Kulturna dediščina je največja zanimivost in privlačnost Slovenije. Se zavedamo njenega pomena? Kako je povezana z jaslicami? Tudi o tem je med drugim spregovorila doc. ddr. Verena Perko, arheologinja in kustosinja v Gorenjskem muzeju. Želi, da bi bili Slovenci bolj ponosni na svojo izjemno kulturno dediščino, ker je to vse, kar smo, znamo in imamo. Naša zaveza dedom je, da jo ohranimo za prihodnje rodove. Foto: Tatjana Splichal
Slovenci se lahko postavimo z eno najlepših kulturnih krajin v Evropi
Kulturna krajina je brez dvoma naša najbolj imenitna in hkrati tudi najbolj ranljiva ter zavezujoča dediščina. Dežela je na najbolj prepišnem koncu in domala vse, kar se je dogajalo v preteklosti, je na tak ali drugačen način »zapisano« v našem okolju. Vasi s cerkvami in gradovi na gričih so zrasle na prazgodovinskih gradiščih. Prastare poti in gomile z grobovi iz železne dobe so še danes priče bogate prazgodovine in odličnega železarskega znanja prednikov pa tudi mesta in utrdbe z rimskimi in srednjeveškimi temelji in uličnimi zasnovami, terase z ostanki njiv ob mogočnih kamnitih vencih kraških in istrskih kaštelirjev iz pozne bronaste dobe, prečudovite planine s sledmi pastirstva in železarjenja z edinstveno arhitekturo, hribovske kmetije, zaselki in vasi z edinstvenimi, še srednjeveškimi zasnovami.
Slovenijo odlikuje neverjetna različnost, domala sleherno naselje ima svoje posebnosti: vasi z lipami, cerkvami, hišami z ganki in spahnjenicami, z borjači in s pili na križpotjih, pa tudi ravnice z mlini na rekah. Da o gotskih in baročnih zvonikih, samostanih in Plečnikovi arhitekturi niti ne govorimo.
Ker smo majhna deželica, je kulturna dediščina neločljivo prepletena z naravno, kar deluje kot edinstvena harmonična celota na opazovalca in ga hipoma prevzame. Slovenci nosimo svojo domovino v srcu, tujci pa se zaljubljeno in očarano vračajo.
Od vse dediščine je gotovo najdragocenejši naš jezik
Naš jezik ima za vsak pojav in obliko svoje posebno, največkrat izvirno ime in v njem skrite tisočletne pomene in vrednote. Zato kulturna dediščina ni le največja zanimivost, je predvsem največji vir človekovanja, iz katerega lahko črpamo znanja, vrednote in prastara vedenja in verovanja, ki nam in vsemu človeštvu omogočajo preživeti v razvrednotenem, izpraznjenem sodobju.
Vsi vemo, da kulturne dediščine ne smemo prepustiti propadu, saj z njenim uničenjem izgine tudi narod. In vendar dediščina pred našimi očmi propada. Kaj lahko vsak od nas stori, da se bo to ustavilo?
Natančneje rečeno – z uničevanjem dediščine izginja človeštvo, ne le posamezen narod. Zato je v vseh mednarodnih dokumentih poudarjeno, da dediščina pripada vsem, vsi imamo pravico do uživanja in dolžnost do njenega varovanja in ohranjanja. Dediščina je primerljiva človeškemu umu: vsaka poškodba, uničenje je bolj ali manj usodno za kakovostno in samostojno človekovo življenje in preživetje. Uničenje dediščine pomeni uničenje naše skupne prihodnosti, kajti v dediščini so na svojstven način zapisana ne le tisočletna znanja in verovanja, ampak tudi temeljne življenjske vrednote. Etične in moralne. Morda je zato dediščina tako neznosno moteča vsakemu novemu oblastniku.
Neozaveščenost o pomenu dediščine
Že stari Rimljani so poznali brisanje spomina, sodobna družba pa se je le še izmojstrila v brezmejnem uničevanju. Za ves nekdanji komunistični del Evrope je značilna neozaveščenost o pomenu dediščine, ne le za Slovence. Ne smemo pozabiti, da je marksizem manjšim narodom naklanjal internacionalizem in narodna zavednost, ki je neločljivo povezana z odnosom do dediščine, še danes ni za Slovence kakšna velika vrednota. Je pa seveda tudi res, da če bi ne bili vključeni v Jugoslavijo, kot narod ne preživeli.
Največ lahko storimo, ni pa seveda edino, da doma in v svojem okolju z lastnim zgledom, s poznavanjem jezika, z živo pripovedjo svojim otrokom in prijateljem, z obiski svoje dežele in kulturnih ustanov pričamo o pomenu dediščine. Navsezadnje, kako pa naj vemo, da nekdo manipulira z nami, kako naj spoštujemo druge, če ne poznamo lastne dežele in preteklosti? Pomemben del je tudi opozarjanje odgovornih na nedopustno uničevanje v našem okolju.
Dediščina oblikuje naše življenje, vendar le, če jo doživljamo kot vrednoto, nekaj, za kar se je vredno truditi in ohranjati. Naj navedem enega najbolj svetlih primerov iz naše, mekinjske fare. Z dolgoletnimi prizadevanji našega duhovnika gospoda Pibernika in ob zglednem sodelovanju faranov je bila izvedena cela vrsta konservatorskih posegov v cerkvi, prihodnje leto pa bo dokončana obnova oltarja. Zasijala ne bo le naša cerkev, temveč celotna skupnost, ki je sprejela bogato dediščino kot vrednoto svojega življenjskega okolja. Želim si, da bi bilo takih primerov še več!
