Božič, Jezusovo rojstvo

1

bozicHomilija. Pred nami je praznik, ki ga od vseh v letu nedvomno doživljamo najbolj čustveno. To niti ni tako čudno, saj je običajno tudi rojstvo otroka eden najbolj čustvenih trenutkov v vsaki družini. Nekaj najbolj naravnega, a vedno znova nas navdaja s čudenjem nad prihodom novega življenja na svet. Ko pa na svet pride sam Bog in to v vse prej kot običajnih okoliščinah, je razlogov za čudenje in čustvovanje še več kot sicer.

In če se ob božiču tako radi zadržujemo ob bornih jaslicah, pa pogosto pozabljamo na čisto človeške okoliščine, ki so se dogajale pred tem. Pozabljamo na hrepenenje po Odrešeniku, ki je bilo med Izraelci prisotno že dolga stoletja. Predstave o tem, kakšen bo in kaj bo počel, so bile zelo različne, hrepenenje pa je bilo nekaj vseprisotnega in vedno globljega v zavesti celotnega naroda, čeprav so se pri tem zanašali le na peščico ne preveč jasnih prerokb. Verjetno pa si je le malokdo utegnil predstavljati, da bo prihod Božjega Sina na svet tako škandalozen – da bo torej pod vprašaj postavil marsikatero do tedaj sveto stvar oziroma jo osvetlil z drugačno lučjo kot sicer nanjo gleda ta svet.

Lahko bi rekli, da je Božja previdnost postavila oder, na katerega je slednjič stopil Odrešenik. Po dolgoletnem hrepenenju in molitvah Izraelcev je ustvaril bitje, ki se po zunanji podobi ni razlikovalo od ostalih, v duhovnem smislu pa je to bitje presegalo dotedanji svet. To je bila Marija, preprosto judovsko dekle, ki pa je kot prva na svet prišla brezmadežna in tako Božjemu Sinu ponudila najčistejšo zibel, kar jih je kdaj premogel kateri od otrok človeškega rodu. Drugi del tega odra pa je bil njen zaročenec Jožef, ki ga radi opevamo s številnimi hvalevrednimi krepostmi – celo tako zelo, da se nam pri tem utegne zazdeti, da mu igranje njegove vloge sploh ni bilo ne vem kako zahtevno.

Pa se pri tem gotovo motimo. Jožef je bil sicer res pravičen, tenkočuten in pozoren; a ko je izvedel, da je njegova deviška zaročenka noseča, ni bil nič manj pretresen kot bi bil vsak drug. To je doživel kot prevaro – prevarala ga je tista, ki jo je tako ljubil in si prizadeval za njeno naklonjenost. Kako naj bi jo potem še naprej ljubil; sploh pa, ko povrhu niti ne prizna prevare, ampak se izgovarja na neke čudne Božje posege, za katere svet ni še nikoli slišal? Po tedanji zakonodaji je imel vso pravico, da bi zadoščenje za svojo ranjenost iskal po pravni poti s kamenjanjem te zaročenke. Javno mnenje bi bilo zagotovo na njegovi strani, saj je to sramota, ki si je res ni treba privoščiti, če hočeš, da te skupnost še kdaj gleda brez posmeha in pomilovanja v očeh. Lahko si samo predstavljamo pekočo bolečino, ko so ob pogledu na njegovo nosečo zaročenko sosede stikale glave in se privoščljivo hihitale.

A Jožef se je s svojo ljubeznijo zmogel upreti javnemu mnenju in se odločiti, da bo Marijo pustil pri življenju, pa čeprav si bo s tem nadse nakopal trajno sramoto pri ljudeh. Da pa je kljub temu ne bo odslovil, pa se je odločil, ko je tudi sam doživel nenavadni Božji poseg: sanjal je namreč o angelu, ki mu je pojasnil, kako in kaj. Pomislimo: le kdo bi se – kljub temu, da se ima sicer za vernega – dandanes ob takšni zadevi zanašal na sanje? Saj vendar sami veste, kako se zjutraj včasih nasmehnete vsem neumnostim, ki se ponoči podijo po vašem umu. Jožefu torej ne bi smeli zameriti, če bi se takrat pošteno nasmejal. Pa mu očitno ni bilo preveč do smeha, saj je po navdihu sanj sklenil najpomembnejšo odločitev v svojem življenju ter tako dokončno pripravil oder za Odrešenika. To pa je zmogel predvsem zaradi dveh stvari, ki ju je imel: preproste, a resnične vere ter trdne ljubezni tako do Boga kot tudi do svoje zaročenke Marije. Hranila pa ga je tudi ljubezen, ki jo je od Marije prejemal, sicer bi se nedvomno odrekel svojemu poslanstvu, ki mu je bilo pripravljeno.

Če se torej ozremo na hrepenenje Izraelcev po Odrešeniku, se lahko vprašamo: po čem ob prihajajočem božiču hrepenimo mi? Smo še lačni odrešenja in boljšega sveta ali zgolj daril, lučk in obilice praznične hrane? Se ob tej podivjani podobi božiča, ki nam jo vsiljuje svet, še premoremo ustaviti ob resnični skrivnosti rojstva Boga in ob tem zahrepeneti po njegovi Ljubezni? Potrebno se bo odreči marsičemu; verjetno bomo tudi mi v očeh sveta vedno bolj čudni in naivni, kot je bil Jožef. A le tako bomo tudi mi lahko sodelovali pri postavljanju odra, na katerem bomo videli zveličanje sveta.

Pripis uredništva: Jani Družovec je duhovni asistent na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška.

 

1 komentar

Comments are closed.