Božje usmiljenje se zgodi ob stiku človekove psihe s Svetim Duhom

0
431

ožje usmiljenje je duhovna kategorija, nekaj kar se zgodi ob stiku človekove psihe s Svetim Duhom

V izgnanstvu na otoku Patmosu, nedaleč od maloazijske obale, je imel sv. Janez videnje, ki ga je zapisal v knjigi Razodetje, imenovani tudi Apokalipsa. V današnjem odlomku smo brali, da se mu je prikazal Sin človekov, oblečen v belo haljo z zlatim pasom. Ko ga je Janez zagledal, se je zgrudil k njegovim nogam, on pa je nanj položil desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veko vekov in imam ključe smrti in podzemlja« (Raz 1,17–18).

Sv. Janez je še kako potreboval tolažilno besedo – ne boj se! Ni namreč vedel, kako se bo zanj končalo splošno preganjanje kristjanov, ki ga je sprožil rimski cesar Domicijan, ki je vladal od leta 81–96. Domicijan je bil sicer uspešen vladar, vendar paranoik. Utrdil je rimsko gospodarstvo, izboljšal obrambo na mejah in sprožil gradbeno prenovo mesta Rima. Toda v strahu, da bi ga kdo spodnesel, je kot tiran nadzoroval javno in zasebno življenje visokega rimskega plemstva, in ga, ne da bi se tega zavedal, poenotil, da so organizirali zaroto in ga ubili ter nato še isti dan izbrali Nervo za njegovega naslednika.

Nasprotno pa sv. Janez ni iskal zunanje varnosti, temveč se je zanašal na vstalega Kristusa. Njegova tolažilna beseda – ne boj se! – ni bila garancija, da ga ne bo pokončala Domicijanova preganjalska roka, temveč je v njej našel notranjo gotovost, da tudi če bo doživel mučeniško smrt, ne bo umrl, ker je eno z Njim, Prvim, Zadnjim in Živim; torej s tistim, ki živi na veke, saj ima ključe smrti in podzemlja.

Kakšen paradoks: Domicijan, ki je prvi od rimskih cesarjev zahteval, da ga naslavljajo dominus et deus, Gospod in bog, v samopobožanstvenju ni našem miru, kot ga ne najde nihče, ki se zanaša izključno nase. Strah se je v njem tako stopnjeval, da je zaradi paranoje zapiral in moril in bil nazadnje sam umorjen. Nasprotno pa je bil sv. Janez povsem miren, čeprav ga je obdajalo nevarno okolje. Kristus mu je naklonil visoko starost; umrl je zadnji med apostoli okoli leta 101.

Sv. Janeza zaradi zaupanja v Kristusa ni tlačil strah, kot je tlačil cesarja Domicijana, ampak se je tudi psihološko povsem sprostil, da se je v Svetem Duhu kakor orel dvignil v duhovne višine, od koder je motril življenje, in to, kar je spoznal, zapisal v evangeliju, Apokalipsi in pismih, ki so del Nove zaveze.

Strah pa ni bilo samo sv. Janeza v izgnanstvu na otoku Patmosu, prestrašeni so bili tudi apostoli. Temne slutnje so jih zajele že pri zadnji večerji in so se nato vse od Jezusovega prijetja v Getsemaniju, med zasliševanjem pred Herodom, velikimi duhovniki in Pilatom samo še stopnjevale. Še po vstajenju so se učenci iz strahu pred Judi zaklepali, piše danes evangelist Janez, in v negotovosti čakali, kaj bo.

Strah in negotovost je stanje vseh živih bitij, tudi človeka. V uvodnem delu nagovora smo ugotovili, da se je v stanju strahu sv. Janez odzival popolnoma drugače kot Domicijan. Cesar, ki je z versko, vojaško in kulturno propagando utrjeval kult osebnosti in se imel za boga, notranjega strahu ni premagal, ampak se je strah v njem razraščal do neznosnosti, ki je prerasla v paranojo in priklicala njegovo usmrtitev. Nasprotno pa je sv. Janez, ki ni imel nobene zunanje varnosti, premagal strah tako, da je v videnju pokleknil pred Vstalega Kristusa. Ta mu je po skrivnostnem na zunaj nevidnem delovanju Svetega Duha naklonil mir, ki je nanj deloval tudi psihološko. Duhovni mir,  Božji milostni dar, je iz Janezovega osebnega jedra, kjer je dar prejel, postopoma presvetlil vse njegovo bitje, tudi njegovo psiho, da je ostal trden, pokončen in sproščen.

To, kar se je po Svetem Duhu v sv. Janezu zgodilo najprej znotraj, je postalo prepoznavno tudi na zunaj.  Kajti isti Kristus, ki je premagal smrt, je pomagal sv. Janezu premagovati tudi strah pred preganjanjem. Vsakomur, ki se oklepa vstalega Gospoda, pripada tako zmaga nad smrtjo kot zmaga nad strahom. Pri tem pa seveda moramo upoštevati, da dokler bomo v telesu, se bosta v nas, po naši ranjeni psihi in v našem umrljivem telesu, še naprej plazila strah in slutnja smrti. A če se bomo Kristusu vsak dan znova izročali, v nas ne bosta uničila velikonočnega upanja.