Advent, sveti večer, božični dan
Običaji so dragocena ne le narodna, temveč prvenstveno družinska in osebna kulturna dediščina. Pomagajo nam ohranjati temeljne človeške vrednote, ki jim sodobje ni naklonjeno. Na sveti večer so se družine družile, molile in se veselile Odrešenikovega rojstva – njegovega rojstva v našem srcu. Pa se vprašajmo, kaj je od tega ostalo v sodobnem času, ko nam nihče več ne ukazuje in ne prepoveduje praznikov? Vprašajmo se, kaj bomo s svetim večerom vsadili v srca svojih otrok. Verjemite, ne morete zgrešiti, če obdržite vsaj delček tradicionalnega obredja, skupno molitev in blagoslov s kadilom. Mnogih delov obredja danes ne razumemo več, pa imajo svoj skrit, človeka presegajoč pomen in veliko duhovno moč.
Za božični dan predlagam, da obiščite katero od oddaljenih cerkva, npr. Mače pri Preddvoru, sv. Primož nad Kamnikom ali Ptujsko Goro s čudovitimi srednjeveškimi freskami, in se skupaj z otroki in bližnjimi veselite bogastva naravne in kulturne dediščine, ki smo jo prejeli od svojih prednikov. Mednarodne listine ugotavljajo, da je dediščina tisto, kar prepoznamo in ohranjamo kot vrednoto v svojem življenjskem okolju.
Ne moremo torej veliko zgrešiti, če se držimo lastne tradicije
Dediščina je temelj narodne identitete in kot taka tesno povezana tudi s krščanstvom. Kaj se iz nje lahko naučimo, ko gre za vprašanje o obdarovanju, kjer je danes precej zmede, saj ponekod nosijo darila Dedek Mraz, Božiček in Miklavž? Kot že rečeno, naša dediščina je v temelju krščanska, seveda z bogatim predkrščanskim svetom in nekrščansko polpreteklostjo, ki se močno trudi izbrisati sled krščanstva. V tem je tudi del (namerno) malomarnega odnosa preteklih (in sedanjih) oblasti do naše dediščine. Seveda pa je to tudi svetovni problem sodobnega porabniškega sveta, ki je vse sile uperil v proizvajanje umetnih potreb in v ta jarem vpregel vse »svetnike« ali bolje rečeno: kapitalu ni prav nič sveto. Nasprotno, potrebuje ljudi brez vrednot!
Dediščina pa je nosilka vrednot in spomina, je temeljni »zapis« človekovanja, ki ima moč spominjanja in opominjanja. Ne moremo torej veliko zgrešiti, če se držimo lastne tradicije. Saj se novim stvarem nikoli ne da povsem izogniti in niti ni namen dediščine, da bi preprečevala razvoj. Nasprotno! Najbolj ploden razvoj temelji na tradiciji! Vloga tradicije pa je, da bi preživeli hitre spremembe sodobnega časa brez velikih izgub in usodnih »poškodb« svoje osebne in družbene istovetnosti. Ja, da prepreči zmedo. Dediščina nas uči o vrednotah življenja, zato lahko preživi le tedaj, ko sama postane vrednota (našega) življenja. Odgovoriti si torej moramo, katere so naše vrednote, in vedeli bomo, kaj in kako bomo praznovali.
Jaslice so srečanje z Odrešenikom, ki se je dal »spoznati« malemu človeku
Advent in jaslice so ključ do koledarske nove dobe, ki jo prinaša novo leto – in je hkrati tudi znamenje krščanstva, ki je z Jezusovim rojstvom preželo stari svet in v simbolnem in realnem pomenu prineslo človeku novo dobo. Jaslice odražajo radost in modrost ljudi v preteklosti, ki jim je bila smrt vsakdanja spremljevalka, življenje pa polno trdega preizkušanja, izgub, lakote in bolezni. In za marsikoga je še danes tako! Jaslice so zjedren pogled v vsakdanji svet malega človeka in hkrati zrenje v neskončnost onstranstva, duhovnosti. So srečanje z Odrešenikom, ki se je dal »spoznati« malemu človeku: kozmos v mikrokozmosu.
V preprostih jaslicah blesti komet, znamenje kozmične celote sveta, v katerem prebivamo. Preprosti starši, nemočno dete so znamenje človekove majhnosti in nemoči in znamenje zmagovite Ljubezni. Živali v mahu in drevešček so simbol vsega živega in minljivega, del stvarstva, ki ni zgolj na voljo ljudem za nesmiselno in brezobzirno uničevanje.
Jaslice brez obredja in molitve lahko preživijo samo v muzejih
V jaslicah so tudi kralji, ki se v znamenje spoštovanja (zemeljske oblasti) do Jezusa, do Ljubezni do življenja in človeka ponižno priklanjajo z darovi v rokah. Bogastvo (Duha), čast in znanje: sveti trije kralji nas opominjajo, da smo vsi, tudi uradniki, znanstveniki in še posebej politiki, zgolj v službi Človeka in skupnosti. Jaslice so ganljivo, zgoščeno in silno preprosto, a zato tudi tako močno sporočilo o temeljnih vrednotah, ki nam dajo preživeti in uresničiti svoje človeško in osebno poslanstvo. So podoba vrednot, ki so izražene v skupni molitvi in skupno preživetem času. V času, ki ga podarjamo bližnjim in drugim, ter v izkazovanju medsebojne dobrote.
Jasno torej je, da so jaslice brez nas samih, brez polnosti krščanskega razodetja samo prazen, cenen dekor. Kič. Od nas je torej odvisno, kaj bomo izbrali: božične okraske in kolačke ali tudi žlahtno, duhovno vsebino praznikov. Jaslice brez obredja in molitve so ohranjanje snovne dediščine brez duhovnih vrednot, po dediščinski teoriji nimajo pravih možnosti za preživetje, razen v muzejih … Je torej čudno, da božič izrinjajo potrošniške navade?
