Kar se je zgodilo v soboto popoldne v Milanu, jasno ponazarja vzdušje nestrpnosti, ki se vedno bolj širi v družbi.
Nekatera združenja so organizirala posvet z naslovom Braniti družino, da bi branili skupnost, na katerem je bil govor o družini kot osnovni celici družbe, o oblikah davčne pomoči družinam z otroki, o svobodi vzgoje, o socialni podpori materam, ki hodijo v službo, itd. Torej o vsakdanjih upih in težavah družine, na katero institucije vedno pogosteje pozabljajo, kot rade pozabljajo na najšibkejše, t. j. otroke, ostarele in bolnike. Na odru so torej govorili o t. i. naravni družini, tisti, ki jo sestavljajo moški, ženska in otroci. Na programu so bili posegi petih zanimivih in med sabo zelo različnih gostov. Svoja gledanja so s komplementarnih zornih kotov izrazili sociolog Massimo Introvigne, časnikarka in pisateljica Costanza Miriano, pater Maurizio Botta, časnikar in levičarski politik (eden izmed ustanoviteljev Demokratske stranke) Mario Adinolfi ter psihoterapevt Marco Scicchitano.
Že prve dni januarja je eden največjih italijanskih dnevnikov označil pobudo za “homofoben in nasilen posvet”. Vnela se je ostra polemika, ki so jo zaznamovali žaljivi toni, grožnje in izsiljevanja. Goljat je poslal svojo vojsko proti Davidu, ki je želel izreči ‘nevarne stavke’, kot npr., da so moški in ženske različni, da ima otrok, ki ni predmet, temveč oseba, pravico imeti očeta in mamo… Skratka: na stotine policistov je moralo skrbeti za varnost v okolici deželne palače, kjer je potekal posvet in pred katero je glasno protestirala množica. Vse to v veselje nepričakovano visokega števila (tudi tujih) medijev, ki so seveda bolj poudarjali izgrede kot vsebine posveta, ki se ga je udeležilo skoraj dva tisoč oseb.
Da, že spet pišemo o t. i. ideologiji spola (gender) in kulturni vojni proti družini, boste rekli. Pa saj ne moremo drugače, ko pa je tema, ki jo je papež Frančišek še v tem tednu označil za “ideološko kolonizacijo”, tako žgoča in se še kako tiče nas vseh, prihodnosti (tudi) naše skupnosti! Je imel prav angleški pisatelj Chesterton, ki je že pred sto leti trdil, da bomo dočakali dan, ko bo treba dokazovati, da dva plus dva je štiri, da so listi dreves poleti zeleni… Saj je skoraj banalno trditi, in vendar, odkar ta svet stoji, se ljudje rojevajo od matere in očeta. Kdor trdi, da je za otroka dobro imeti enega očeta in eno mater, ne pa dveh očetov oz. dveh mamic, je “nasprotnik modernosti” in “homofob”? Ker je jasno, da bitka za istospolni zakon ni bitka za to besedno zvezo, temveč bitka za pravice, ki bi izšle iz njega, in ker je več kot jasno, da je najšibkejši člen, ki nima ne glasu ne besede in je zato vreden zaščite, otrok in ne istospolni par, trdno ostajamo na strani otroka in njegovih pravic. To, da ima vsakdo pravico do otroka, je po mnenju nekaterih dosežek napredka. In vendar je to lažen mit! Prav tako kot evtanazija, ki nam jo predstavljajo kot “najboljšo rešitev za dobro človeka”. (Je mogoče koga usmrtiti za njegovo dobro?!). Preseneča dejstvo, da mediji, pa tudi ljudje, ki so pred nekaj dnevi odločno izjavljali “Je suis Charlie” v prepričanju, da je svoboda izražanja katere koli ideje – brez izjeme! – absolutna, takoj spremenijo mnenje, ko gre za družino…
Ostanimo budni varuhi družine kot dragocenega bisera, ki edini rojeva življenje! V svetu hitrih sprememb in digitalne komunikacije lahko imajo v tem smislu pomembno vlogo verski mediji, ki se trdno držijo evangeljskega sporočila in ne odstopajo od temeljnih vrednot, ki bi jih danes marsikdo najraje pohodil in sprevrnil. V tem času je morda naša poglavitna naloga ta, da branimo družino, ki je – kot še nikdar doslej – pod udarom. Prav tako kot Cerkev… Je to slučaj?
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