Razlike med sv. Janezom in Domicijanom v odzivanju na strah sociologija in psihologija dandanes ne prepoznata, zato te razlike ne upoštevata in je ne vključujeta v svojo doktrino. Obe veji humanistike sta skupaj z umetnostjo izjemno močni v opisovanju fenomenologije strahu. Opisi oblik strahov in vzrokov zanje nam pomagajo strah bolje razumeti, kar pa nam življenja kaj dosti ne olajša, ker so ti opisi enostavno preplitvi, so le sociološki in psihološki. Temeljni vzroki za strah se namreč nahajajo drugje, na neki drugi ravni, v območju iracionalnega in umišljenega, v nezavednem in imaginarnem, torej v tistem prostorju naše duše, kjer lomastijo sile izvirnega greha, kjer se stikata imanentno in transcendentno. Tja pa ne moremo poseči z nobenim zgolj človeškim inštrumentarijem.

Stroka, ki se ukvarja s človekovo duševnostjo, se spreneveda, da to tudi ni njeno poslanstvo. Samozadostno tiči v imanenci, v tosvetni obravnavi življenja, namesto da bi, kot sv. Janez, pokleknila pred Sinom človekovim in sprejela njegov dar miru. Jezusova beseda – ne boj se! – ni le terapevtske narave, ki izzveni takoj, ko je izgovorjena, ampak je duhovna sila, ki iz duše, kamor je posejana, učinkuje navzven, na celotno človekovo psihofizično strukturo.

Želeti je, da bi nekega dne prišlo do konstruktivnega dialoga med humanistiko in vero, da bo humanistika na stopnji, kjer se njena vloga po naravi stvari konča, odprla vrata Svetemu Duhu. In da bomo na drugi strani tudi verujoči prepoznali pasti samozadostne redukcije vsega zgolj na vero in jasno priznali pomen humanistike.

Vse življenje bi se moralo odvijati v zakramentalnem ključu, v prežemanju božjega in človeškega, zemeljskega in nebeškega. Če verujemo, da Sveti Duh pri sv. maši navaden kruh transformira v Jezusovo telo, lahko verujemo, da Sveti Duh, ki ga kličemo, preoblikuje tudi stanje naše duševnosti, vpliva na naše razmišljanje, čustvovanje in voljo. Prav to nam izpričuje izkušnja apostola Tomaža, opisana v današnjem evangeliju. Zaradi vsega, kar se je dogajalo od cvetne nedelje naprej, je bil sv. Tomaž nemalo prestrašen, zmeden, nemara pa tudi jezen, ker se obeti, dani v letih druženja z Jezusom, niso uresničili v skladu z njegovimi pričakovanji. Bržkone se je zavedal, da je za to, kako se počuti, kriv tudi sam, ker je koval napačne načrte, saj se mu ni zdelo potrebno, da bi jih v pogovoru z Jezusom še pravočasno preveril. In se potem odločil, ali bo ostal z njim, ali pa ga bo zapustil. Raje se je sprenevedal in upal, da bo nazadnje vse obrnil v svojo korist. Tomaž je Jezusa razumel, kakor ga je pač hotel razumeti. Jezilo ga je, ker je vedel, da je za nesporazum tudi sam odgovoren. Končno mu je bilo vsega dovolj. Na tihem je sklenil, da bo družbo učencev zapustil in šel po svoje.

Podobno zamotano, neodločno in sprenevedavo kot sv. Tomaž se verjetno obnašamo tudi mi. In si s tem otežujemo življenje. Sv. Tomaž sam nikoli ne bi prišel do preobrata, ker se je v svojo krivdo, dvome, jezo in prizadetost že pregloboko pogreznil. Preveč let in energije je šlo v nič. Tedaj pa se ga je Jezus usmilil. Tudi to je tudi razlog, zakaj je sv. Janez Pavel II. beli nedelji dodal še en vidik, Božje usmiljenje.

Božje usmiljenje je duhovna kategorija, nekaj kar se zgodi ob stiku človekove psihe s Svetim Duhom. Ali drugače: duhovni preobrat je pri sv. Tomažu povzročil tudi psihološki preobrat. Vse negativno, zaradi česar je postal zagrenjen, je izginilo tisti hip, ko je na Jezusovo usmiljeno povabilo položil svojo roko na njegovo prebodeno stran. Kot pozneje sv. Pavel je tisti trenutek tudi sv. Tomaž vedel, da ga je rešilo Božje usmiljenje. Težko bi rekel kaj bolj kratkega, jasnega in odločnega kot: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Po tistem srečanju je sv. Tomaž razumel vse, tako tisto, kar se je zgodilo do kalvarijskih dogodkov, kot tisto, kar je sledilo od velikonočnega jutra naprej. Zdaj je vedel vse, kar je bilo treba vedeti. Bil je usposobljen, da za vedno zapusti Jeruzalem in v moči srečanja z Jezusom oznanja evangelij v Indiji, od koder se ni več vrnil. A zakaj bi se? Bil je z Njim in zanj. In to mu je zadostovalo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite