»Mar je na zemlji kaka mera?«, se je spraševal nemški pesnik Friedrich Hölderlin (1770–1843). Ta nenavadni stavek je zapisal zato, ker je že pred več kot dvesto leti občutil, kako sile, prevzete od tehničnega napredka in zaslepljene od svoje moči, kot v transu izrivajo bogove v pozabo. Boga so pregnali z zemlje. To je Hölderlina bolelo in mu v Poznih Himnah (prevod: dr. Vid Snoj, izdal Kud Logos, Ljubljana, 2006, str. 9) navdihnilo verz – tudi pesnikov lice žaluje.
Hölderlin je žaloval zaradi pozabe Boga. Dobro se je namreč zavedal: ko ni več Boga, tudi ni več nobene prave mere; ali preprosteje: brez Boga ne vemo več, kaj smemo in kaj ne; predvsem pa izgubimo orientacijo, kam naj usmerimo svoj korak. Če ni nobene več zvezde nad nami, ki bi nam kazala smer, če ne obstaja noben presežni cilj, ostanemo pri tleh. In potem vse, kar mislimo, postaja plitvo, skrčeno na uporabnost; vse kar naredimo, sproti zavržemo. Seveda lahko s svojim znanjem ustvarimo dobrine in napolnimo trgovine; a kam naj gremo, da bi potem, ko bogovi umankajo, še našli naslon za svojo dušo. Nismo tako narejeni, da bi vzdržali, če se nam vse sproti izmika. Ko se izmika Bog, se izmika vsak smisel, vsaka gotovost, sami postanemo izmikanje, najprej sebi in potem celo tistim, ki jih imamo radi. Tonemo v odtujenost, v brezdanjo meglo.
Hölderlin ve, da ga nihče ne sliši, da je njegov pesniški glas prešibak, da bi prepričal tiste, ki na krilih francoske revolucije divjajo po Evropi in prek topovskih cevi vsiljujejo parole o enakosti, bratstvu in svobodi. Egalite, liberte, fraternite –udarjajo kot krogle, da odtlej bežimo drug pred drugim. Pesnik še naprej vztraja v drugačnem svetu, kjer se sliši zven nežne harfe sredi zbora (prim. Materi zemlji, prav tam, str. 17); kot da ponavlja besede Sirahove knjige iz današnjega prvega berila: »Modrost poveličuje samo sebe, sredi svojega ljudstva se hvali. V občestvu Najvišjega odpira svoja usta.« In zopet Hölderlin, ne dosti drugače kot Sirah: Oče bi bil bržčas neizgovorljiv, a je sebe našel med ljudmi, kajti občestvo vernih ima srce za njegov skrivnostni spev (prim.: prav tam, str. 17–18).
Ta izjemen pesnik je bil več kot sto petdeset let prezrt, ker večina tistih, ki so imeli moč odločanja v družbi in kulturi, ni mislila, da je lahko odprava Boga, neupoštevanje božjih zapovedi, kak resen problem za svet. Šele v vrtincu obeh svetovnih vojn, ko sta šla divjanje in morija prek vseh do tedaj znanih meja, ga je odkril Martin Heidegger, eden največjih mislecev 20. stol. Hölderlin je že davno pred obema velikima vojnama slutil, da bo imela izguba mere za svet strahotne posledice. Zato je s svojo poezijo kot kak prerok klical Boga, naj se vrne na zemljo, od koder ga je človek izgnal v svoji objestnosti.
Te dni svet nemo gleda, kako bombe iz letal koalicijskih sil padajo na Sirijo, borci islamske države pa v znamenje maščevanja in zastraševanja dvigajo hladno orožje nad glavami nedolžnih žrtev. Nemočni glasovi novinarjev opozarjajo, da so padle etike. V svetu padlih etik nekaj veljajo samo še interesi; človek tu nima nobene vrednosti več. Ekonomski centri moči žrtvujejo ljudi, da uveljavijo svoje interese.
Ne moremo se upreti ne borcem islamske države ne ekonomskim centrom moči. Silam teme se ni moglo upreti niti Božje Dete v jaslih. Toda Beseda, ki je postala meso, se je naselila med nami, v nas, v najgloblje jedro naše biti, v občestvo teh, ki prisluškujejo spevu harfe, kot je govoril Hölderlin; nanjo v sveti noči igrajo Božji angeli. Nobena sila teme nikoli ne bo premagala vere občestva svetih. Kajti večna modrost je v Jakobu, sredi med nami, v globini naših duš, razpela svoj šotor, da vidimo in občutimo njeno veličastvo, ki prihaja od Očeta, namreč edinorojeni Sin, ki je poln milosti in resnice.
Nekateri malodušno ugotavljajo, da izginja kategorični imperativ. Ti dve besedi je iznašel Immanuel Kant (1724–1804). Njegova misel je bila zapisana v obdobju razsvetljenstva, v 18. stol., v istem času, kot je Hölderlin pisal svojo poezijo. Takrat je arogantna pozaba Boga in razmah nevere dosegel prvi vrhunec. Kant se je izognil temu, da bi govoril o Bogu, kakršnega nam je razodel Jezusu Kristus. Bog je bil zanj samo nujen pogoj, da sta etika in moralnost sploh možna. Človekov praktični um, pravi Kant, si postavlja vprašanje o zadnjem smotru in temelju morale. Za moralnost je nujno, nadaljuje Kant, da je v vsakem človeku kategorični imperativ, brezpogojna zahteva, absolutni notranji ukaz, ki nas dosledno, brez odstopanja, priganja, da vedno in povsod ravnamo pravično.
