Božja država?

Naključje je hotelo, da v času, ko kristjani praznujemo rojstvo Boga v ta svet, Slovenci praznujemo rojstvo lastne države. Nekdo bi lahko hudomušno pripomnil, da nam je Bog s tem želel nekaj namigniti. Po 20 letih samostojne države se zdi, da Slovenci namiga nismo dojeli. Prej obratno. Delitve v zvezi s slovensko himno sicer na banalen način a simbolično orisujejo kako želimo Slovenci Boga izriniti iz javnega diskurza.

Mnogo državljanov danes vidi enega glavnih razlogov za krizo v kateri smo se znašli v nepravičnem družbenem sistemu, natančneje v t.i. neoliberalizmu. Slednji je sploh postal pravi hit zapriseženih borcev za človekove pravice in socialno državo, ki v ukrepih sedanje vlade vidijo ravno implementacijo neoliberalne logike. Zato je vse več pozivov po spremembi družbenega sistema, ki bo bolj pravičen in solidaren. A tukaj nastane paradoks. Ti isti ljudje, ki grmijo zoper neoliberalizem, se po drugi strani po večini smatrajo za liberalce, za napredne, ko gre za vprašanje svetovnonazorske usmerjenosti. Nekdo bi lahko iz tega sklepal, da gre za oportuno držo teh posameznikov, a najbrž se del odgovora skriva tudi v dvoumni opredelitvi pojma liberalizem.

Dvojno lice liberalizma

Slovenski filozof Slavoj Žižek denimo v članku “Liberalism and its discontents” (Liberalizem in njegova nezadovoljstva) za avstralski portal Abc opredeli dvojno naravo liberalizma. Kot pravi, gre za dve plati iste medalje: ekonomski in politični liberalizem. Obe plati sta si pogosto v nasprotju, in ravno njuna medsebojna tenzija opredeljuje bistvo liberalizma: »Vsako lice liberalizma se tradicionalno pojavlja kot nasprotje drugega lica: liberalni zagovorniki multikulturalistične tolerance se po pravilu borijo proti ekonomskemu liberalizmu in poskušajo zaščititi šibke pred opustošenji neoviranih tržnih sil, medtem ko liberalci prostega trga po pravilu zagovarjajo konservativne družinske vrednote.« Žižek v tem istem članku zapiše še eno zakonitost liberalizma: »Za liberalizem je, vsaj v svoji radikalni obliki, mati vseh zločinov težnja po podreditvi ljudi etičnemu idealu, ki je smatran kot univerzalen in torej univerzalno zavezujoč.«

A kakorkoli osmislimo in definiramo (neo)liberalizem in tudi ostale izme, ki so značilni še posebej za 20. stoletje, je dejstvo, da vsak na svoj način opisujejo uravnavanje medsebojnih ekonomskih in političnih odnosov v posameznih družbah. Gre za neke vrste tehniko vladanja v širšem pomenu besede. Ideje po vedno neki novi družbeni ureditvi kažejo na to, da človek doslej v zgodovini še nikoli ni bil popolnoma zadovoljen s svojimi rešitvami. Vsi poskusi iskanja optimalnega režima so se do sedaj bolj ali manj izjalovili. To pa ne pomeni, da iskanje novih načinov vzpostavljanja družbenih odnosov ni smiselno. Ni si pa zares moč predstavljati pravičnega in učinkovitega sistema brez temeljnega razumevanja kaj človek je in kaj je njegov namen.

Ravno v teh dneh je imel jezuitski profesor na Georgetown University in eden od najvplivnejših sodobnih krščanskih političnih filozofov James V. Shall zadnje predavanje pred upokojitvijo. V svojem eseju ‘Catholicism and the Forms of Democracy’ (Katolicizem in oblike demokracije) je nekoč zapisal, da najboljši praktični režim ne more obstajati brez pravilne naravnanosti duše, ki je zakoreninjena v ortodoksni religiji. Če to danes javno izustite v Sloveniji, vas bodo samozvani borci za pravično družbo takoj označili za največjega klerofašista. Družba, ki obravnava vlogo religije v javnem prostoru s takšnim odporom kot se to dogaja pri nas, zanika vlogo ene najbolj temeljnih razsežnosti človeka. Ne gre za to, da bi morali biti vsi verni. To je stvar osebne odločitve. Gre za to, kako kot družba vrednotimo pomen in vlogo religije.

Božja in človeška država

Zato je še posebej v tem času, ko obeležujemo na poseben način združitev Božjega in človeškega, priložnost za razmišljanje o prepletanju obeh razsežnosti. O Božji in človeški državi.

Jezus na svet ni prišel deliti nasvetov o najboljšem režimu ali političnem sistemu. Govoril je o Božjem kraljestvu. Naj zaključim z besedami profesorja Schalla, ki se sklicuje na eno od najvplivnejših krščanskih knjig ‘O Božji državi’ (De Civitate Dei) Svetega Avguština: »Božja država, na kratko, relativizira vse politične institucije v kolikor te, kar se pogosto pojavlja, trdijo, da naredijo človeka večno srečnega. Božja država je sestavljena iz vseh tistih, ki v času svojega življenja, ne glede na kraj in čas, izberejo Boga kot svoj cilj v načrtu, ki ga razodeva Bog. Človeška država je sestavljena iz vseh tistih, ki v svojih življenjih in v mislih, zavračajo to darilo. Smoter vesolja in našega mesta v njem je omogočiti, da je ta odločitev v vsakem posameznem primeru svobodno sprejeta.«

Viri: Abc.net, Thecatholicthing, Georgetown

Foto: Abc.net