Božja modrost je mera navzoča v večni Besedi

13

jezus bozic»Mar je na zemlji kaka mera?«, se je spraševal nemški pesnik Friedrich Hölderlin (1770–1843). Ta nenavadni stavek je zapisal zato, ker je že pred več kot dvesto leti občutil, kako sile, prevzete od tehničnega napredka in zaslepljene od svoje moči, kot v transu izrivajo bogove v pozabo. Boga so pregnali z zemlje. To je Hölderlina bolelo in mu v Poznih Himnah (prevod: dr. Vid Snoj, izdal Kud Logos, Ljubljana, 2006, str. 9) navdihnilo verz – tudi pesnikov lice žaluje.

Hölderlin je žaloval zaradi pozabe Boga. Dobro se je namreč zavedal: ko ni več Boga, tudi ni več nobene prave mere; ali preprosteje: brez Boga ne vemo več, kaj smemo in kaj ne; predvsem pa izgubimo orientacijo, kam naj usmerimo svoj korak. Če ni nobene več zvezde nad nami, ki bi nam kazala smer, če ne obstaja noben presežni cilj, ostanemo pri tleh. In potem vse, kar mislimo, postaja plitvo, skrčeno na uporabnost; vse kar naredimo, sproti zavržemo. Seveda lahko s svojim znanjem ustvarimo dobrine in napolnimo trgovine; a kam naj gremo, da bi potem, ko bogovi umankajo, še našli naslon za svojo dušo. Nismo tako narejeni, da bi vzdržali, če se nam vse sproti izmika. Ko se izmika Bog, se izmika vsak smisel, vsaka gotovost, sami postanemo izmikanje, najprej sebi in potem celo tistim, ki jih imamo radi. Tonemo v odtujenost, v brezdanjo meglo.

Hölderlin ve, da ga nihče ne sliši, da je njegov pesniški glas prešibak, da bi prepričal tiste, ki na krilih francoske revolucije divjajo po Evropi in prek topovskih cevi vsiljujejo parole o enakosti, bratstvu in svobodi. Egalite, liberte, fraternite –udarjajo kot krogle, da odtlej bežimo drug pred drugim. Pesnik še naprej vztraja v drugačnem svetu, kjer se sliši zven nežne harfe sredi zbora (prim. Materi zemlji, prav tam, str. 17); kot da ponavlja besede Sirahove knjige iz današnjega prvega berila: »Modrost poveličuje samo sebe, sredi svojega ljudstva se hvali. V občestvu Najvišjega odpira svoja usta.« In zopet Hölderlin, ne dosti drugače kot Sirah: Oče bi bil bržčas neizgovorljiv, a je sebe našel med ljudmi, kajti občestvo vernih ima srce za njegov skrivnostni spev (prim.: prav tam, str. 17–18).

Ta izjemen pesnik je bil več kot sto petdeset let prezrt, ker večina tistih, ki so imeli moč odločanja v družbi in kulturi, ni mislila, da je lahko odprava Boga, neupoštevanje božjih zapovedi, kak resen problem za svet. Šele v vrtincu obeh svetovnih vojn, ko sta šla divjanje in morija prek vseh do tedaj znanih meja, ga je odkril Martin Heidegger, eden največjih mislecev 20. stol. Hölderlin je že davno pred obema velikima vojnama slutil, da bo imela izguba mere za svet strahotne posledice. Zato je s svojo poezijo kot kak prerok klical Boga, naj se vrne na zemljo, od koder ga je človek izgnal v svoji objestnosti.

Te dni svet nemo gleda, kako bombe iz letal koalicijskih sil padajo na Sirijo, borci islamske države pa v znamenje maščevanja in zastraševanja dvigajo hladno orožje nad glavami nedolžnih žrtev. Nemočni glasovi novinarjev opozarjajo, da so padle etike. V svetu padlih etik nekaj veljajo samo še interesi; človek tu nima nobene vrednosti več. Ekonomski centri moči žrtvujejo ljudi, da uveljavijo svoje interese.

Ne moremo se upreti ne borcem islamske države ne ekonomskim centrom moči. Silam teme se ni moglo upreti niti Božje Dete v jaslih. Toda Beseda, ki je postala meso, se je naselila med nami, v nas, v najgloblje jedro naše biti, v občestvo teh, ki prisluškujejo spevu harfe, kot je govoril Hölderlin; nanjo v sveti noči igrajo Božji angeli. Nobena sila teme nikoli ne bo premagala vere občestva svetih. Kajti večna modrost je v Jakobu, sredi med nami, v globini naših duš, razpela svoj šotor, da vidimo in občutimo njeno veličastvo, ki prihaja od Očeta, namreč edinorojeni Sin, ki je poln milosti in resnice.

Nekateri malodušno ugotavljajo, da izginja kategorični imperativ. Ti dve besedi je iznašel Immanuel Kant (1724–1804). Njegova misel je bila zapisana v obdobju razsvetljenstva, v 18. stol., v istem času, kot je Hölderlin pisal svojo poezijo. Takrat je arogantna pozaba Boga in razmah nevere dosegel prvi vrhunec. Kant se je izognil temu, da bi govoril o Bogu, kakršnega nam je razodel Jezusu Kristus. Bog je bil zanj samo nujen pogoj, da sta etika in moralnost sploh možna. Človekov praktični um, pravi Kant, si postavlja vprašanje o zadnjem smotru in temelju morale. Za moralnost je nujno, nadaljuje Kant, da je v vsakem človeku kategorični imperativ, brezpogojna zahteva, absolutni notranji ukaz, ki nas dosledno, brez odstopanja, priganja, da vedno in povsod ravnamo pravično.

Toda kdo naj bo pokoren abstraktnemu notranjemu ukazu, če ta ne prihaja od Boga, ki je Oče, Bog ljubezni in usmiljenja. Temelj za trditev, da Bog je, ni samo človekova moralnost, ampak predvsem vera. Človek namreč ne potrebuje najprej moralnega temelja, ampak osebo, ki se ji lahko izroči. Krščanstvo ni najprej etika in morala; evangelij ni najprej zapoved, ki od nas zahteva, da moramo biti brezpogojno dobri. Krščanstvo je to, kar je povedal danes sv. Pavel: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa.« A ne slavljen zato, ker bi v nas položil kategorični imperativ, temveč slavljen zato, ker nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom, ker nas je pred stvarjenjem sveta v njem izvolil, da bi bili njegovi posinovljeni otroci. Njegovo veličastvo slavimo zaradi njegove ljubezni.

Kristus prihaja k nam z brezpogojno ljubeznijo in ne z brezpogojno zapovedjo, oziroma brezpogojnim imperativom. Ker nas brezpogojno ljubi, nas to nagiba, da na njegovo ljubezen odgovorimo. Daje nam svojo ljubezen, potem pa tvega, saj pusti, da z njegovo ljubeznijo naredimo, kar hočemo. To je Kristus. Zato krščanske zapovedi v bistvu niso zapovedi, temveč izkazovanje dobrote in vabilo, da z ljubeznijo odgovorimo na ljubezen. Zato so vse etike, o katerih različni komentatorji ugotavljajo, da padajo, samo ideje; vsi kategorični imperativi, ki odpovedujejo, so samo zasilne razlage, ki so brez vera v Boga, brez izročitve njegovemu usmiljenju, bolj ali manj prazne.

Zakaj je človek začel govoriti o kategoričnem imperativu namesto o izročitvi Božjemu usmiljenju, kar je končno pripeljalo do padca etike? Odgovor najdemo v današnjem evangeliju, v katerem sta dva temeljna izraza: Beseda in volja; Beseda, ki je bila v začetku in volja moža, iz katere smo bili rojeni. Vedno obstajajo ljudje, ki svojo voljo podrejajo Besedi, in drugi, ki dajejo volji prednost pred Besedo, ti svojo voljo nazadnje osamosvojijo in ločijo od Besede. Stoletja je bil človek theoros, (slovensko) opazovalec in poslanec, ki ga mesto pošlje v preročišče; opazovalec božje modrosti, tega, kar je Bog zasnoval v svoji modrosti, o kateri smo brali v 1. berilu. Prihajal je v svetišče, kjer so brali Sveto pismo; brali Besedo, v kateri so odkrivali božji stvariteljski načrt, božjo theorio, bi rekli Grki, božjo zamisel o stvarstvu in človeku. In ko je bil človek v vlogi theorosa, opazovalca theorie, božjega Logosa, Besede, božje zamisli, je ugotovil to, kar je zapisal sv. Janez, da je namreč po Besedi, večni theorii in zamisli nastalo vse, in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

Človek je bil potemtakem tisočletja najprej ‘teoretik’, opazovalec, in kar je iz božje modrosti spoznal, ga je navajalo na tekhne, na praktično veščino, na uporabo stvari, na izrabo stvarstva sebi v prid. Z drugimi besedami: človek je naprej slavil Stvarnika in njegovo modrost, potem pa je to, kar je prihajalo iz božjih rok – zemljo, rude, vodo, les – uporabil s svojo spretnostjo, veščino, tekhne, za svoje vsakdanje življenje. S tem je bila človeku dana mera, o kateri smo govorili na začetku, mera, ki jo je človek prepoznal v odkrivanju božje modrosti, mera navzoča v večni Besedi.

Sodobni človek noče več biti ponižen theoros, opazovalec, tisti, ki bi hodil v svetišče iskat božjo modrost, ampak ga je očarala veščina, tehnika, uporaba stvari. Človek je odslej dajal prednost praksi pred teorijo; praksi, veščini, ki je pripadala njemu; teorijo, večno modrost, božji načrt o svetu, ki je pripadal Bogu, pa ga je vse manj zanimal. Še drugače: človek je v moderni dobi začel poveličevati sebe namesto Stvarnika. Od tod dandanes v naši zavesti prevladuje tehnika, naše človeško ustvarjanja, očaranost nad tem, kar naredimo ljudje.

Izgubili smo ponižnost, da bi bili najprej theoros, opazovalci in se spremenili v bitja volje. Tako je človekovo stremljenje po podrejanju vsega, uporabi vsega, izgubilo vsako mero in mejo. Začarani od imaginarnih sanj gremo prek vseh meja, si dovolimo vse, kar moremo. Uporabljamo drug drugega, enega za dobiček drugega za užitek.

Kristjani naj sredi tega sveta, kjer je vse podrejeno volji in tehniki, pričujemo za theorio, za prvenstvo Besede, za mero, ki jo daje Bog.

Prim.: Nova revija 317-318, 2008, Klaus Held, str. 229.

Besedilo je homilija na 2. nedeljo po božiču.

13 KOMENTARJI

  1. Kritični komentatorji uredniške politike in standardov Časnika naj preberejo to homilijo in razmislijo o svojem besedovanju in odgovornosti (hlapčevstvu),ki jo z anonimnostjo zagovarjajo. Svoboda je enaka odgovornosti !

  2. Odličen članek! Tolikšne globine že dolgo nisem slišal. Predvsem od Kanta dalje. To politično vprašanje glede ISISa nisem prepričan. Najbrž zla ne moremo izkoreniniti, a tudi vzroka ne bomo našli.
    Če bi bil Bog zla ne bi bilo?! To ni pravo vprašanje.

    • Vau,

      tukaj se vidi, da je v krščanstvu preživelo tisto pristno dobro in pravo veselje. Mogoče tudi zato, ker je ostalo neprivlačno za moderni sveti in je bilo skrito pod neuglednimi raševinastimi oblekami in mu zapeljivec ni prišel blizu.

  3. Zahodni človek je večinsko izgubil Boga. Ob tem referendumu sem gledal lažno naprednost na strani ZA. Kot bi gledal otroke, ki zaneseno (fanatično) gradijo peščeni grad na obali, ne da bi opazili, da prihaja plima.

