Božova (ne)mogoča misija

Slovenski košarkarski srenji so v zadnjih tednih nedvomno zrasla krila. V Stožicah je dobila sanjski tempelj, prej že povsem shirana Union Olimpija briljira na mednarodnem parketu, država se je odločila, da bo nekako spraskala skupaj denar za evropsko prvenstvo 2013, verjetno največjo športno prireditev v samostojni Sloveniji.

Velikan na klopi

V ta kontekst nekako sodi premiera s tujcem, Srbom Božidarjem Maljkovićem, na klopi reprezentance. Tuji selektorji so sicer v nekaterih ekipnih športih, denimo v hokeju, že stalnica; hkrati so precej udomačeni v nekaterih košarkarskih klubih. Kljub vsemu je bil domači selektor vse od začetkov slovenske reprezentance v košarki dogma. In dejstvo je, da se je pod strumnim vodstvom domačih strokovnjakov v zvezi s košarkarsko izbrano vrsto nabral za cel koš frustracij.

Javnost se nekako sprijazni, da smo v rokometu blizu evropskega in svetovnega vrha, a ne povsem na njem, in celo, da je prvi krog svetovnega prvenstva v nogometu v normalnih razmerah naš plafon (ko smo se pred osmimi leti videli vsaj v polfinalu, se je stvar končala s katastrofo). Od košarkarjev je slovenski navijač od nekdaj, se pravi, vsaj od predolimpijskega turnirja 1992, pričakoval nekaj več. Pa tega “več” z delno izjemo Zdovca in Bečiroviča, ki sta v finišu ravno tako pokvarila vtis, ni zmogel pričarati noben selektor. Zdi se, da se je travma tiste slavne tekme z Belgijo na evropskem prvenstvu leta 1993 po epski zmagi nad še Petrovićevo Hrvaško vlekla desetletje in več.Vselej je šlo prav v odločilnem trenutku kaj narobe.

Zdaj naj bi čevlje svojih eminentnih slovenskih predhodnikov obul veliki gospod evropske košarke. Sam se ga najbolj spomnim kot trenerja splitske Jugoplastike v veličastnem obračunu s Partizanom davnega leta Gospodovega 1989, ki je s svojim epilogom že napovedoval usodo lige in države. A je Maljković razen Splitčanov do evropske krone pripeljal še Limoges, takrat z Juretom Zdovcem, in Panathinaikos.

Precenjena mentaliteta

Vse navedeno daje novemu selektorju precejšnjo avtoriteto in lahko vzbuja utemeljeno pričakovanje, da leta 2013 na domačem parketu morda vendarle “nekaj” bo.  Seveda ne zato, ker bi med Maljkovićem in reprezentanti že zaradi domnevne bližine v mentaliteti obstajala nekakšna naravna kemija. Tu je pregovorno čustvenega Petra Vilfana (tudi sam sem velik oboževalec njegovih komentarjev, v katerih mrgoli src na parketu), ki je bil kot trener aktivno udeležen pri belgijski in nemški polomiji takrat, ko za seboj še nismo imeli cele vrste travmatičnih porazov slovenskih košarkarjev in za katerega je in bo ideal dobre košarke iz razumljivih razlogov pač vselej zmagovito jugoslovansko moštvo s konca sedemdesetih, nedvomno zaneslo.

Maljković bo v prvi vrsti uspešen, če bo presekal gordijski vozel večnih težav z uspešnim mobiliziranjem briljantnih individualistov za majico z državnim grbom. Težave z novačenjem najboljših imajo kajpak povsod. Toda zares mučno je vsakič prebirati o tem, kdo je dobil kateri selektorjev sms, in ali je bilo omenjeno pred ali po zajtrku. Nič manj neprijetno ni poslušati o košarkarjih, ki so se p0vabilu resda blagovolili odzvati, a so odkorakali s priprav takoj, ko se jim zazdelo, da v ekipi ne bodo prva violina. Na opisani točki so pogrnili skoraj vsi Božovi predhodniki.  Posledica je bila, da je prvi peterki vsaj enakovredna postava skoraj vedno ostala doma. Ali nemara v ZDA. Verjamem, da srbski strokovnjak ima recept, kako se lotiti zagate. Vendar ima slednji verjetno bore malo opraviti z njegovo mentaliteto ali mentaliteto košarkarjev, pač pa prejkone z možakarjevo evropsko kilometrino.  Vilfan ima nedvomno prav, da te slovenskim trenerjem kljub vsem njihovim kvalitetam primanjkuje.

Foto: Kzs