Bog bi si bil povsem lahko izbral, da bi se na svetu pojavil kot odrasel človek. Do začetka svojega javnega delovanja je storil Jezus malo, kar bi ostalo zapisano v evangelijih: z izjemo pomenljivega poklona tujih državnikov in intelektualcev (ko se tega kot dete še ni zavedal) in one »neubogljivosti«, ko se je staršema izmuznil in je, mali duhovni genialec, prevzel pridiganje v »cerkvi«.
I. Namesto tega je sklenil, da se rodi povsem nebogljen, od malega izpostavljen na milost in nemilost človeku. Politični mogočnik ga je sicer želel videti mrtvega od začetka in ga naredil za begunca, a vrsta ljudi mu je takrat nudila pomoč in ga prepoznala kot odrešenika. Kot vsak dojenček je bil očarljivi mali človek, mali Bog. Izpraznjenost praznikov je iz malega Boga, Božiča naredila Božička.
Zanimivo je, da je tu, na “ateističnem” Češkem, kjer praznujem božič, Jezušček živel v komunizmu in ga tudi preživel, se ga nihče ne sramuje.
II. Namesto prihoda kot odrasel, kot nekdo, ki mu ne bi vedeli izvora in sorodstva, je sklenil, da se umesti v človeški, plemiški rodovnik, v zgodovinska in eshatološka pričakovanja judovskega ljudstva. Pravzaprav je bil moral to skleniti »že prej« (če je pri Bogu sploh kakšen čas, razen tistega za ljudi) in zgodovino odrešenja od prvih ljudi in Abrahama naravnal nanj. Bog je bil od nekdaj tesno prepleten s človeško stvarnostjo, s človeškim časom, s stvarnostjo te Zemlje.
(Martin Rees, ateistični britanski znanstvenik, član papeške akademije znanosti se v svoji zadnji knjigi nagiba k mnenju – za katerega sicer nima dokaza – da smo v neskončnem vesolju sami. Zelo »sumljivo« se mu namreč zdi, da nikjer, do kamor seže danes človeška roka, ni videti znamenj življenja. No ja, razen morda kakšnega »na pol živega« skupka molekul kje in suma na vodo drugje. Zaveda se sicer, da je nebogljeni človek z vesoljskimi plovili segel komaj do roba svojega dvorišča. A če nismo sami – in to Bogu ne bi smelo predstavljati težav – se je bil moral Bog na tej »drugi Zemlji« razodeti na podoben način… Če se nam torej nekoč res pride predstaviti kaka druga civilizacija, naše Sveto pismo ne bo za v staro šaro, bo prej uporaben vodnik, ki ga bo vznemirljivo primerjati z razodetjem za ono »drugo Zemljo«…)
III. In slednjič: namesto povsem samostojnega prihoda na svet je Bog izbral prihod v tesnem sodelovanju s človekom, kot otrok je to tudi neizbežno potreboval. V pobožnostih do Marije se morda preveč pozablja, da je bila Marija človek. Pravoslavne ikone poudarjajo človeka Marijo, ki je prinesla Boga na svet. (Noben moški ni ideala človeka pripeljal do te ravni, do katere je zmogla ženska Marija. Očaki so robati in počasnega umevanja, Janez Krstnik je gromovnik, Jožef ima nekoliko stransko vlogo, apostoli so nezanesljivi…) Marija ni bila le posoda, bila je nagovorjena in je v sodelovanje, v vlogo matere Boga privolila. Človek po imenu Marija je del ustvarjene realnosti, ki pa ga zdaj Bog potrebuje, oziroma »želi potrebovati«, da svoj prihod na svet poveže z zgodovinskimi pričakovanji in da človeku dá vlogo nepogrešljivega sodelavca in soustvarjalca. Božič je zato tudi praznik Božjega zaupanja v človeka.
Vsaj tri presenetljivosti božiča torej.
