“Brata Balantič in Kajuh na oltarju domovine” (FOTO)

4
"Brata" Balantič in Kajuh Foto: M.J.
“Brata” Balantič in Kajuh Foto: M.J.

23. junij 2015 je bil dan, ko je Kamnik počastil dva pesnika: Franceta Balantiča in Karla Destovnika Kajuha. Tako je Marjeta Humar v pozdravnem nagovoru v pogovorni večer o Francetu Balantiču in preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v teh istih prostorih izpostavila: »Marsikaj skupnega je v njunem življenju, zlasti pa zgodnja in tragična smrt. Tudi marsikaj s stališča zgodovine nasprotnega: pripadnost različnim političnim stranem, ki enemu prinaša slavo in drugemu izločanje iz kulturnega in človeškega občestva še 70 let po koncu vojne. … Svoje pesniške slave nista doživela, ne izživela svojega življenja, saj sta umrla, stara 22 let.« V uvodu je prebrala tudi pismo nekdanjega predsednika države Danila Türka iz leta 2008, v katerem ta pravi: »France Balantič je bil najprej pesnik. Njegova poezija ni obremenjena s kakršnokoli ideologijo, vendar je bila kljub temu izraz upora zoper sleherno tiranijo.«

France Pibernik Foto: Aleš Čerin
France Pibernik Foto: Aleš Čerin

Prvo (in tudi zadnjo besedo) je imel pesnik, čigar poezijo je recitiral Gregor Čušin. Pogovor o Francetu Balantiču je moderiral Blaž Otrin, ki je najprej kratko predstavil kronologijo nedavnih dogodkov okrog preimenovanja Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik in žolčnih odzivov nanjo. Prvi je besedo med sogovorniki pri omizju dobil France Pibernik, ki je predstavil literarno pot Balantičeve poezije – od prepovedi preko zamolčanosti do priznanja v samostojni Sloveniji, pri čemer je sam Pibernik igral ključno vlogo.

Tone Ftičar Foto: Aleš Čerin
Tone Ftičar Foto: Aleš Čerin

Tone Ftičar je predstavil številne prireditve in dejavnosti, ki so Kamničanom približale pesnika rojaka, med katerimi je posebej odmeval leta 1986 neodobren recital Balantičeve poezije na Malem gradu. Pri tem se je zavezal k nadaljnjemu posredovanju umetniške zapuščine, čeprav so bili nekateri umetniki iz Kamnika mnenja, da so prerekanja o preimenovanj knjižnice tako primitivna, da niso vredna Franceta Balantiča oz. da ga Kamnik ni vreden. Zavezal se je nadaljevati s prizadevanji, da bi ljudje prepoznali Balantičevo umetniško vrednost, dokler ne bo knjižnica v Kamniku nosila vsaj ime ‘Knjižnica pesnika Franceta Balantiča’.

Verena Perko Foto: Aleš Čerin
Verena Perko Foto: Aleš Čerin

Verena Perko je kot muzeologinja izpostavila, da muzeji po Evropi danes drugače prikazujejo  preteklost: prej so pripravljali velike zgodbe, danes osebne, tragične zgodbe. Govora je o ‘težki dediščini’. Svet se tako danes odreka retoriki o zmagovalcih in poražencih in se osredotoča na tragiko osebnih zgodb, usmerja se v skupno luč, v presežnost. Spomnila se je obdobja, ko je bila še gimnazijka v Postojni in je imel Alojz Gradnik negativno konotacijo, vendar je bil v Goriških Brdih vedno ‘naš Lojz’. »Kot si ne prestavljamo Goriških Brd brez Gradnika, Krasa brez Kosovela, Trsta brez Sabe … pozivam Kamničane, da razmislijo: gre za velike odločitve ali bomo vztrajali pri pričkanju ali iskali luč, dali pravico človeku, da je človek, se bomo poklonili geniju ali bomo vztrajali v svoji majhnosti,« je dejala Verena Perko. Na vse Slovence pa je podala apel, da se srečamo z negativnim v nas samih in premagamo zlo v sebi, pri čemer nam lahko pomagajo veliki ustvarjalci, kot je bil France Balantič.