Toda kdo naj bo pokoren abstraktnemu notranjemu ukazu, če ta ne prihaja od Boga, ki je Oče, Bog ljubezni in usmiljenja. Temelj za trditev, da Bog je, ni samo človekova moralnost, ampak predvsem vera. Človek namreč ne potrebuje najprej moralnega temelja, ampak osebo, ki se ji lahko izroči. Krščanstvo ni najprej etika in morala; evangelij ni najprej zapoved, ki od nas zahteva, da moramo biti brezpogojno dobri. Krščanstvo je to, kar je povedal danes sv. Pavel: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa.« A ne slavljen zato, ker bi v nas položil kategorični imperativ, temveč slavljen zato, ker nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom, ker nas je pred stvarjenjem sveta v njem izvolil, da bi bili njegovi posinovljeni otroci. Njegovo veličastvo slavimo zaradi njegove ljubezni.
Kristus prihaja k nam z brezpogojno ljubeznijo in ne z brezpogojno zapovedjo, oziroma brezpogojnim imperativom. Ker nas brezpogojno ljubi, nas to nagiba, da na njegovo ljubezen odgovorimo. Daje nam svojo ljubezen, potem pa tvega, saj pusti, da z njegovo ljubeznijo naredimo, kar hočemo. To je Kristus. Zato krščanske zapovedi v bistvu niso zapovedi, temveč izkazovanje dobrote in vabilo, da z ljubeznijo odgovorimo na ljubezen. Zato so vse etike, o katerih različni komentatorji ugotavljajo, da padajo, samo ideje; vsi kategorični imperativi, ki odpovedujejo, so samo zasilne razlage, ki so brez vera v Boga, brez izročitve njegovemu usmiljenju, bolj ali manj prazne.
Zakaj je človek začel govoriti o kategoričnem imperativu namesto o izročitvi Božjemu usmiljenju, kar je končno pripeljalo do padca etike? Odgovor najdemo v današnjem evangeliju, v katerem sta dva temeljna izraza: Beseda in volja; Beseda, ki je bila v začetku in volja moža, iz katere smo bili rojeni. Vedno obstajajo ljudje, ki svojo voljo podrejajo Besedi, in drugi, ki dajejo volji prednost pred Besedo, ti svojo voljo nazadnje osamosvojijo in ločijo od Besede. Stoletja je bil človek theoros, (slovensko) opazovalec in poslanec, ki ga mesto pošlje v preročišče; opazovalec božje modrosti, tega, kar je Bog zasnoval v svoji modrosti, o kateri smo brali v 1. berilu. Prihajal je v svetišče, kjer so brali Sveto pismo; brali Besedo, v kateri so odkrivali božji stvariteljski načrt, božjo theorio, bi rekli Grki, božjo zamisel o stvarstvu in človeku. In ko je bil človek v vlogi theorosa, opazovalca theorie, božjega Logosa, Besede, božje zamisli, je ugotovil to, kar je zapisal sv. Janez, da je namreč po Besedi, večni theorii in zamisli nastalo vse, in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
Človek je bil potemtakem tisočletja najprej ‘teoretik’, opazovalec, in kar je iz božje modrosti spoznal, ga je navajalo na tekhne, na praktično veščino, na uporabo stvari, na izrabo stvarstva sebi v prid. Z drugimi besedami: človek je naprej slavil Stvarnika in njegovo modrost, potem pa je to, kar je prihajalo iz božjih rok – zemljo, rude, vodo, les – uporabil s svojo spretnostjo, veščino, tekhne, za svoje vsakdanje življenje. S tem je bila človeku dana mera, o kateri smo govorili na začetku, mera, ki jo je človek prepoznal v odkrivanju božje modrosti, mera navzoča v večni Besedi.
Sodobni človek noče več biti ponižen theoros, opazovalec, tisti, ki bi hodil v svetišče iskat božjo modrost, ampak ga je očarala veščina, tehnika, uporaba stvari. Človek je odslej dajal prednost praksi pred teorijo; praksi, veščini, ki je pripadala njemu; teorijo, večno modrost, božji načrt o svetu, ki je pripadal Bogu, pa ga je vse manj zanimal. Še drugače: človek je v moderni dobi začel poveličevati sebe namesto Stvarnika. Od tod dandanes v naši zavesti prevladuje tehnika, naše človeško ustvarjanja, očaranost nad tem, kar naredimo ljudje.
Izgubili smo ponižnost, da bi bili najprej theoros, opazovalci in se spremenili v bitja volje. Tako je človekovo stremljenje po podrejanju vsega, uporabi vsega, izgubilo vsako mero in mejo. Začarani od imaginarnih sanj gremo prek vseh meja, si dovolimo vse, kar moremo. Uporabljamo drug drugega, enega za dobiček drugega za užitek.
Kristjani naj sredi tega sveta, kjer je vse podrejeno volji in tehniki, pričujemo za theorio, za prvenstvo Besede, za mero, ki jo daje Bog.
Prim.: Nova revija 317-318, 2008, Klaus Held, str. 229.
Besedilo je homilija na 2. nedeljo po božiču.
