pokvarjenih in za zgodovino neobčutljivih ustavnih sodnikov, ki bi slejkoprej razsodili, da se ponosni beloruske ulice in trgi ne smejo več imenovati po največjem na beloruskih tleh rojenem človeku, Feliksu Edmundoviču Džeržinskem. Zato Erjavičev junaški boj ni samo boj za materialni blagor podalpske dežele, marveč Slovenijo spreminja tako rekoč v avantgardo naprednega dela človeštva in v vodilno v boju za ohranjanje svetih izročil.

Imam pa še čisto sebične razloge, da sem navdušen nad ponedeljkovim velikanskim uspehom naše diplomacije. Kot pravemu sinu slovenskega naroda mi je Belorusija prirasla k srcu. In glede na tamkajšnje cene gojim utemeljeno upanje, da si bom tam čez nekaj let lahko privoščil bivanje v hotelu Kempinski, ki si ga drugje ne bi mogel. Ponosen bom, ko bom ob tem mislil na nesebični trud našega zunanjega ministra in enega naših vodilnih filantropov, ki mu bom dolgoval svoje uživanje.

Malce sem jezen samo, ker je profesionalec Žbogar grdo zamočil z našo kandidaturo za varnostni svet. Z novim šefom diplomacije na čelu bi Slovenci verjetno celo Američane prepričali, naj vložijo veto na zlohotno blatenje naših sirskih prijateljev. Ko bodo zdrave sile dokončno pregnale teroriste, bo navsezadnje tudi v Homsu gotovo skrajni čas za gradnjo kakšnega hotela Kempinski.

Foto: Wikipedia