Božič med nami

1

Za vse je čas,

naj bo čas tudi za Boga, življenje in upanje.

Želimo Vam blagoslovljene božične praznike ter srečno in zdravo novo leto 2013.

25. decembra praznujemo kristjani Božič – dan Kristusovega rojstva. Božič je velik zgodovinski in verski dogodek. Zgodovinski v tem oziru, ker je zabeležen v analih svetovne zgodovine, verski pa v tem smislu, ker večni Bog postane človek, eden izmed nas, v vsem nam podoben, razen v grehu.

Pomen praznika

Za Kristjane je Jezusov prihod nadvse vesela in radostna novica. Bog postane človek in prevzame nase vso nemoč in krhkost naše nravi, da bi jo lahko povzdignil v božansko sfero. Zahvaljujoč Jezusu Kristusu, ki je prevzel nase našo človeško nrav, smo odkrili tudi sebe, svoje dostojanstvo. Božič je praznik širokega pomena. Obenem je tudi družinski praznik in državni praznik. Božič je poziv, da se ponovno vrnemo k vrednotam kot sta dom in družina, vrednotam, ki v današnjem času vse bolj izgubljata na pomenu. Božič je praznik darovanja, izhoda iz samozadostnosti v srečanje z bližnjimi in opomin, da bi se vsak kristjan moral darovati, kot se je Bog daroval nam.

Kristusovo rojstvo

Čeprav nam natančen dan Jezusovega rojstva ni znan in kljub temu, da zgodnji kristjani v prvih stoletjih n.št. njegovo rojstvo niso obeleževali ločeno, temveč v sklopu Velike noči, je Božič danes brez dileme najbolj znan in priljubljen krščanski praznik. S širjenjem krščanstva se je pojavila močna potreba po posebnem čaščenju Kristusovega rojstva. Božič kot poseben krščanski praznik se prvič omenja v filokalijskem koledarju leta 336 in se je hitro razširil po zahodnih in vzhodnih krščanskih cerkvah.

Rojstvo kot tudi življenje in smrt Kristusa so nedvomno zgodovinsko dejstvo. Jezusovo rojstvo omenjata tudi evangelija po Mateju in Luki. Jezus se je rodil v Betlehemu. Po prihodu treh modrih z vzhoda, ki so se poklonili otroku, novemu judovskemu kralju, je Herod v svojem kraljestvu ukazal pokol vseh otrok mlajših od dveh let. Zato je Jezusova družina pobegnila v Egipt in se kasneje vrnila v domovino in se nastanila v Nazaretu.

Božič v današnji potrošniški družbi

Po televiziji smo lahko poleti videli kako so se v Veliki Britaniji trgovci že pripravljali na Božič. Intimno in družinsko ozračje božičnih praznikov zadnja leta postopoma bledi, posebej v mestih, ko se »božična industrija« vse bolj širi s svojo agresivno ponudbo. Tradicionalni družinski Božič vse bolj izgublja svoj čar in odstopa prostor »božičnemu cirkusu«, ki se kaže v podobi pompoznih božičnih sejmov, koncertov in našemljenih trgovskih centrov, ki ji poplavljajo božični popusti, srečelovi, darila in nagradne igre. Seveda vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo navala in zanimanja potrošnikov. Zato je na vsakem človeku, verniku odločitev ali bo izbral med Kristusovimi jaslicami ali amfiteatrom, med cerkvijo ali veleblagovnico, med družinsko intimo ali uličnimi stojnicami.

