Non-paper, ki bi moral biti

9

Je v kabinetu predsednika vlade res nastal slovenski predlog za rešitev zastoja Bosne in Hercegovine, je bil predlog res dan na papir in bil poslan v Bruselj, še težje vprašanje pa je, ali gre dejansko za dokument (non-paper), kakršen se je pojavil v medijih pri nas in na Balkanu.

Premier nima ustreznega svetovalca za sestavo takega dokumenta (non-paper), ki bi moral imeti za sabo moč

Onkraj špekulacij je o zadevi mogoče reči vsaj naslednje.

Prvič, da je oz. bi bilo presenetljivo, da bi predsednik vlade ob pandemiji in vsem drugem našel čas za kaj takšnega. Problemi Bosne in Hercegovine so tako globoki in veliki, da se z njimi ne da ukvarjati tako za zraven in brez zelo poglobljenega poznavanja problematike. V sedanjem kabinetu predsednika vlade ni nikogar, ki bi področje tako podrobno poznal. Normalno bi bilo, da bi tak dokument, če že obstaja, bil delo npr. svetovalca za nacionalno varnost. Sedanji (zelo mladi) državni sekretar za nacionalno varnost pa je bivši poslanec, ki nima kilometrine na varnostnem ali zunanjepolitičnem področju.

Drugič, kakršnikoli načrti za Bosno in Hercegovino, zlasti velikopotezni, morajo imeti za seboj realno moč, ki bi politike treh narodnosti prepričala, da sprejmejo takšne rešitve. Slovenija takšne moči nima, trenutno je nima niti Evropska zveza ali pa je noče imeti. Prav tako do tega vsaj trenutno ni niti Združenim državam. Poleg moči je seveda nujna tudi privlačnost takšne rešitve, zlasti ekonomska in z vidika evropske  perspektiva, oboje pa veliko stane – v denarju in v volilnih glasovih, ki na zahodu nimajo posebnega veselja do Balkana.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Državljani BiH v svoji državi ne vidijo perspektive, optimizem Srbov je le navidezen

Tretjič: razmere v Bosni in Hercegovini so zagotovo obžalovanja vredne. Njeni prebivalci v državi ne vidijo perspektive. Morda je nekaj več optimizma v Republiki Srbski, toda to je le videz, ki ga pomagata vzdrževati nacionalistična retorika Milorada Dodika in tesna navezanost na Srbijo. Po drugi strani pa bi le nekaj let po koncu tako grozljive in dolge vojne težko pričakovali kaj več. Poglejmo za primer Severno Irsko, kjer niti ni bilo vojne, ampak le (sprva) diskriminacija s strani britanskih oblasti in terorizem IRA, kar je skupno terjalo le okrog 3500 umrlih. Po sklenitvi velikonočnega sporazuma skupnosti še vedno potrebujeta ogromno napora za sodelovanje.

Kako bi torej lahko v Bosni in Hercegovini po pravi vojni, ki je terjala vsaj kakih sto tisoč življenj, pričakovali spravo in sodelovanje? Še posebej, ker se Srbi v tej državi čutijo kvečjemu ena od žrtev, nikakor ne glavni storilci. Do skupne zavesti pripadnosti državi Bosni in Hercegovini je torej razumljivo še daleč.

S pridružitvijo hrvaškemu non-paperju se je Slovenija verjetno zamerila Bošnjakom

Četrtič: slovenska vlada se je pred nedavnim pridružila nekemu drugemu non-paperju o Bosni in Hercegovini, ki ga je pripravila Hrvaška. V ozadju je najbrž napor, da bi na različnih področjih našli sinergijo s težavno sosedo. Toda po drugi strani hrvaški odnos do Bosne (in še posebej do Hercegovine) nikakor ni povsem varen, saj je osredotočen predvsem na krepitev hrvaške skupnosti, manj pa državnosti in funkcionalnosti celotne države. S tem smo se dodatno zamerili Bošnjakom, ki so že tako tradicionalno navezani na levičarsko strujo v Sloveniji. (Prav mogoče, da je prav po tej liniji prišel domnevni non-paper do izbranih slovenskih medijev …)

Žal desna sredina pri nas (z izjemo Cerkve) ni (dovolj) izkoristila možnosti za sodelovanje z muslimani v Sloveniji, ki jim je vrednostno konservativni pol vendarle bližji, in s tem posredno okrepila stikov prav z Bošnjaki, ki so po eni strani najbolj ranljiva skupina, po drugi pa izpostavljeni nevarnosti islamistične radikalizacije ali vsaj podrejenosti interesom Turčije. Ta problem je večji od problema položaja hrvaške skupnosti v BiH, za katero bo že poskrbela Hrvaška, še predobro.

Slovenija se upravičeno oglaša glede ureditev razmer na Balkanu, saj je razpad Jugoslavije krepko plačala

Petič: z vrste vidikov, moralnih in interesnih, je Slovenija zagotovo povsem upravičena, da se oglaša glede Bosne in Hercegovine. Navsezadnje je o tem leta 2011 pripravil zaupno poročilo nekdanji predsednik Milan Kučan, ki ga je za to zaprosil tedanji predsednik vlade Borut Pahor. V Bosni in Hercegovini je Slovenija pomemben investitor in trgovinski partner, v Sloveniji imamo močno skupnost državljanov in ekonomskih migrantov iz Bosne in Hercegovine, državi pomagamo z razvojno pomočjo itd. Zakaj torej ne tudi slovenski predlog za to državo? Navsezadnje je Slovenija doslej razpad Jugoslavije (ki ga je v očeh Srbije povzročila) že krepko plačala: z odškodninami za devizne vloge Ljubljanske banke (žal pred desetletjem Slovenija ni zmogla enotnosti in modrosti, da bi kaj takšnega vnaprej preprečila s humanitarno navdahnjenim izplačilom malih varčevalcev) in z odškodnino t. i. izbrisanim.

Za Slovenijo je vsekakor pomembno, da Balkan zanjo ne bo več območje najrazličnejših tveganj: pravnih (za različne tožbe), korupcijskih (v poslovanju podjetij) in varnostnih (organizirani kriminal, nezakonite migracije, radikalizem, morebitne vnovične etnične napetosti).

Slovenija je kljub velikodušnosti za Balkan vse manj zanimiva, zato je njena pozicija močno omajana

Večino zadnjih tridesetih let je slovenska zunanja politika na Bosno in Hercegovino (in preostali Balkan) gledala z vidika domnevnega moralnega dolga (in še malo z vidika gospodarskih interesov), kot na nekoga, ki mu je treba vedno, povsod in na vse možne načine pomagati, tudi ko to ni nujno v interesu RS. In spet drugič je bila zaradi lastne togosti in politične neenotnosti nesposobna pokazati naklonjenost do najbolj ranljivih (npr. pri malih varčevalcih Ljubljanske banke). Balkan se je tako navadil na velikodušno Slovenijo, ki pa je postajala vse manj zanimiva ob veliko večjih donatorjih. Zato je četrt stoletja po vojni naša pozicija v Bosni in Hercegovini (in drugod na Balkanu, morebiti z izjemo Severne Makedonije) močno omajana. Videti smo kot samoumevni in nekoliko naivni, za povrh (in v glavnem po krivici) pa še sebični.

Zanemarjen problem je tudi naraščanje števila tujcev (iz Kosova in iz Bosne in Hercegovine) s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki se ne integrirajo.

Moralno sporno in kratkovidno je tudi novačenje balkanskih delavcev za delo slovenskih podjetij v drugih državah EZ in pri nas, saj so običajno žrtve izkoriščanja.

