A-patičnost ali brez-strastje
Kaj je apatičnost? Grško „a-patheia“ pomeni odsotnost čustev oz. ne-občutljivost, ne-čutečnost tudi ne-gibnost. Torej nekaj nasprotnega od patosa, strasti, nekaj, kar bi lahko slovenili z „brez-strastje“. Že izza naslova kuka teza, da živimo določeno apatičnost, določeno pomanjkanje strasti. Mišljena je seveda družbena apatičnost oz. naša neobčutjivost, naše nezanimanje in neudeležba v delu za skupno dobro. Vendar se v naslovu sprašujemo drugače: je to, kar doživljamo, res odsotnost strasti za družbo? Je apatičnost prava beseda?
Bi morali uporabiti kakšno drugo, ki bi pojav odtujenosti zlasti mladih od velikih družbenih tem in dogodkov zadela bolje? Navrzimo jih nekaj:
– intimizem: ko se raje ukvarjam s svojimi čustvi kot z zunanjim svetom;
– lenoba: ko se mi ne da, ko pričakujem, da bodo drugi storili namesto mene;
– preračunljivost: ko pretehtam, da se mi ne splača;
– strah: ko se v širšem svetu ne znajdem in počutim ogroženega;
– nesposobnost: ko se čutim neusposobljen za delovanje v javnosti; ko nimam političnih veščin;
– zavedenost: ko verjamem, da mi ni treba, ker imajo to čez drugi;
– egocentričnost: ko vidim le svoj popek in pol metra naokrog;
– kulturbojništvo: ko je delovanje v javnosti skrčeno na spopad z „drugačnim“;
– utopičnost: ko mislim, da je ta sistem itak najboljši in manj, ko se vanj vpletaš, več napredka bo sam po sebi prinesel;
– kompenzacija: ko sem aktiven drugod toliko bolj, kolikor nisem v javnem okolju;
– represija: ko mi je objektivno in politično onemogočeno biti dejaven.
– moralizem: ko se nočeš spustiti v javni prostor, ker je itak ves skorumpiran in tako boš sam, če boš šel zraven.
Prvi cilj našega razmišljanja je zato spoznati in deloma razkrinkati družbeno apatijo, v katero smo zapadli po veliki epopeji slovenske osamosvojitve in demokratizacije. Videti njene vzroke in posledice. Kakšno je brez-strastje in koliko ga sploh še je, odkar naša družba tone v splošno krizo. Drugi cilj pa je poskušati nakazati pot iz zatečenega stanja. Iskanje poti je nujno tudi zaradi dramatične nevarnosti, da se bo apatični človek hitro in iracionalno preobrnil v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje.
Smo res zaspali? Smo res apatični?
To poletje sta se na Frankolovem, v srednje velikem podeželskem kraju, zgodila dva velika dogodka, ki sta imela mlade za protagoniste: oratorij za otroke in mega koncert s Siddharto kot glavnim gostom. Idejo za oboje so imeli mladi in izvedbo obojega so mladi opravili prostovoljno. Delali so z zaletom in se pred ovirami niso ustavljali. Šlo je za dva aktivizma, ideološko vsakega malo drugače nastavljenega, a v dobro širše skupnosti. Meje enega so, da je zagrajen na cerkveno dvorišče, meje drugega, da je s koncertom najlažje animirati veliko množico za kratek čas. Ampak v obeh primerih za to mladino ne moremo reči, da je apatična, da nima življenjskega žara, ki ga zna plasirati v javnost.
Nekakšna apatičnost, bolje, ohromelost se pri tej mladini opazi, ko je treba delovati malo širše, malo bolj dolgoročno in reflektirati malo globlje. Morda imajo tu katoliški oratorijci določeno prednost, saj verjamejo v vzgojo, v igro, v skladu s svojo vero v Božje kraljestvo, ki se razodeva v čudoviti oratorijski vročici. Za organizatorje koncerta pa ne vem, če s koncertom hočejo na veliko spreminjati družbo in posegati po „transcendentalnih“ ciljih. Čeprav je res – in to ni malo –,organizacija koncerta bo utrdila eno klapo mladih v medsebojni pripadnosti in vaškemu okolju zagotovila, da se bo duh prostovoljstva nadaljeval še naprej. To ni malo. Apatičnost je tudi na ta način premagana. In „apatičnost“ bi na tem mestu lahko zamenjala beseda „kratkoročnost“ ali „lokalnost“, če bi že hoteli iskati dlako v jajcu.
Pozorni moramo biti na naš zorni kot. Če smo člani aktivnih verskih ali civilnodružbenih sredin, smo nagnjeni k temu, da mladino presojamo po naših kriterij „aktivnega“ vernika, člana, državljana … Med mladimi je lahko veliko aktivnosti, ki gradijo družbo „od spodaj“, na primer, na mikrolokalnem nivoju neformalne klape. Ker mi nimamo ustreznih očal in socioloških pripomočkov za merjenje teh aktivnosti, še ne pomeni, da teh aktivnosti ni in da ne bodo rodile dobrih sadov v obče dobro. Predvsem imam v mislih družinsko okolje mladih in njihovo pripravljenost za ustanovitev svoje družine. Človek, ki zavestno gradi svojo družino, gradi celotno družbo na njeni celični ravni.
Zakaj smo zaspali?
Štirje so razlogi, da smo zapadli v apatičnost, tisto široko družbeno apatičnost. Da smo torej nekako zaspali in da se je moglo zgoditi, kar se je zgodilo: gospodarska, pravna, politična in eklezialna kriza.
Več na spletni strani Socialnega tedna.
