Janez Stanovnik in Kučanova tovarišija so od poneverjanja Dražgoš odlično živeli, tako rekoč od bitke same naprej. Sedaj jim je dražgoška bitka zadnje sredstvo, da pred odločilnimi pogajanji o koaliciji ustrahujejo demokratične sile v slovenski politiki. Namen je jasen: bojijo se izgubiti privilegije, ki so jim jih dolga leta prinašale manipulacije z ljudmi, družbo in zgodovino.
Zadnja obletna slovesnost »žegnanja in poboja«, kot so tak tip veselic imenovali Butalci, je vnovič presenetila. Navadili smo namreč se, da so Dražgoše že sedem desetletij neodtujljiva sestavina partijske folklore. In kot v zgodbi, ki jo je predstavljala nekdanja zveza komunistov, nič ni držalo (ne enakost vseh, ne bratstvo in enotnost, ne uspešnost delavskega samoupravljanja, ne zveličavna prihodnost komunizma, ne neuvrščeni…), tako je tudi njihova letna slovesnost utemeljena na neresnici. Ni res, da bi bile Dražgoše prvi primer oboroženega odpora v Evropi. V veliko večjem številu so se že dve leti prej upirali Poljaki, na našem prostoru pa predvsem Srbi, združeni pod praporom Kraljeve vojske v domovini. Winston Churchill je po vojni v petem zvezku svojih Spominov jasno napisal, kdo se je v Jugoslaviji prvi uprl okupatorju: Divja gverilska vojna, ki so jo Srbi skozi stoletja vodili proti Turkom, se je ponovno razvnela v planinah. General Mihailović je bil prvi in najodličnejši prvak (…). Njegov boj, ki se je odvijal skoraj neopaženo v vrtincu svetovnega dogajanja, tvori del neskončne človeške bede in trpljenj’. Nemci so se Srbom namreč zoperstavili z morilsko strastjo (…) Tisti, ki jim je danes uspelo zmagati (Tito, op. B. M. T.), bodo lahko omajali njegovo (Draže Mihajlovića., op. B. M. T.) ime, toda bistrovidnejša zgodovina ga ne bo nikoli izbrisala s seznama srbskih rodoljubov.« (Winston Churchill, Mémoires sur la deuxième guerre mondiale, Tome V, Pariz, Plon, 1952, str. 136).
Churchill je tako napisal, kljub temu, da se Srbi po določenem času, predvsem pa po tragediji v Kragujevcu, niso več sistematično upirali. Nemci so namreč hladno preračunano za vsako žrtev, ki je padla na njihovi strani, ustrelili ali obesili sto talcev, če je bil vojak ranjen, pa petdeset. Prav v Kragujevcu so med 19. in 21. oktobrom 1941 ustrelili 2796 (dva tisoč sedemsto šestindevetdeset) ljudi, med njimi cele šolske razrede. V takih razmerah upor ni bil smiseln.
Dražgoše so bile narejene po istem vzorcu. Komunistična gverila namreč ni zasledovala enakega cilja, kot vsi, ki so se na strani zaveznikov upirali Nemcem. Ta ni bil ubiti čim več civilnega prebivalstva, temveč čim prej in s čim manj žrtvami pregnati okupatorja. Prav žrtve pa so bile sestavni del revolucije. Trocki in Lenin sta namreč učila, da je nasilje njen nujni pogoj. Trocki piše: »Zastraševanje je močno sredstvo v domači in mednarodni politiki. Revolucija, tako kot vojna, je zasnovana na zastraševanju. Vojna ne more sama po sebi uničiti nasprotne strani: lahko pa jo zastraši, če ji zlomi moralo. Prav tako deluje revolucija: množično ubija posameznike, z njihovo smrtjo pa zastraši tisoče ostalih. V tem smislu je rdeči teror zgolj drugi obraz vojaške vstaje, na kateri je neposredno zasnovan« (Leon Trotsky, Terrorism and Communism, Workers party of America, New York, 1920, tudi: http://www.marxists.org/archive/trotsky/1920/terrcomm/index.htm). Šele v luči očetov Stanovnikove revolucije razumemo Dražgoško bitko. Skupina partizanov, ki jih je v Dražgoše zvabil tamkajšnji učitelj Bertot, ta pa je bil goreč predvojni komunist, je v vasi imela nekaj mitingov. Ker je Bertot že pred vojno uspel med nekatere vaščane lansirati ideje o proletarski revoluciji, so ga prvi dan še poslušali. Že drugi dan pa so prišla jasna opozorila od vaščanov, naj partizani zapustijo vas, saj je ne morejo niti ubraniti niti zanje narediti kaj koristnega. Vsi so se bali nemških represalij. Tudi komandir ene od čet Cankarjevega bataljona, Pečnik, je opozarjal, da je umik najbolj smiselna poteza. Še pred prihodom Nemcev je pobegnilo 120 partizanov, kajti primanjkovalo jim je vsega, od morale do orožja (nekateri so imeli le nekaj nabojev, v bataljonu je bila le ena strojnica).