Tehten non-paper zahteva temeljite priprave, moral bi ga pa napisati v očeh nekaterih pravi avtor

Ob vsem naštetem je morebitna/domnevna slovenska pobuda za Bosno in Hercegovino potrebna, smiselna in tudi upravičena, vendar pa kakršenkoli non-paper zahteva temeljito predpripravo terena – in takšne priprave trenutno ni videti. Res je sicer, da bi v slovenski diplomaciji za kaj takšnega potrebovali ljudi, ki o Balkanu razmišljajo na nov, svež (a nič manj odgovoren) način.

Treba pa se je tudi vprašati, ali je histeričen odziv domače politične javnosti na domnevni non-paper v kali zatrl morebitno kakovostno slovensko pobudo za Bosno in Hercegovino? Morda. Sedanja opozicija se pred tem in še čem drugim seveda ne ustavlja. Če gre za Balkan, pa še toliko manj, saj je to edino področje, kjer se zares čuti doma (še posebej, če gre za zunanjo politiko) in področje, za katero meni, da levici nekako pripada. Če je o tem pisal Kučan, je pohvale vredno. Če naj bi pisal Janša, je problem.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

9 KOMENTARJI

  1. Hm. Da je non-paper nastal v Sloveniji?

    Kaj bi bili morebitni motivi?

    1.) Doseči prestop volivcev s srbskimi koreninami na desno? Že mogoče. Na primeru Jankovića smo videli, da so takšni dogovori o zdravorazumskih (ekonomskih) temah možni. A vseeno dvomim. Resda srbska diaspora po Evropi in svetu tipično podpira desne stranke, a v Sloveniji temu ni tako. In za Srbe je značilna nadpovprečna lojalnost, tako da hitrega zasuka ni ravno za pričakovati.

    2.) Naveličanost nad finančnim vzdrževanjem umetne tvorbe? Že mogoče. BiH ni samostojna država pač pa mednarodni protektorat. Tudi ob nastanku je bilo enako, pa vemo, kako se je končalo. Z atentatom na okupatorskega prestolonaslednika. Skratka, ta protektorat je drag za vzdrževanje in Slovenija seveda pri tem kot članica EU seveda plačuje svoj delež. Pri tem nič ne pomaga, da je visoki predstavnik, ki je v hierarhiji nad trenutno predsedujočemu predsedstvu Dodiku, po rodu Slovenec. Nič ne beremo o ekonomskih koristih njegovih intervencij. Po vrsti so le gašenja požarov, ki jih ne bi bilo, če bi vsak narod lahko preživel več časa pod lastno streho.

    3.) Usluga Hrvatom? Že mogoče. To je za Hrvaško definitivno prevroč kostanj in sami si po njega v žerjavico ne upajo. Bi se zanesljivo opekli. A Hrvaška ni lojalna zaveznica in ni za računati, da bo uslugo Sloveniji vrnila.

    Torej, kakorkoli pogledamo, slabo kaže, da je glede na še v članku poudarjeno majhnost Slovenije tako širokopotezna ideja nastala v Sloveniji. Bolj verjetno je, kar smo že brali, da je non-paper v sedanji obliki nastal v Vzhodni Evropi. Tudi oni so, podobno kot mi, šli skozi osamosvojitvene preizkušnje in jim je jasno, kaj pije vodo in kaj ne. Niso pripravljeni izgubljati evropske subvencije na račun vzdrževanja umetne tvorbe. Vroč kostanj so podtaknili slovenski diplomaciji, ki je tik pred predsedovanjem in edina od članic višegrajske skupnosti lahko dejansko v tem trenutku na tem problemu premakne.

    A dvomim tudi, da so te države edine nezadovoljne s situacijo. Tudi drugod po Evropi in Zahodu se razmišljanja o BiH spreminjajo. Pred četrt stoletja so vsi bili zelo odločni, da je treba z medijsko blokado poštenega poročanja in doslednim omalovaževanjem Srbov ter dodatno z vojaško akcijo spraviti z oblasti Miloševića. To jim je uspelo in tudi leta po tem uspehu seveda ni bilo za pričakovati zasukov. A sedaj so možni. Dandanes v mednarodnih odnosih na Ruse navezana Srbija ni neki pretirani problem. Po drugi strani vse večji problem predstavlja krepitev diktature v Turčiji, ki postaja vse bolj nasilna do svojih sosed. Med drugim stopnjuje vojaške pritiske na sosednjo Grčijo – članico EU. Tudi v Siriji se je direktno zoperstavljala ciljem ameriških vojakov in obstajajo sledi neposrednega prekupčevanja med Erdoganovim sinom in takoimenovano islamsko državo. Za omejevanje Turčije (in še katere arabske države ter Irana) bo Zahod potreboval vse zaveznike. Tu je Srbija majhen a pomemben zaveznik. Srbi so živeli pol tisočletja pod muslimansko okupacijo in imajo izostren čut, kje se ne sme popuščati. Kaj branimo za vsako ceno. Ter po drugi strani, kdaj je treba nehati in se pogoditi. Tako da menim, da so tudi velike sile, ki imajo že stoletja zacementirane meje manj občutljive na spremembe meja v BiH. Le da takšnega procesa seveda ne bodo same sprožile, ampak ga bodo le priznale, potem ko se zgodi. Pa ne me razumeti narobe. Seveda niso tajne službe zahodnih držav sprožilke. A dejanski nosilci oblasti niso države pač pa tisti, ki imajo denar. No, med njimi je treba iskati prišepetovalca višegrajski skupini.

    A pustimo zgodovino. Razmislimo raje, ali je ta osnutek dober. Meni osebno se zdi zelo primeren za začetek razprave. Bosna in Hercegovina je umetna tvorba. Sarajevski “inat” – vztrajanje na tej državi je še najlažje razložiti skozi arabske injekcije. Odvadili so se delati. Živijo v veliki meri od donacij. To pa je najboljša pot v depresijo tako za posameznika kot za celo državo.

    Po drugi strani se z avtorjem ne strinjam, da je optimizem v Srpski posledica izključno nacionalizma. Poglejte Srbijo. Beleži visoko stopnjo gospodarske rasti. Nekaj podobnega se obeta Srpski. Prav te dni se je uspešno na mednarodnih trgih, kar mimo federacije, ugodno zadolžila. To pomeni, da tuji investitorji verjamejo, da ima potencial v živilsko-predelovalni industriji in energetiki, ki se ga splača spodbujati.

  2. Avtor predstavi bolj ali manj probosnjasko ( promuslimasko) videnje sedanjosti in bodočnosti BiH, sledi pa komentar IĐ s povsem nasprotnimi prosrbskimi pozicijami. Tudi prav. A prvemu bi bilo možno očitati vztrajanje pri nečem, kar ze desetletja daje precej jalove ucinke, drugemu, da nagovarja k spremembam, ki nujno peljejo v vojno.

    Vsekakor tu in ponavadi v slovenskih medijih ni predstavljenih argumentov tretje, hrvasko-katoliske strani. Od Daytona naprej je to skupnost, ki razen v zahodni Hercegovini, kjer ima dokaj homogeno večino, najbolj številčno usiha. Prav dramatično. Škof Komarica in kardinal Puljic neredko o tem z veliko grenkobo porocata.

    Tako kot Slovenija, je BiH vendarle bila mišljena kot oboje: drzava državljanov plus drzava treh enakopravnih konstitutivnih narodov. Srbi so to dosegli na način, z Republiko Srbsko, ki državo dela asimetricno in v latentnem razpadu. Hrvati ne samo, da nimajo ničesar podobnega, celo člana predsedstva BiH, ki naj bi zastopal Hrvate, jim dejansko izberejo Bosnjaki- muslimani. To je popolna anomalija.

    Ne delim Sedejevega mnenja, da ni nobene potrebe, da bi Slovenija izkazovala kakršnokoli naklonjenost do tamkajšnjih katolikov, posebej če se ti upravičeno čutijo diskriminirani v lastni državi. Nenazadnje imajo iz zgodovine tamkajsnji katoliki pomembne povezave in zasluge za slovenstvo. Bosanski frančiškani so nam npr ustanavljali nekatere samostane, kot je npr v Novem mestu.