Božični običaji po svetu

Božič, praznik družine, enotnosti in predvsem upanja, se praznuje po vsem svetu. V Nemčiji ima »glavno vlogo« v božičnem času Christkind, angel sel malega Jezusa, ki nosi belo ogrinjalo in zlato krono, otrokom pa prinaša darila. Nemci za Božič izdelujejo lutke iz sadja, hišice iz medenjakov in okraske za božično drevesce iz testa. Širom po Nemčiji so v tem času popularni božični sejmi. Ko vam Italijani zaželijo srečen Božič, rečejo »buon natale«, kar dobesedno pomeni »dobro rojstvo«. V Italiji v središču praznovanja ni božično drevesce, temveč jaslice. Mnogo Italijanov si prizadeva narediti čim lepše jaslice. Po katoliškem običaju se Italijani 24 ur pred božičnim večerom postijo. Ob 21. uri se v cerkvah prične sveta maša, da bi po njej imeli praznični obed v ožjem družinskem krogu. Francozi pričakajo Božič očarljivo. Tradicionalno pripravijo jaslice, a svetniki okrog malega Jezusa so kar veseli obrtniki, kmetje, ribiči, oblečeni v oblačila iz 19. stoletja. Vrhunec božičnega večera je svečani obed s tradicionalno pripravo čokoladne biskvitne rolade »buche de nöel«. V Angliji »father Christmas« v zelenem ali rdečem ogrinjalu nosi darila, ki jih na božični večer pušča v nogavicah. Na Danskem je tradicionalna božična jed rižev puding in tudi brez peciva ne gre. Na Švedskem se božična svečanost prične 24. decembra zjutraj, ko se tradicionalno zajtrkuje riževa kaša s cimetom. Po obilnem zajtrku sledi obisk Dedka Božička, ki prinese darove. Na severu Španije je običaj, da prebivalci pred Božičem izdelujejo vesele podobe iz lesa z rdečimi čepicami. Otroci lesene figurice 8. decembra nesejo domov, kjer jih »hranijo« z bučami, kruhom in jabolki, pred spanjem pa jih pokrivajo, da se »Tio di Nadal« ne bi prehladil. Na drugi polobli, v Avstraliji se za božično večerjo je puran in šunka, za desert pa božični slivov puding. Z razliko od naših krajev, se tam za Božič kopajo. Najbolj znana plaža kjer praznujejo Božič je Bondi Beach v predmestju Sydneya.

Foto: stotrapushpalu.blogspot.com

1 komentar

  1. Hvala, Vlado, da si se lotil te teme. Ob branju tvojega prispevka, za katerega sem ti najprej hvaležen, bi rad naglasil dvoje.
    1. Za praznik se nam ni treba bati. Posebej tistim, ki smo ga in ga bomo še naprej pravilno dojemali, kot praznik Jezusovega rojstva. Kaj bodo iz njega delali trgovci, njihova stvar. Tistim, ki verjamemo v Jezusa Odrešenika, je naložena dolžnost, da svetu oznanjamo veselo sporočilo, kakor je bilo po angelu oznanjeno pastirjem: “Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Božji Sin, ki je Mesija, Gospod….” (Lk 2, 10-11)
    In drugič: Neizpodbitno dejstvo je, da ateizem ne premore nobene dobre novice, ki bi človeštvu v resnici prinesla kvaliteten razvoj njegovih prizadevanj za resnično dobro vseh ljudi brez izjeme. Ateizem človeku ne more dati zadovoljivega odgovora na fenomen smrti, razen da ga tabuizira, ga potiska v podzavest. Kar pomeni zanesljivo nezadovoljivo rešitev tega vprašanja.
    Povsem normalno gledano tudi iz sprejemljivega filozofskega gledanja, nam daje prave odgovore na fenomen smrti samo religija, ker nas ateizem ne more zavezati absolutnim nravnim in moralnim vrednotam. Človek je sicer lahko neveren, vendar ima v sebi neki nadnaravni čut, ki mu rečemo vest. Ta mu je merilo in vodilo, da se v življenju pravilno odziva na konkretne situacije in naloge. Na tem mestu moramo priznati, da tozadevno lahko tudi neverni razvijejo visoko stopnjo zavesti o osebni odgovornosti in krepko prekašajo tiste, ki imajo vero le na jeziku, v resnici pa so lahko veliko bolj preračunljivi in v dejanjih bolj nezanesljivi, kot njihovi neverni kolegi. Kar pomeni, da je imeti vero samo na jeziku svetohlinstvo, ki je enako ali še bolj usodno, kot zakrknjenost najtrših duhov ateizma in marksizma. Vendar o tem lahko razpravljamo samo teoretično. Dokončna sodba ostaja v božjih rokah in bo izrečena ob koncu sveta. Za nas na tem mestu veljajo Gospodove besede: “Ne sodite, da ne boste sojeni.” Zato se predvsem trudimo pometati pred lastnim pragom. Druge opominjajmo z ljubeznijo, da bi spoznali svojo zmoto. Če pa se izkaže njihova čezmerna zakrknjenost, o tam opozorimo skupnost, da bi se čim več ljudi izognilo nepotrebnim zablodam.

Comments are closed.