Ko so Nemci prišli v vas, 9. januarja 1942, partizanov že ni bilo več. Nekateri so skrili v smrečje in opazovali, kaj se bo zgodilo. Zgodilo pa se je, kot pravi priča iz vasi, najprej tole:
Istega dne so Nemci napadli tudi z vzhoda – na Jelenščah. Veliko ljudi se je pred granatami umaknilo prav tja, ker je ta zaselek bolj v zavetju in nekakšen »mrtvi kot«, kamor ni priletelo toliko izstrelkov kot v druge dele vasi. In prav tu so Nemci zajeli veliko ljudi in ob 11. uri dopoldne pričeli z morijo. Ljudje so stali v vrsti in nemški vojak je postavil roko na določeno višino. Kdor je bil višji od njegove roke, so ga postavili v vrsto za streljanje, kdor je bil manjši od te višine, so ga izpustili. Tako je bilo ustreljenih 21 mož: najstarejši je imel 73 let, najmlajša fanta pa sta bila stara samo 12 let. Tam je bilo tudi veliko žensk in majhnih otrok, ki so morali gledati morijo in nato iti mimo postreljenih trupel. Priča nadalje pove:
Bičkov vod in štab, ki sta bila v nedeljo, 11. januarja, v vzhodnem delu Dražgoš, sta bila od 200 do 300 m oddaljena od kraja na Jelenščah, kjer so Nemci streljali domačine. Vsi partizani, kolikor jih je še ostalo, so se poskrili v Grogcovih gosto zasajenih smrekicah in samo opazovali … Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem Na pečeh in Pri cerkvi, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih opozorit, naj zbežijo oziroma se vsaj poskušajo rešiti.
12. januarja so Nemci vas v celoti zasedli. Partizani so imeli na koncu sedem žrtev, mrtvih pa je bilo 41 vaščanov, 39 moških in dve ženski (od tega triletna punčka). Isti dan so okupatorji v hišo v sredi vasi zaprli še štirideset žensk in otrok, hoteč jih žive zažgati. To je s pogajanji preprečil župan Franc Benedik. Civiliste so potem izselili, župana pa so partizani isto leto ubili, češ, da je bil izdajalec(!). Z njim so pobili tudi vso družino. Vas so okupatorji zatem požgali, ruševine pa minirali. Ko se je vse to dogajalo, ni bilo »osvoboditeljev« Dražgoš že zdavnaj nikjer. Umaknili so se na varno.
Vendar Dražgoše s stališča komunistične strategije niso bile »neuspeh«. Zasejale so strah med ljudi, tako kot še marsikje drugod v domovini. Vse skupaj je prispevalo k končnemu načrtu: izvedbi revolucije in osvojitvi popolne oblasti.
Ko Janez Stanovnik hvali dražgoško bitko, nas ne sme presenetiti, da govori stvari, ki z resnico nimajo nobenega stika. Nič kar so komunisti namreč proizvedli, se s to kategorijo stvarnosti ne ujema. V tem smislu lahko preslišimo tudi hudo kletev, ki jo izreka anglo-ameriškim zaveznikom, zmagovalcem druge svetovne vojne. Če je pogovor z veleposlanikom ZDA namreč hlapčevsko dejanje, kako nizko mora potem šele biti – seveda v Stanovnikovih očeh – dežela, ki jo veleposlanik predstavlja.
Vendar pa ima Stanovnikov govor veliko stika z oblastjo, za to pa gre. Janez Stanovnik zanjo hlapčuje na bistveno bolj nizkoten način kot politiki desne sredine, če se ob tem izrazu seveda distanciramo od njegovih zmerljivk na današnji »slovesnosti«. Janez Stanovnik je slepo služil Edvardu Kardelju, kot njegov amanuenzis, nosilec aktovke in peresa ali tajnik. Če pa že govorimo na današnji dan o nasilju, pa mora Kardelj vsekakor pritegniti našo pozornost. Wikipedia o njem pravi: »Po koncu vojne maja 1945 je bil Kardelj s Titom in Rankovićem eden od organizatorjev obračuna s sodelavci okupatorjev, civilistov in političnih nasprotnikov. Na različnih krajih Jugoslavije je bilo po ocenah iz leta 2001 do decembra 1945 ubitih približno 190.000 Jugoslovanov, vključno s približno 12.400 ljudmi slovenske narodnosti«. Svojo dejavnost je Kardelj v tej smeri nadaljeval še po vojni. Stanovnik je to nedvomno vedel, a ga očitno ni motilo in mu je za ljubi kruhek hlapčeval naprej. Svoje življenje je prav na račun hlapčevanja nemoralnim ljudem obogatil z zanimivo kariero. Vselej je bil na vrhu. Skupaj z armado njemu podobnih, ki so jih vse polna usta morale, naukov in zgodovine, a ko človek pogleda bližje, vidi strašno Potemkinovo vas.
Vendar od nje mnogi dobro živijo, nekateri že od Dražgoš sem.
Vir: Reporter