    Liberalnost (razsvetljenstvo) je bila v prvi vrsti upor (POKVARJENIM) fevdalnim gospodarjem. Tudi v Cerkvi. Nihalo je šlo v drugo skrajnost. Ni hujše zlorabe kot zlorabe Boga in Cerkve za dosego oblasti, branjenje fevdalnih privilegijev, monopolne moči. Ravno zaradi tega sem nad papežem Frančiškom v vseh pogledih navdušen, saj na prvo mesto daje spontan, pristen in iskren odnos. (edino kar me moti je pomanjkanje miselnih argumentov glede svobodnega trga). Homoseksualni lobiji in pedofilija sta sedaj dosegla višek, prejšnja papeža sta prikrivala storilce in jih nista izročila civilnim sodiščem. Odgovornosti za fevdalne gospodarje (mafijce) nikoli ni.

    Napredek zadnja 3 stoletja v znanosti, tehnologiji, umetnosti in deloma v družboslovju (teologiji) je bil izreden. Družba je postala razvajena in vedno bolj psihopatska (tudi v Cerkvi), predvsem pa brezbožni človek ne more stati in obstati sam brez Boga, zato panično in histerično išče malike.

    Težko bi v zadnjih 2.000 letih v Evropi našli več malikovanja in praznoverja kot danes. Manj zdravega razuma, pristne vere in osebne odgovornosti. Tudi v Cerkvi na žalost mrgoli malikovanje, saj ni izolirana od družbe z berlinskem zidom: ne samo denar, fevdalna moč in oblast, hrana, užitki, potovanja. Predvsem pa Socialna država in Socialistična Država, današnji glavni malik množic v Evropi. Ki se VRATOLOMNO zadolžuje, da PRISKRBI človeku-ovci LAŽNE VARNOSTI: PREZIVETJA, STARANJA, ZDRAVSTVA, ŠOLSTVA, ZAPOSLENOSTI, POTROŠNIŠKE DRUŽBE IN DELOVANJA DRŽAVNE RELIGIJE.

    Osebno pričakujem, da je apokalipsa zelo blizu.

    Pa še tale optimistični video o otroku Albertu Einsteinu, ki je matiral svojega protiverskega profesorja:

    https://youtu.be/MjSNp7PuIkY

    • “Težko bi v zadnjih 2.000 letih v Evropi našli več malikovanja in praznoverja kot danes. Manj zdravega razuma, pristne vere in osebne odgovornosti.”

      Gospod Pavel,
      ali dovolj dobro poznate zgodovino, da napišete to misel? Bili so Katari, še malo bolj “napredni” kot LGTBjevci, bili so papeži nevredni svojega naziva, enkrat so bili trije papeži hkrati, enkrat pa dolgo časa nobenega … enkrat je papež živel pri Napoleonu, enkrat so živeli v palačah izven Vatikana … bila sta dva ogromna razkola v veri …

      Uf! Pravzaprav so danes kar mirni časi! 😉

      • Ne. Ne poznam je dovolj dobro. Odprt sem za popravke. Pišem in se trudim napisati kar sem spoznal in dokopal v svojem življenju.

        VI govorite o elitah, papežih. Jaz o večini družbe.

    • Optimističen in simpatičen video, ja. A vseeno zlo ostaja misterij, nisem prepričan, če je zlo le odsotnost dobrega kot je hlad odsotnost toplote ali tema odsotnost svetlobe. Mat je bil, a vprašanje, če premagani ni spregledal boljše obrambe.

      • Mnogo teologov pravi, da pekla ni ustvaril Bog, ustvaril ga je človek, ko je … ampak saj to že veste, kajne?

        Menda je zgornjo misel sam Satan povedal nekemu eksorcistu, če seveda verjamete v te stvari.

