Božič. Beseda, ki premnogemu izmed nas v spomin prikliče jaslice, toplo domače vzdušje, polnočnico … Hja, seveda! Beseda božič večini slovenskega življa v spomin prikliče darila. Darila, darila in še več daril. In še pojedine, seveda. Ob tem ni potrebno posebej poudarjati, da ne gre za dar(ila), ki bi bil(a) potrebna za življenje. Pravzaprav v večini primerov ti darovi življenje dušijo in zasitijo do te mere, da postanemo nedojemljivi za pravi dar. Paradoks? Absurd! Resnični dar, ki ga človek mora prejeti, je dar Življenja. Ta dar pa je človek prejel v čisto drugačnem materialnem “vzdušju”. Oglejmo si ga pobliže.
Materialna revščina svete družine
Evangelist Luka spregovori o materialnem »vzdušju« svete družine na prav poseben način v poročilu o Jezusovem rojstvu, v katerem omeni, da sta Jožef in Marija v templju darovala dve grlici ali dva golobčka« (Lk 2,24). Bralcu običajno ostane prekrito, da Luka dve grlici ali dva golobčka »citira« iz 3 Mz 12,8, kjer je govora o revni porodnici, za katero je bila predvidena daritev siromakov (prim. 3 Mz 5,7). O tej starozavezni praksi poroča tudi Jožef Flavij v Starožitnostih, in prav nobenega zgodovinskega dvoma ne more biti, da se je odločba v praksi resnično uporabljala. Velika večina prebivalstva Palestine Jezusovega časa je namreč pripadala nižjemu sloju; spet večino od teh je zaznamoval boj za materialno preživetje in sam obstanek, torej revščina. Velja prepričanje, da so (normalno) predpisano daritev, »enoletno jagnje za žgalno in golobčka ali grlico za daritev za greh« (3 Mz 12,6), zmogli le precej bogati sloji. Za večino prebivalcev Palestine Jezusovega časa je bila precej čez mero. Pravzaprav tudi za tiste, nekaj stoletij prej, kakor beremo že v Stari zavezi:
»Če pa ne zmore ovce, naj vzame dve grlici ali dva golobčka: enega za žgalno in drugega za daritev za greh; duhovnik naj zanjo opravi spravo in bo čista« (3 Mz 12,8).
Povezava, ki jo Luka vzpostavi s »citatom« iz 3 Mz 12,8 (LXX), je omenjena zaradi dejstva, da si Jožef in Marija, podobno kakor revna porodnica (3 Mz 12,8), nista mogla privoščiti enoletnega jagnjeta, ki je bil normalna višina daritve za očiščevanje porodnice.
Relativna revščina, absolutna revščina
Kljub temu je pri zaključku potrebno biti previden. Starozavezni kontekst besedila namreč jasno odseva več različnih stopenj revščine, referenco dveh grlic ali dveh golobčkov pa nanaša na relativno revščino. V hebrejskem besednjaku, ki na splošno nima veliko besednega zaklada, najdemo za opis revščine, zanimivo, celo kopico izrazov. Ti niso le različna poimenovanja iste stvari, temveč starozavezni pisci s pestro terminologijo opisujejo tudi različne stopnje in oblike revščine. V hebrejskem jeziku med različnimi termini, ki označujejo revščino, lahko terminološko razločimo absolutno in relativno revne. Absolutno revna oseba je bila pogosto označena kot ’ebyōn, medtem ko je bila običajna oznaka za relativno revnega‘ānî ter dal. Predvsem za slednjo je bila značilna velika pluralnost. Bistveno vprašanje se torej glasi: kakšno stopnjo (relativne) materialne revščine je imel v mislih evangelist Luka?
Relativna revščina
Besedna zveza dve grlici ali dva golobčka, ki jo Luka omenja v drugem poglavju, se v celotnem Svetem pismu pojavi sedemkrat, od tega petkrat, ko predvideva za reveža cenejši obred sprave za greh oz. cenejši obred očiščenja za revnega gobavca. Samo v Levitiku, kjer je govora o očiščevanju revnega gobavca, se za reveža uporabi tudi poimenovanje, in sicer hebrejski pridevnik dal: »Če pa je reven (dal) in tega ne zmore … « (3 Mz 14,21). Pomenske podobnosti med začetno stavčno formulacijo reveža dal (»če njegova roka ne doseže ničesar« (14,21)) in drugimi omenjenimi mesti v Stari zvezi (prim. db. »če njegova roka ne doseže dovolj« (3 Mz 5,7), »če njena roka ne najde dovolj (12,8)), dajejo sklepati, da gre v vseh (treh) primerih za isti nivo revščine, ki ga označuje termin dal. Za revščino te vrste je bilo značilno, da slika »majhnega človeka«, z malo lastnine. Njegovo življenje je zaznamovalo delo za preživetje, saj bil odvisen od lastnega dela in truda. Materialne dobrine so največkrat obsegale zgolj in samo hrano, obleko in bivališče – v smislu preživetja.
Lukov citat iz 3 Mz 12,8, ki odraža zgoraj opisano materialno stanje (dal) in na katerega se sklicuje evangelist sam, smemo pripisati tudi Mariji in Jožefu. Kljub temu moramo jasno poudariti, da Jožef in njegova družina ni živela pod pragom minimalne eksistence. Za te je bilo značilno, da so bili lačni, brez primerne obleke, bivališča in na splošno na robu preživetja. Takšna revščina je kot eno od oblik preživetja vključevala tudi beraštvo (prim. Lk 16,19-31). Jožef (s svojo družino) je kot vaški obrtnik spadal med revne nižjega družbenega razreda. Vsekakor pa lakota in pomanjkanje za sveto družino nista bila povsem neznana pojava.
Božič je za ubožce?
Na vprašanje v (pod)naslovu lahko odgovorimo kar z besedami S. Faustija: »Uboštvo, zaradi katerega položimo vse zaupanje v Očeta, nas rodi kot njegove sinove. Le če je uboštvo naša mati, je Bog naš Oče.« Za pristno praznovanje in dojemanje skrivnosti Rojstva materialno uboštvo ne more biti pogoj. Kljub temu ostaja dejstvo, da materialna zasičenost daril, tj. materialna in posledično eksistencialna samozadostnost, megli in otežkuje prepoznanje resničnega Daru. In ravno materialno uboštvo, ki je človeka moglo privesti do zavedanja lastne nemoči, majhnosti in popolne odvisnosti od Boga, je služilo kot temelj kasnejšega “duhovnega” uboštva. Uboštva, ki prvobitno ne označuje več materialnosti, temveč človeško bit in držo pred Bogom. Človeško držo, ki vidi in spozna svojo stisko, svojo ogroženost, svojo omejenost, svojo nemoč in bednost. Držo uboštva, ki je prostor odprtosti za skrivnost Božjega.
Božič je za ubožce …
