Bradavica

Urejam specialistično preiskavo za skoraj devetdesetletnega očeta. Na specialističnem pregledu pred kratkim je celotno družino sprva pozitivno presenetil specialist, ki si je za pregled vzel skoraj dve uri in se s pozornostjo pogovarjal z očetom. Napotil ga je na zahteven pregled – sestra pravi, da z elektronsko napotnico. Rad bi izvedel, kdaj torej ima oče pregled. Napotijo me na drugo ambulanto. A na lokaciji, kamor naj bi napotnica prišla (in kjer mi šele po več poskusih odgovorijo na telefonski klic, po elektronski pošti pa sploh niso dosegljivi), pravijo, da elektronskih napotnic ne uporabljajo. Kakorkoli, je oče pri njih na seznamu? Sicer zelo prijazna sestra iz neznanega razloga tega ne zna povedati. Danes so pošiljali na domove obvestila o pregledu, pravi. Če ta teden oče ne dobi pošte, pomeni, da prva ambulanta ni uspela poslati elektronske napotnice drugi. Ki pa, kot rečeno, elektronskih napotnic sploh ne sprejema. Torej bo spet potreben pogovor s prvo ambulanto. Sicer pa je čakalna doba za ta drugi pregled 3 leta, doda z na videz nevtralnim glasom, v katerem pa zaznam tihi: če bo sploh še imelo smisel. Ali pa morda tudi: razen, če nimate kakšne zveze…

Tri leta… V treh letih popolnoma ozdraviš, umreš ali pa se stanje nepopravljivo poslabša. Tri leta… Razmišljam, za katero zdravstveno stanje bi bil pregled čez tri leta sploh še lahko relevanten, še zlasti za nekoga, ki se bliža devetdesetim. Morda za bradavico. Ampak še bradavica na najbolj neljubem mestu bi se čez tri leta verjetno sama posušila in odpadla.

Sem v srednjih letih in se zdravnikov na srečo še kar dobro izogibam. Lahko celo mine leto brez obiska. A očetov primer tudi v meni obudi vse boleče izkušnje z našim zdravstvom.  Tega, kar bom napisal, zdravniki morda ne bodo veseli. A pacienti tudi ne.

Najprej: nekdo bi moral imeti pogum in glasno povedati, da z obstoječim prispevki za zdravstvo (obvezni in dopolnilni del) seveda ni mogoče zagotavljati tega, kar Slovenci od zdravstva pričakujejo: nemške storitve po jugoslovanskih cenah. Tudi če upoštevamo sredstva, izgubljena prek marž dvornih dobaviteljev, slabo organizacijo in komunikacijo (gl. zgoraj) ter korupcijo, se račun ne izide. Tudi za druge zdravstvene sisteme ne. Celo na zahodu marsikje vsaj sprejemni del zdravstvenih ustanov že nekoliko spominja na poljske bolnišnice prve svetovne vojne ali srednjeveške špitale. Paradoks napredka v medicini je, da postaja zdravljenje vse težje dostopno: več kot bo odkritih možnosti zdravljenja, težje bo zanje zagotavljati javna ali zasebna sredstva za naraščajoča pričakovanja vse številčnega starajočega se prebivalstva, ki živi vse dlje in zato zboleva za novimi in novimi boleznimi.

Naš zdravstveni sistem je rešitev za nerešljivi zdravstveni sudoku našel v vrstah: na koncu, recimo čez tri leta, boste res prišli na vrsto za še tako zahteven in drag pregled. Seveda je zelo možno, da vam takrat ta pregled ne bo več v pomoč ali pa se boste iz večnosti ozirali na srečneža, ki bo prevzel vaše mesto v vrsti.

Drugič: Slovenci še kar naprej preveč oblegamo osnovno zdravstvo. Ambulante so spovednice, socialne delavnice, delivke brezplačnih tolažil. Res pa, da je treba tudi tu čakati. Težko je razumeti, da v današnji dobi še vedno ni moč organizirati zdravstvenega doma na način, da bi se pri osebnem zdravniku po telefonu ali emailu naročil na točno uro, plus minus 20 minut. Gre za slabo organizacijo? Za čustveno averzijo zdravstvenega osebja do uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev? Seveda pa tudi za prepričanost, da na videz brezplačni pregled ne more škoditi pri vrsti zdravstvenega stanja, ki ga lahko v nekaj dneh odženem sam s počitkom in paracetamolom. K temu prispeva tudi zakonodaja, ki za vsak dan odsotnosti z dela zahteva zdravniško potrdilo. Težko je razumeti, da tega pri nas ni mogoče urediti tako, kot je to v razvitem svetu.

Tretjič: s sistemom izobraževanja, usposabljanja in regulacije zdravniškega poklica  je država (ob tihi podpori zdravnikov) ustvarila kasto zelo dobrih serviserjev človeškega telesa. Skozi medicinsko fakulteto se prebijejo le ljudje z jekleno vztrajnostjo in/ali enako močnimi ambicijami, da postanejo del posvečene kaste, ki si ne želi konkurence in ki bolj kot spoštovanje vzbuja strah. Ste tudi vi že imeli občutek, da se zdravstveno osebje o vašem človeškem stroju vpričo vas pogovarja, kakor da niste prisotni? In čeprav je res, da se zdravnik ne more razjokati ob vsaki, še tako srce parajoči človeški zgodbi, se vendarle zdi, da sistem izobraževanja zdravnikov namenja le kozmetično pozornost etiki. V dobi agresivne sekularizacije je etična dimenzija sploh prišla na slab glas kot politično nekorektna, sumljiva, komaj še tolerirana.

Vladna zdravstvena reforma bo morda naslovila tudi katerega od problemov sedanjega sistema (denimo vprašanja standardov). Nič pa ne kaže, da bi se posvetila trem gornjim naglavnim grehom. Medtem čakamo.