Alenka Puhar Foto: Aleš Čerin
Alenka Puhar Foto: Aleš Čerin

Alenka Puhar je na primeru Osnovne šole Vide Pregarc in Knjižnice Jožeta Mazovca – ki sta ji lokacijsko najbližje in  se imenujeta po padlih partizanih – predstavila, kako si je ozek krog prisvojil totalno pravico do zasedanja javnega prostora in kako je večina slovenskega šolstva zaznamovana z izrazitim antiintelektualizmom. Jože Mazovec ni namreč nikdar v življenju nič napisal, nič takega, da bi lahko imel knjižnico. Pri raziskavi o osnovnih šolah, ki se imenujejo po ženskah, je ugotovila, da se tistih nekaj šol imenuje izključno po padlih partizankah in ena po materi partizana. Ugotavlja, da Slovenka ne more biti slavna, če ni umrla grozne smrti, ‘vse naokrog polno krvi’ in če te grozne smrti ni zagrešil točno določen sovražnik. Alenka Puhar je pozvala, da se »nehajmo iti vojsko in vojno stanje in naj začnejo prevladovati civilne vrednote«. Tudi za poimenovanje javnih ustanov, zlasti knjižnic in šol bi bil potreben določen minimum, ki bi sporočal, »da se vse ne doseže z borbo, jurišem, ampak tudi s študiranjem, civilnimi vrednotami.« Pri tem je izpostavila še primer Osnovne šole Danile Kumar, ki se imenuje po delavki v tovarni nogavic Savlje, članici partije, partizanki s politkomisarskimi funkcijami, ki je bila ustreljena. V tej šoli vzgajajo tudi diplomatsko smetano, saj je edina šola z mednarodnim programom v angleškem jeziku. Alenka Puhar se sprašuje, kaj majhnim Nemcem, Francozom, Gruzincem … lahko povejo skozi lik tovarišice, po kateri se šola imenuje? »Le to, da se je hrabro borila in nič drugega. A ne bi bilo bolj smotrno, ko bi se taka šola imenovala po Slovencu, ki je imel širše zaledje, širši opus, nekaj s čimer bi se lahko pred tujci postavili – npr.  z Almo Karlin, Lily Novy, Izidorjem Cankarjem …«

France Pibernik je v nadaljevanju podrobneje predstavil življenjsko pot pesnika, ki je izhajal iz proletarske družine in vojno dočakal zelo bolan. Doživel je krutost taborišča Gonars, se na slavistiki srečal z OF in kratko tudi s Kajuhom. Pibernik  Balantičevo odločitev za sodelovanje v vaških stražah pripisuje njegovemu težkemu gmotnemu položaju, poveljnik vaših straž France Kremžar, ki ga je tudi gmotno podpiral, pa je potreboval človeka za pisarniško delo. Pibernik ni našel dokumentov, ki bi kazali, da je bil Balantič kadarkoli v domobranski uniformi, ne ve se niti, ali je kdaj ustrelil s puško. Kot velik poznavalec pesnikovega opusa pravi, da je bil Balantič zelo zapletena narava, z zapleteno literaturo in da smo pri odkrivanju Balantiča šele na začetku.

Iztok Čebašek, pobudnik peticije proti preimenovanju knjižnice Foto: Aleš Čerin
Iztok Čebašek, pobudnik peticije proti preimenovanju knjižnice Foto: Aleš Čerin

Moderator je odprl temo sodgovornosti Franceta Balantiča pri uničevanju slovenskih knjig med II. svetovno vojno. V peticiji proti preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik se je namreč Francetu Balantiču očitalo, da je bil »tudi aktiven (in plačan) podpornik režima, ki je v času druge svetovne vojne, ob pomoči domačih kolaborantov, načrtno uničeval vse kar je bilo slovenskega, ter med drugim požgal, ali kako drugače uničil, tudi okrog 2,5 milijona slovenskih knjig.« Ob tem je v publiki prisotni avtor peticije Iztok Čebašek protestiral, da ni nikoli trdil, da je France Balantič pri tem sodeloval, moderator pa je ponovil vprašanje o soodgovornosti. France Pibernik je izpostavil absurdnost teh obtožb, glede na to, da je komunistična oblast po vojni prepovedala Balantičevo poezijo in njegova zbirka kljub temu, da jo je Državna založba Slovenije že natisnila, ni smela nikoli iziti in je romala v uničenje. Pibernik se pri tem spominja, da se je Balantiča po vojni kljub prepovedi veliko bralo in se je o njem govorilo kot o kvalitetnem pesniku. Ivan Minatti mu je na primer pripovedoval, kako so se partizanski pesniki zbirali v Nebotičniku in – brali Balantiča.