    Ne zdi se mi niti primerno katerokoli sosednjo državo, tudi Hrvaško, označevati, da je tezavna. Vprasanje potem tudi samokritičnosti, kdo je res težaven. Morda bi pa lahko kdo pomislil, da je prej težaven tisti, ki zapovrstjo sproža mednarodne spore in vse po vrsti izgubi, vključno z vinsko vojno. Edini resnejsi problem z južno sosedo je priznanje meje, pa tudi to lahko caka brez usodnih posledic desetletja, če se obojestransko brzda nezrela srboritost in pobalinska volja po cenenih provokacijah.

    Zagotovitev stabilnosti in prosperitete BiH ni oreh, ki bi ga bi bilo enostavno streti. Nas rojak in avstrijski diplomat dr. Inzko je moder in potrpezljiv clovek pa ni prišel kdovekako naprej.
    Ne vem zakaj bi si Slovenija domisljala, da je sposobna rešiti ta veliki puzzle. Ne vem tudi, zakaj bi si Slovenija domisljala, da je Balkan območje njene naravne osrednje pozornosti in vsakršne usmerjenosti, tudi ekonomske. Na Balkanu je nenazadnje velik del poslov koruptivnega in celo mafijskega značaja in pregovor pravi: povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si…

    Zakaj se pa ne bi Slovenija namesto na Balkan koncentrirala na neproblematicno prosperitetno, vcasih prav idilično sosedstvo v obratni smeri?Zakaj razen hokejistov nihče, tudi politika in gospodarstvo, skoraj nima stika recimo s Tirolci in Južnim Tirolci? Ni bilo vedno tako. Slovenske ljudske pesmi nam pojejo drugace…

    • Zanimivo. Kučanova ideja a prav iz tega tabora se vsipajo najbolj ponižujoči komentarji. Podobno kot pri ukrepih zoper korono, za katere prav Šarec meni, da so premalo odločni. A obenem iz zaledja vsak nov ukrep sprejme na nož.

      P.S. Da ne bo pomote. Tu ne šimfam čez iskrene protestnike. Veliko ljudi z mano vred meni, da so ukrepi zoper korono pretirani in se veselim, da so dejansko implementirani veliko blažje od medijske retorike.

      • Zanimivo??? Pa ta tabor ima kot prvo borbo za oblast in ta cilj posvečuje vsa sredstva. Mislim sem, da je to splošno znano.

        Sicer pa tudi jaz menim, da so ukrepi pretirani glede na smrtnost virusa. Da okutni samoimenovani vladarji sveta ta virus uporabljajo za depopulacijo. In seveda pretvorba človeka v zombija.

        • Kateri koronabedak in medmrežni zasledovalec ‘teorij zarot’ (pravilneje bi bilo reči nedokazanih hipotez zarot, saj so teorije podprte z dokazi, ‘teoretikom zarot’ pa za dokaze ni mar) pa je že kdaj rekel, da so ukrepi proti zamejevanju okužb ustrezni?

      • Videl sem podatke za smrtnost lani. Če jih primerjaš z vsemi preteklimi leti, je številka najvišja. Če jo primerjaš s predlansko, pa niti ni pretirano višja.

        Le v eni objavi na FB sem videl tudi podatke za lansko rodnost. Se kar pozna, koliko je nižja od predlanske.

        A oba podatka so lansirali amaterji, ki s podatki barantajo v smislu “laž-prekleta laž-statistika”. Nobeden se ni potrudil izračunati ravni značilnosti. Veliko poklicev se uči T-test za en vzorec in izračunati p-vrednost jim je mačji kašelj tudi peš, kaj šele dandanes, ko za to imamo ustrezen software. No, te ravni značilnosti pravilno izterpretirane bi ljudi pikico šokirale.