Božič vabi vse ljudi dobre volje, da bi na vseh ravneh gradili bolj človeški svet

Božič vabi vse ljudi dobre volje, da bi na vseh ravneh gradili bolj človeški svet.

Cerkev je duhovna in v svet odprta skupnost, zato nanjo vplivajo tudi zunanji dejavniki družbe. Usodno pa je, če ljudje ignoriramo duhovna izročila prednikov, kot se dogaja danes. Družba moderne je to dopustila, komunistične pa celo s propagandnim terorjem uničevale samozavest vernih. Če se je musliman ali pravoslavec hvalil, da je tudi komunist, je katoličan v Sloveniji po krstu otroka moral iz partije. Redovnice so v habitu lahko delale v vojaških bolnicah v Srbiji, ne pa v kliničnem centru v Ljubljani.

Iz preteklih ujetosti v krščansko in narodno občestvo

Dediči polpreteklosti s prefinjenimi nedemokratičnimi, celo nepravnimi vzvodi vzdržujejo ločenost Cerkve in vere od družbe. Katoličan v javnosti naj bi bil družbeno škodljiv, če se ne ukloni tej prikriti prisili. Ta rado obide pozitivno karitativno, kulturno, vzgojno, delovanje Cerkve, izpostavlja pa stranpoti klerikov. Cerkev – in privatne ustanove – še nimajo zagotovljenih enakih pravnih in demokratičnih možnosti. Enakopravnost privatnega šolstva kljub odločbam US še ni izvedena, čeprav je to za državo cenejše, saj Cerkev oskrbuje stavbe. Krši se vzgojna pravica vernih staršev. Zato imamo katoličani težavo z organizacijo samostojnih verskih, duhovnih, gospodarsko-socialnih, vzgojno-izobraževalnih, kulturnih in družbeno-političnih struktur. Vezi polpreteklosti, nepremišljenost, zavajanje, »da naj Cerkev ne bi potrebovala premoženja«, – čeprav so ji ga prej podarili verniki, vzela pa bivša oblast – so vzrok težavam vračanja premoženja in njegovega upravljanja v Cerkvi. Cerkvi se kljub demokratičnim pogojem postavlja ovire za vsestranski samostojni družbeni razvoj. Katoliške vsebine na RTV imajo težave, kar kaže tudi primer prikaza novega celovškega škofa Jožeta Marketza.

Labirinti individualista

Božje kraljestvo ni brez odnosa do svetovne trgovine niti ni brezbrižno do individualizma. Krščanstvo je omogočilo osamosvojitev človeka in ga hkrati zavezalo službi Bogu. Sodobna pravno-politična utemeljitev liberalne družbe, ki ima to duhovno ozadje, meni, da ne potrebuje Boga, zato človek ostaja samozavestni individualist, čeprav se svoboda uresničuje le v delitvi z drugimi; v osebni in medosebni svet je treba stalno vlagati. Z delom gradimo civilizacijo, z molitvijo jo odpiramo in dolgoročno vzdržujemo ter zagotavljamo temelje, iz katerih bomo lahko živeli. Odprta in duhovno osveščena skupnost temelji na vzajemni in pristni svobodi. Šele duhovne vezi človeka vzgajajo in krepijo za prenašanje življenjskih preizkušenj. Naloga družbe – ne le Cerkve – je torej ustvarjati pogoje za opremljanje človeka z vero in upanjem, ki presega nepopolne, pogosto zahtevne človeške zemeljske okvire.

Preteklo izrivanje krščanstva iz zavesti še vpliva na to, da se Slovenec raje prepusti guruju, da ga usmerja v onostranstvo, kot zaupa duhovniku, ki spodbuja k sestrskemu in bratskemu občestvu in premagovanju sebičnosti in zasvojenosti. Sodobna zagledanost vase je komaj lahko kos globalnim kulturnim razlikam ter problemom ekologije, virov itd. Zahtevni izziv potrebuje ustrezno opremo, ki jo nudijo krščanske kreposti kot povabilo k delitvi življenja z drugimi. Predniki so v najtežjih časih z vero vzdržali v življenju in smrti in tudi nam izročili ta zaklad, da bi mogli tudi danes živeti v sožitju, empatiji, dialogu, v vzdrževanju ravnotežja in mere v sebi in med nami. V ujetosti osebnega in družbenega življenja vera nudi upanje ne le na zemlji pač pa tudi onstran. Če je bilo prednikom to samoumevno, je tudi nam vodilo, da bi v družbi in v Cerkvi premagovali, tudi s polpreteklostjo pogojene, zaverovanosti vase.

Božič vabi vse ljudi dobre volje, da bi na vseh ravneh gradili bolj človeški svet

Sedanji papež katoličane in vse ljudi sveta vabi k sodelovanju, da bi mogli ohranjati svet človeški. V Cerkvi in družbi v Sloveniji se moramo dogovoriti za premagovanje preteklih predsodkov, da bi mogli složni graditi skupno prihodnost. Javnost Cerkev poziva k temu, a obenem katoličane vztrajno poriva na družbeni rob in jim jemlje pogum za odločno osebno in družbeno dejavno vero. Večjo družbeno pravičnost pa lahko dosegamo v premagovanju polpreteklih ločitev, osebne in družbene zasvojenosti in ujetosti v svoj prav.

Uveljavitev demokratične in pravne države je torej pogoj za razvoj zdrave družbe. Ljudje nismo le potrošniki sodobnih omrežij niti ne le davkoplačevalci ali funkcionarji, pač pa živa, človeška duhovna bitja. Prihajajoči prazniki spodbujajo, da se Bog rodi v srcih in da ga posredujemo drug drugemu. S tem bomo oživili potrgane korenine narodnega drevesa in gradili skupna pota. 30- letnica demokratičnih sprememb je k temu dodatna spodbuda; Božič pa vabilo ne le vernim, pač vsem ljudem dobre volje: družinam, sosedstvom, narodni in mednarodni skupnosti, da bi na vseh ravneh gradili bolj človeški svet. Prepričan sem, da nam krščanstvo omogoča bolj polno in dolgoročno življenje.