Verena Perko je ob koncu pogovora izrazila začudenje, da si je nekdo vzel pravico, da barbarsko odloča, kaj je dobro in kaj ni prav v primeru preimenovanja knjižnice in da smo »krivi mi, ker smo tiho.« Skupaj z Borisom Pahorjem je prepričana, da kot narod ne bomo preživeli, če sami ne bomo znali ceniti svojih genijev. Alenka Puhar je izrazila upanje, da se morda njena knjižnica, ki stoji približno 20 metrov stran od zadnjega bivališča Franceta Balantiča v Ljubljani, odloči za poimenovanje po Balantiču, če se v Kamniku ne bi odločili za poimenovanje ali pa se bo našla še katera druga ustanova.

Ivo Svetina, predsednik društva pisateljev Foto: Aleš Čerin
Ivo Svetina, predsednik društva pisateljev Foto: Aleš Čerin

Večer počastitve poezije se je nadaljeval v Galeriji Repanšek, kjer je bilo odkrito obeležje Karlu Destovniku Kajuhu, ki sedaj stoji nekaj metrov stran od obeležja Francetu Balantiču. Obeležje je osnoval Janez Repanšek, slovesni govorec ob odkritju je bil Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev. Ivo Svetina je med drugim poudaril, da sta Kajuh in Balantič »brata, ki ju je vojni čas določil, da sta ravnala po svoji vesti in po svojem srcu … Dva slovenska brata, katerih usoda je skoraj svetopisemska.« Svetina je izrazil prepričanje, da dokler »živi spomin na boj za svobodo, potem živi Kajuh in tudi njegov brat Balantič, katerega smrt je prav tako položena na oltar domovine.«

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Včerajšnji pogovor v knjižnici Franceta Balantiča v Kamniku je bil kulturniški upor zoper boljševiško inkvizicijo ostankov režima, ki umira na obroke.
    Pogovor je bil dokaz, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo domovino in modre predstavnike tega ljudstva. Večer v knjižnici je bil empatičen prikaz domoljubja in rodoljubja, čeprav nista bili izrečeni ti dve besedi.
    Ti dve besedi sta Slovencem v večini razumljivi in ganljivi, zato jih je treba uporabljati dejansko.
    To je primerno posebej v Kamniku, kjer je bil rojen zaslužen vojak in pesnik general Rudolf Maister, ki je priznam domoljub in rodoljub.
    Po tem zapletu z pesnikom Francetom Balantičem, ki je upravičeno in zaslužno znamka knjižnice, kamničani niso vredni generala Maistra, s katerim se ponosijo in je bil z vso dušo Slovenec. Sicer pa se general Maister v grobu obrača, kdo se danes kiti z njegovim imenom in praznuje njegov spomin. Kaj če ni to razlog za vehementno nasprotovanje Balantiču, kajti general Maister bi bil ponosen na njega, kot je bil na Franja Malgaja v svojem času.
    Torej z rodoljubjem in domoljubjem ponosno naprej in k temu naj pripomore tudi pesnik France Balantič v knjižnici Kamnik !

  2. ZA NARODNO-ZVELIČAVNO ZAVEDNOST, je bilo trba ZAPUSTITI
    DOMOVINO!!
    Pa ne zaradi tujcev zasednikov, temveč, zaradi narodnih raznarodovaljcev!!

