Božja beseda v nas deluje in nas spreminja, če jo poslušamo s srcem

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo. Poslušati jo moramo s srcem, da v nas deluje in nas spreminja. Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo in nas Jezus ne more ozdraviti

Jezus Kristus je vstal! Aleluja! Naj nas to dejstvo ne preleti kot obrabljena fraza. To je dejstvo. Toda vsak izmed nas na to dejstvo gleda in ga doživlja drugače, po svoje. Ni naša naloga, da bi analizirali, kako to dejstvo vpliva na nas in kakšen odnos imamo do tega največjega, toda z ničimer zasluženega daru. Kar On dela, dela zgolj iz čiste ljubezni do stvarstva in vrhunca stvarstva – človeka. In izpelje brez napake. Če se nam zdi kaj pomanjkljivo, se to ne dogaja zaradi Njega, ampak zaradi (še vedno) neodrešenosti stvarstva, predvsem pa zaradi naših pogledov, naše svobode, naše vloge. Bog nam po svojem Sinu podarja vse, od nas pa je odvisno, kaj in koliko vzamemo oziroma kako smo pripravljeni podarjeno uresničevati v življenju.

Ker hrepenimo po ljubezni, je najpomembnejše vprašanje, kaj ima Jezus najraje

Ustvarjeni smo na način, da imamo v sebi hrepenenje po ljubezni, ki jo prejemamo in tudi na različne načine dajemo. Bog ljubi vse in popolnoma. Jaz, človek, pa imam rad nekaj ali nekoga iz vsega srca, kot tedaj zmorem. Tako nekateri radi pojejo, rišejo, ustvarjajo, kuhajo … Nekateri imajo radi svoje delo, igro, imajo radi svoj šport in še in še bi lahko naštevali, kaj vse ljudje radi počnemo. Hvala Bogu, da so naše želje različne! Če pa se ozremo na duhovno področje, ni glavno vprašanje, kaj imamo mi najraje, kaj vidimo, da je najpomembnejše za nas. Ne. Glavno vprašanje je: kaj ima Jezus najraje?

On je naš učitelj in nismo poklicani, da bi postavljali pogoje Njegovega odnosa do nas in da bi sprejemali od Njega samo to, kar bi mi izbrali, ampak da brezpogojno sprejemamo vso Njegovo ljubezen, ki je največja, saj daje življenje za nas, Njegove prijatelje! On ima najraje to, kar nam govori v svoji besedi: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, me ljubi, kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21).

Božja beseda je živa, spoznavamo jo tako, da jo poslušamo oziroma beremo

Jezusu je torej najbolj všeč, če Ga poslušamo! Poslušnost je krepost, ki naj bi jo živeli z vsem srcem. Kajti če z vsem srcem poslušamo in spolnjujemo Njegovo besedo, je naše življenje najbolj rodovitno. Zato je poslušnost s srcem najbolj pomembna krepost v našem življenju. Ta zahteva, da dajemo Božji Besedi največji pomen. Da smo najbolj pozorni na njeno vlogo v našem življenju. Kajti v Božji besedi se ne srečujemo s črko, ampak vsaka Božja beseda omogoča srečanje z Osebo, Bogom, Sveto Trojico. Zato je živa. Zato z odnosom do Božje besede dokazujemo, kakšen odnos imamo do Boga. Odnos do Božje besede pa se kaže z branjem, premišljevanjem, molitvijo in udejanjanjem Božje besede v življenju.

Ali če vzamemo prispodobo, ki je bližja našemu dojemanju, bi lahko rekli, da se naš odnos z bližnjim tem bolj poglablja, kolikor bolj smo ga pripravljeni poslušati. Ne le z besedami, saj vemo, da je govorica človeka raznovrstna. Kako raznovrstna je šele govorica Boga. Ko namreč nekoga poslušamo s srcem, se zbližujemo z bližnjim in odkrivamo njegove izredne globine, ki jih ne moremo spoznati v površnem odnosu.

Božjo besedo je treba poslušati s srcem, da v nas deluje in nas spreminja

Sveto pismo pravi, da se vera krepi le tako, da jo poslušamo Božjo besedo. Ta ne vstopa v človeka, kot radi včasih rečemo: skozi eno uho noter, skozi drugo ven, ampak vstopa v globine našega srca. Zato imamo npr. v Svetem pismu največji zgled poslušnosti Božji besedi v Mariji, ki jo je vedno poslušala in ohranjala v svojem srcu. Drugače povedano: treba je dopustiti, da Božja beseda v srcu deluje in ga spreminja. Obstaja pa nevarnost, da vse dogajanje okoli sebe, tudi pomen Božje besede razumemo in vidimo na podlagi svojega trenutnega stanja in doživljanja. Če se na primer težko bolni človek odloči, da bo molil, pa moli nekaj časa, in tudi če je molil in rotil Boga, naj mu pomaga, ne ozdravi, se je v njem utrdilo prepričanje, da je to pač Božja volja. »Bog hoče, da sem bolan!«

Če otopimo in ne slišimo Božje besede prav, se ne spreobrnemo in nas Jezus ne more ozdraviti

Resnica pa je v tem, da nas poglabljanje v Božjo besedo, premišljevanje in molitev, ki izvira iz tega, vodi v drugo smer. Potem ko je Jezus povedal priliko o sejalcu Božje besede (prim. Mt 13,1–9), je žal moral obenem ponoviti tudi preroške besede Izaija, ki jih je povedal že šeststo let prej in jasno označujejo držo večine nas, ljudi, do konca časov: »Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil« (Mt 13,14–15).

Torej, kaj je Jezus rekel? Da je otopelo njihovo srce. In ker ga ne poslušajo z vsem srcem, se tudi ne spreobrnejo in jih ne more ozdraviti. Božja volja nikakor ni, da smo bolni, ampak zdravi! Zato je potrebno, da poslušamo Njegovo besedo, da jo sprejmemo s srcem (jo premišljujemo, ob njej molimo), se tako spreobrnemo in posledično tudi ozdravimo. Tu torej najdemo odgovor, zakaj mnogi ne ozdravijo.

Poslušati Jezusa pomeni isto kot umirati sami sebi

Kaj ne pravi prerok Izaija: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine« (Iz 53,4). Ali pa apostol Pavel, ko pravi: »Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo« (1 Kor 11,30). Torej nismo bolni zato, ker je to Božja volja, ampak ker se nismo naučili poslušati, prebirati, premišljevati, ponotranjati Božje besede in živeti po njej.

Kaj ne pomeni poslušati Jezusa isto kot umirati samemu sebi? Kaj ni sam Jezus umiral samemu sebi in bi pokoren do smrti? Čeprav je bil Božji Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine in poslušnosti (prim. Heb 5,8). Torej, če hočem biti zdrav in živeti življenje, polno pravih in večnih sadov, je potrebno zgoraj omenjeno. »Kdor ima ušesa, naj posluša« (Mt 11,15).