Božični čudeži v prvi svetovni vojni ali Bog na dveh slikah

6
75
Foto: Imperial War Museum (Q11745).
Foto: Imperial War Museum (Q11745).

Fotografija zgoraj je bila posneta za Božič l. 1914 v kraju Ploegsteert v Belgiji*. Na njen so skupaj nemški in angleški vojaki; brez orožja, nekje med obojimi strelskimi jarki, delijo si cigarete, morda čokolado in vino, morda so postavili božično jelko ali kaj njej podobnega. Čestitajo si za praznik. Fotografija je neovrgljiv dokaz, da je med prvo svetovno vojno na kakšnih delih fronte ob Božiču in Veliki noči do tovrstnih premirij res prihajalo. Niso mit (glej Wikipedijo). Enega takih pričevanj imamo pri nas v muzeju v Kobaridu: italijanski vojak v pismu piše, kako so za Veliko noč na neki točki soške fronte odložili orožje in se srečali z vojaki z avstrijske strani.

Kako je bilo kaj takega možno? Prvi faktor je vernost. Možje na evropskih frontah so bili v veliki večini kristjani. Bili so vajeni moliti, verske praznike so doživljali čustveno globoko, tudi na fronti so imeli redno duhovno oskrbo. Ni čudno, da so ti možje velike krščanske praznike hoteli praznovati brez streljanja in ubijanja. S tem pa se je sam po sebi odprl prostor za navdih in sveto idejo, da bi del praznika preživeli z možmi, ki pripadajo „sovražni“ strani – a isti veri.

Nadalje je treba upoštevati „problem“ nizke ideološke motivacije preprostih mož na fronti. Nemec ni točno „vedel“, zakaj naj ubija Francoza, in obratno. Zlahka sta se oba počutila kot „zaveznika“ v istem trpljenju.

Tretji faktor, da razumemo ta pojav, je na začetku vojne še prisotna viteška miselnost. Vitez spoštuje nasprotnika, ne podlega podlim čustvom, zna vzpostaviti premirje. Pravzaprav je bila prva svetovna vojna zadnja viteška vojna. No, vsaj začela se je kot viteška – z vojno napovedjo in podobnim. Končala se je z drugačno bojno mentaliteto. To je prva vojna, ki jo lahko imenujemo klavnica množic.

Dodajmo, da je druga svetovna vojna v krutosti in usmerjenosti na ubijanje šla korak naprej, ko je tudi civilno prebivalstvo postalo vojaška tarča. Kar je popoln odklon od starodavnega viteškega izročila. Če bo obveljalo pravilo stopnjevanja, si ne upamo niti pomisliti, kako demonična in ubijalska bo tretja svetovna vojna.

O "božičnem premirju" je angleški The Daily Mirror poročal kar na naslovnici.
O “božičnem premirju” je angleški The Daily Mirror poročal kar na naslovnici.

Ko so fotografije o božičnem premirju 1914 bile objavljene v nekaterih časopisih, so vojaške oblasti ukrepale. Odločile so se za strožjo cenzuro slik z bojišča. Najbolj moralne (etične) slike s fronte so bile namreč slabe za drugo vrsto morale – za bojno moralo. Evangelijska morala je rak za vojaško moralo – bi lahko rekli. Vojaki, ki ob Božiču nazdravljajo s sovražnikom, si delijo cigarete z njim, ponekod celo zaigrajo z njim nogomet, ne bodo ubranili domovine – se lahko ustrašimo. Bolj ugaja, če so možje v prvi bojni vrsti nekoliko divji, krvoločni – sklenemo računico.

V posmeh fotografijam o božičnem premirju in tudi zato, da do takšnih premirij ne bi prišlo, v seriji fotografij s fronte najdemo t.i. trofejne slike. Na eni takih nemški vojaki nakladajo trupla mrtvih Angležev in Francozov (spodaj). Te fotografije, fotografije poziranja ob ubitih nasprotnikih, so smele s fronte. Včasih so jih uporabljali kot razglednice. Postale so, čemur v dobi interneta pravimo viral photos. Napovedovale so – in tega takrat niso vedeli, pa bi lahko, če bi prisluhnili rasti nasilja v sebi – še večje kupe trupel v naslednji vojni.

Foto: Zasebna zbirka Dr. Bodo von Dewitz.
Foto: Zasebna zbirka Dr. Bodo von Dewitz.

Francoski filozof André Glucksmann v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu, izšla l. 2000) pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja. V duši evropskega človeka je umrl predvsem zaradi zla, trpljenja in smrti, ki smo si jih Evropejci drug drugemu nanesli na bojiščih, v gulagih in taboriščih smrti, na množičnih grobiščih. Za Glucksmanna je prvo Božje ime Etika. Ko človek ni nič vreden, tudi Boga ni več. Po Glucksmannu bi dejali, da na zgornji fotografiji še vidimo živega Boga, na tej spodnji pa že mrtvega. Že tretjič mrtvega.

* Kraj je znan tudi po tem, da je tukaj l. 1916 neki angleški enoti poveljeval Winston Churchill.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

    • Zelo. Mene samo moti tako brezobzirno objavljanje slik, kot je tale zadnja. Avtor misli kako je resnicoljuben ali kaj? Kako je brez tabujev, ali kaj hudiča avtor misli. Razen tega da ne razume kaj počne. In to me moti. Da se problem vojne zreducira na problem nasilja. Če je samo nasilje problem glede vojn, potem bomo imeli še veliko vojn.
      Ah ta moderna “ničelna toleranca” do nasilja.

  1. Odličen prikaz WW1, kako je v njej še bilo krščanstvo vodilno v preprostih kmečkih vojakih in kako je čas še veljala.

    Drugo svetovno vojno pa so monopolozirali s socialisti s svojimi sanjaškimi utopijami, ki so jih izvrševali z hudičevo krutostjo do sočloveka, do nedolžnih, do drugače mislečih.

    Prednjačili so predvsem komunisti, NACISTI : nacional-socialisti in deloma tudi fašisti ( nacional-socialisti).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite