Jaslice, božične pesmi, lučke, sveta besedila … vse to govori tudi danes! Božič je tu: Bog se znova rojeva – udomačuje med nami, v naših družinah, v mojem in tvojem srcu.
Toda problem je prostor, problem je čas, problem smo mi ljudje, največji problem pa je vsak praznik, ali da nimamo možnosti, da bi se pripravili nanj ali da bi nam bila nepoznana njegova vsebina. Nasprotno Božič je postal najbolj sprejet verski praznik in s tem tudi blizu vernim in nevernim. Za nas verne pa to pomeni, da nam njegova vsebina lahko uide iz rok in da smo tudi mi nasedli njegovemu blišču, potrošništvu, folklori.
Zato sem v uvodu omenil, da je problem Božiča za vsakega izmed nas prostor, čas in mi sami.
Bog se rojeva v naših srcih. Pretresljiv je bil zame napis kot neko sporočilo ob zelo sodobnih stalnih jaslicah v Ljubljani: “Če bi se Bog rodil še tisočkrat, a ne v tvojem srcu, bi se zaman”! Ne vem, kdo je avtor besedila, pomembno je, da se je to besedilo vtisnilo v mojo dušo in me to sporočilo vsako leto najde v nekem trenutku ob jaslicah doma, v župnijski cerkvi ali kje drugje. Gre za to, da dam – damo prostor božjemu v svojem srcu. In kako se to zgodi, bi vprašal Mali Princ Božje Dete. Božje Dete nam tudi danes odgovarja: “Udomačiti me moraš”, kar pomeni malo bližje priti k meni, me pobožati, me objeti, se z mano igrati … Nenavadne stvari, pa vendar vsakdanje, če si želimo biti domači. To tudi pomeni pognati se z vso silo, v nekem trenutku, ko me obsijejo žarki božje – betlehemske luči, iz blišča, potrošništva ali folklore v božično ponudbo udomačenja z Božjim Detetom. Blišč luči v adventu, jaslice ali božična znamenja vsepovsod niso sama po sebi slaba, toda izbiramo sami, ali jih bomo ponotranjili ali ne.
Bog se rojeva v naši revščini. Poznamo več vrst revščine, navadno mislimo na materialno revščino, ki je zelo velika tudi v mnogih evropskih državah. V božičnih dneh in še prej v adventu gre za odkrivanje revščine – da poravnamo naše krive steze, da preusmerimo naše sebične misli in dejanja v dobrobit sebe in bližnjih, da presegamo depresivno miselnost in vračamo upanje, da sebe vzamemo v roke … Po angelu Cerkve dobivamo sporočila: Poznam tvoja dela, ker nisi ne mrzel ne vroč, sem na tem, da te izpljunem … ponujam ti belih oblačil, zlata v ognju prečiščenega (prem Raz 3,19). Priznati našo revščino je brez dvoma milost in osebna “korajža”, pa vendar edina preverjena pot skozi 2000-letno rojevanje Božjega Deteta v srcih ljudi.
Bog je v svoji vsevednosti izbral jasli – našo štalo za sobivanje z nami. Ta štala je danes morda naša odtujena delovna pisarna, morda na zunaj urejena sodobna hiša, morda skromno stanovanje. Toda po vogalih, kotih naših src se kopičijo egoizem, nezadovoljstvo, nerazumevanje, naveličanost in še kaj. Božje Dete vstopa v mojo osebno revščino, da mi jo pomaga spraviti v red.
Božje Dete prosi za dovoljenje: Nekoč sta to vlogo odigrala Jožef in Marija, danes to vlogo odigravajo ubogi v naši neposredni bližini. Ubogi: revni doma, v soseski, v župniji, v občini prosijo in moledujejo, da mi, ki smo preskrbljeni z vseh vrst dobrinami, odpremo vrata srca Božjemu Detetu. Če to storimo, bo svet lepši, več Luči bo med nami in več domačnosti bo v naših sredinah. Ubogi v naši sredini so kot pastirji ali kot angeli nekoč na betlehemskih poljanah. So blizu Božjemu Detetu, širijo njegovo slavo, kličejo po pravičnosti in solidarnosti, so znanilci nove pomladi.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