  4. Mislim, da avtor ni časa 18.stl.predstavil celostno. Ne prednosti in slabosti razsvetljenstva, ne vzrokov.

    Na žalost danes razsvetljenje v svoj prav izrabljajo proticerkveni socialisti. Po drugi strani pa tudi socialisti v Cerkvi, ki opozarjajo na satana kapital in ekonomske interese. Pozabljajo pa, da ima vsak človek in župnik vsak dan ekonomske interese in da je cerkev največja multinacionalke človeškega kapitala.

    V razsvetljenstvu je dobro to, da so skušali urediti ustvarjalno okolje in državo, kjer ne bi bilo verskih vojn in fevdalnih izkoriščevalcev. Iz tega razloga sicer dober duhovni tekst zdrsne v smer socializma. In posredno zagovarjanja cerkvene moči in birokracije.

    Najboljše pa je ko govori o brezpogojni Kristusovi ljubezni, ki je temelj vere in ne nauk ali zapovedi. Tu naredi izjemen rez z “konzervativci” v cerkvi, ki so pod Benediktom dobili veliko elana in privilegijev.

  5. “Liberalnost (razsvetljenstvo) je bila v prvi vrsti upor (POKVARJENIM) fevdalnim gospodarjem. Tudi v Cerkvi. Nihalo je šlo v drugo skrajnost. Ni hujše zlorabe kot zlorabe Boga in Cerkve za dosego oblasti, branjenje fevdalnih privilegijev, monopolne moči.”

    S tem pavlovim komentarjem se zelo strinjam. Pred liberalci, pred francosko revolucijo, pred boljševiki, itd. smo imeli vladarje, ki so imeli svojo oblast za dano od Boga in so jo zlorabljali. Upor proti njim je bil tudi upor proti Bogu.

    Po industrijski revoluciji in velikem napredku se je ustvarila bogata elita. Največji nasprotniki teh uglednih očetov so bili ravno nekateri njihovi (bolj umetniško navdahnjeni, pa tudi razvajeni) otroci. Ker je bil očetov bog preveč zatiralski, so ga zavrgli. Včeraj je bil na TV Slovenija 1 odličen dokumentarec na to temo:
    http://4d.rtvslo.si/spored-4d/tvs1/2016-01-03/607796
    “Znorite”
    “Dolgolasi bosonogi ljudje, svobodna ljubezen in veganstvo, eksperimentiranje z mamili … Vendar to niso šestdeseta. Pred 100 leti se je v južni Švici rodilo alternativno gibanje. Nekaj dobro situiranih mladih se je uprlo uveljavljenemu redu in ustanovilo skupnost, ki je kmalu pritegnila evropske kulturnike.
    Izjemno zanimiva pa je podobnost med našim časom in obdobjem okoli leta 1900. Kaže, da se človek nikoli ničesar ne nauči iz lastnih napak.”

  6. Mislim, da se ekonomiji in svobodnemu trgu pripisuje prevelik pomen. Kot pavel tukaj.

    Nekako se mi kristalizira kje je problem. Klasični liberalci, predvsem ateistični, verjamejo v nevidno roko trga (mislim, da jo prvi omenja Adam Smith). Kot da svobodni trg vedno pripelje v ravnotežje, ki je ugoden za vse. Ampak to je ideologija (anarhokapitalizem po Radu Pezdirju).

    Svobodni trg pripelje v ravnotežje, to je po ekonomski teoriji. Ampak to ravnotežje je lahko podobno razmeram v nebesih, v peklu ali pa povsod vmes. Kako v nebesa, kristjani vemo. Pekel je tam, kjer je vse porušeno, nobene lepote in se žre drug drugega. Eno je poštena in umirjena konkurenca brez kopičenja, drugo pa je tekma za vsako ceno, z vsemi sredstvi in nebrzdano požrešnostjo.

    Moje mnenje je, da je svoboden trg nujno potreben za v nebesa (tudi Bog nam daje vso svobodo). Ampak, kam bomo po tem svobodnem trgu prišli, je pa odvisno od nas samih.

Comments are closed.