    Kmalu po zasedbi, ko so Gorenjsko deželo »priključili nemški državi«, so zahtevali nemci, da se morajo družine vpisati v nemško ljudsko zvezo (Volksbund). Moja starša sta to odločno odklonila, izgovorila sta se, da sta slovenskega rodu. Vsi sorodniki in sosedje so jih grajali, češ, da bodo še oni izseljeni zaradi tega, pa se ni nič zgodilo, ker nemci so tudi dobro vedeli, ker so bili prvi njihovi svetovalci nemci, ki so bili zaposleni v tovarni, šele na drugem mestu so bili v tistih časih komunisti, nemški zavezniki, ki so delali sezname »navarnih« ljudi. Nemci so vedeli, da je bil moj oče zanesljiv delavec na odgovornem mestu v tovarni in so ga potrebovali, tudi so vedeli, da ni nasilen. Potem so nas v šoli povabili v »Hitlerjugend« in ker midva z sestro nisva šla, sva dobila osebna povabila, ki pa so bila bolj grozilna, kakor vabilna, pa vseeno nisva šla. Tako, da je bila naša družina edina daleč na okrog, ki ni bila v nemški ljudski zvezi in midva z sestro nisva bila pri hitlerjevi mladini.
    Kolikor mi je bilo znano, sva bila edina na Jesenicah, ki nisva pristopila iz osebnega prepričanja in ne z predstavo zdravniških potrdil o nesposobnosti.

    Moja mama je bila skupaj z g. Rudolfom Dežmanom, pobudnica učenja verouka v vojnem času. Poučevala je verouk otroke, na Jesenicah v savski cerkvi in tudi otroke v župnijski cerkvi na Koroški beli. Hodili so nekateri odrasli ljudje, da so jo nadzorovali če bi govorila kaj proti komunizmu, a ona je samo poučevala verouk. Potem pa so prinesli, po posredovanju g. Albina Gaserja, leta 1943, slovenske knjige iz Ljubljane. Mi smo bili zelo veseli, da smo zmagali nemško prepoved razširjenja slovenskega tiska. Mama je začela po hišah prodajati knjige, pa so ji nekatere ženske grozile, da je to od »gošarjev«, (tako smo imenovali partizane) prepovedano in od tega časa smo dobivali grozilna pisma : »Če ne boste nehali širiti slovenskih knjig boste likvidirani«. Mi smo dobro vedeli, da so ta pisma podtikali isti ljudje, ki so grozili, nekateri so stanovali v isti čopovi hiši.
    To je tudi potrdilo pisanje gospodični. Mimi Arnežovi, katero je skrivoma poslal v taborišče, g. Ahac, ki je bil na vlaku vrnjencev iz Vetrinj in med drugim, tudi sporočil, da so tiste ženske, na jeseniški postaji vpile: »Čopi in Gasarji dol«. Njega so sicer izpustili, ker ni bil vojak, a so ga kmalu v zasedi ubili.
    ZARADI ZAVEDANJA NARODNE-ZVELIČAVNE OMIKE, SMO ZAPUSTILI DOMOVINO.

  3. Take razprave budijo upanje. Ampak treba bo nastopati bolj odločno, ker je nasprotnik brezkompromisen in nemoralen, kot vedno. Treba bi bilo iti korak dlje in odločno doseči umik obeležij, posvečenih sadistom, zločincem in izdajalcem, ki so v komunizmu uživali neokrnjeno slavo. Tako bi bili bližje cilju, da bi se spominjali zares velikih in zaslužnih prednikov, kakršnih je bilo tudi med partizani kar nekaj.

  4. Bil je lep večer in upam, da bo kulturno vzdušje in spravni ter intelektualni duh, ki je vladal v dvorani uspel preglasiti nizkotni populizem, ki je zadnje dni razsajal po Kamniku. Akt preimenovanja knjižnice ni nepomemben dogodek, oz. kot je zaključila Vidrih Perkova: »Razmislite, ljudje, kajti ne gre za majhno, ampak veliko odločitev! Bomo izbrali, kar je dobro, in se bomo poklonili geniju ali pa bomo vztrajali v pričkanju in svoji tragični utesnjenosti. Ta narod in državo sta ustvarila kultura in kulturniki!«.

Comments are closed.