Je v kabinetu predsednika vlade res nastal slovenski predlog za rešitev zastoja Bosne in Hercegovine, je bil predlog res dan na papir in bil poslan v Bruselj, še težje vprašanje pa je, ali gre dejansko za dokument (non-paper), kakršen se je pojavil v medijih pri nas in na Balkanu.
Premier nima ustreznega svetovalca za sestavo takega dokumenta (non-paper), ki bi moral imeti za sabo moč
Onkraj špekulacij je o zadevi mogoče reči vsaj naslednje.
Prvič, da je oz. bi bilo presenetljivo, da bi predsednik vlade ob pandemiji in vsem drugem našel čas za kaj takšnega. Problemi Bosne in Hercegovine so tako globoki in veliki, da se z njimi ne da ukvarjati tako za zraven in brez zelo poglobljenega poznavanja problematike. V sedanjem kabinetu predsednika vlade ni nikogar, ki bi področje tako podrobno poznal. Normalno bi bilo, da bi tak dokument, če že obstaja, bil delo npr. svetovalca za nacionalno varnost. Sedanji (zelo mladi) državni sekretar za nacionalno varnost pa je bivši poslanec, ki nima kilometrine na varnostnem ali zunanjepolitičnem področju.
Drugič, kakršnikoli načrti za Bosno in Hercegovino, zlasti velikopotezni, morajo imeti za seboj realno moč, ki bi politike treh narodnosti prepričala, da sprejmejo takšne rešitve. Slovenija takšne moči nima, trenutno je nima niti Evropska zveza ali pa je noče imeti. Prav tako do tega vsaj trenutno ni niti Združenim državam. Poleg moči je seveda nujna tudi privlačnost takšne rešitve, zlasti ekonomska in z vidika evropske perspektiva, oboje pa veliko stane – v denarju in v volilnih glasovih, ki na zahodu nimajo posebnega veselja do Balkana.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Državljani BiH v svoji državi ne vidijo perspektive, optimizem Srbov je le navidezen
Tretjič: razmere v Bosni in Hercegovini so zagotovo obžalovanja vredne. Njeni prebivalci v državi ne vidijo perspektive. Morda je nekaj več optimizma v Republiki Srbski, toda to je le videz, ki ga pomagata vzdrževati nacionalistična retorika Milorada Dodika in tesna navezanost na Srbijo. Po drugi strani pa bi le nekaj let po koncu tako grozljive in dolge vojne težko pričakovali kaj več. Poglejmo za primer Severno Irsko, kjer niti ni bilo vojne, ampak le (sprva) diskriminacija s strani britanskih oblasti in terorizem IRA, kar je skupno terjalo le okrog 3500 umrlih. Po sklenitvi velikonočnega sporazuma skupnosti še vedno potrebujeta ogromno napora za sodelovanje.
Kako bi torej lahko v Bosni in Hercegovini po pravi vojni, ki je terjala vsaj kakih sto tisoč življenj, pričakovali spravo in sodelovanje? Še posebej, ker se Srbi v tej državi čutijo kvečjemu ena od žrtev, nikakor ne glavni storilci. Do skupne zavesti pripadnosti državi Bosni in Hercegovini je torej razumljivo še daleč.
S pridružitvijo hrvaškemu non-paperju se je Slovenija verjetno zamerila Bošnjakom
Četrtič: slovenska vlada se je pred nedavnim pridružila nekemu drugemu non-paperju o Bosni in Hercegovini, ki ga je pripravila Hrvaška. V ozadju je najbrž napor, da bi na različnih področjih našli sinergijo s težavno sosedo. Toda po drugi strani hrvaški odnos do Bosne (in še posebej do Hercegovine) nikakor ni povsem varen, saj je osredotočen predvsem na krepitev hrvaške skupnosti, manj pa državnosti in funkcionalnosti celotne države. S tem smo se dodatno zamerili Bošnjakom, ki so že tako tradicionalno navezani na levičarsko strujo v Sloveniji. (Prav mogoče, da je prav po tej liniji prišel domnevni non-paper do izbranih slovenskih medijev …)
Žal desna sredina pri nas (z izjemo Cerkve) ni (dovolj) izkoristila možnosti za sodelovanje z muslimani v Sloveniji, ki jim je vrednostno konservativni pol vendarle bližji, in s tem posredno okrepila stikov prav z Bošnjaki, ki so po eni strani najbolj ranljiva skupina, po drugi pa izpostavljeni nevarnosti islamistične radikalizacije ali vsaj podrejenosti interesom Turčije. Ta problem je večji od problema položaja hrvaške skupnosti v BiH, za katero bo že poskrbela Hrvaška, še predobro.
Slovenija se upravičeno oglaša glede ureditev razmer na Balkanu, saj je razpad Jugoslavije krepko plačala
Petič: z vrste vidikov, moralnih in interesnih, je Slovenija zagotovo povsem upravičena, da se oglaša glede Bosne in Hercegovine. Navsezadnje je o tem leta 2011 pripravil zaupno poročilo nekdanji predsednik Milan Kučan, ki ga je za to zaprosil tedanji predsednik vlade Borut Pahor. V Bosni in Hercegovini je Slovenija pomemben investitor in trgovinski partner, v Sloveniji imamo močno skupnost državljanov in ekonomskih migrantov iz Bosne in Hercegovine, državi pomagamo z razvojno pomočjo itd. Zakaj torej ne tudi slovenski predlog za to državo? Navsezadnje je Slovenija doslej razpad Jugoslavije (ki ga je v očeh Srbije povzročila) že krepko plačala: z odškodninami za devizne vloge Ljubljanske banke (žal pred desetletjem Slovenija ni zmogla enotnosti in modrosti, da bi kaj takšnega vnaprej preprečila s humanitarno navdahnjenim izplačilom malih varčevalcev) in z odškodnino t. i. izbrisanim.
Za Slovenijo je vsekakor pomembno, da Balkan zanjo ne bo več območje najrazličnejših tveganj: pravnih (za različne tožbe), korupcijskih (v poslovanju podjetij) in varnostnih (organizirani kriminal, nezakonite migracije, radikalizem, morebitne vnovične etnične napetosti).
Slovenija je kljub velikodušnosti za Balkan vse manj zanimiva, zato je njena pozicija močno omajana
Večino zadnjih tridesetih let je slovenska zunanja politika na Bosno in Hercegovino (in preostali Balkan) gledala z vidika domnevnega moralnega dolga (in še malo z vidika gospodarskih interesov), kot na nekoga, ki mu je treba vedno, povsod in na vse možne načine pomagati, tudi ko to ni nujno v interesu RS. In spet drugič je bila zaradi lastne togosti in politične neenotnosti nesposobna pokazati naklonjenost do najbolj ranljivih (npr. pri malih varčevalcih Ljubljanske banke). Balkan se je tako navadil na velikodušno Slovenijo, ki pa je postajala vse manj zanimiva ob veliko večjih donatorjih. Zato je četrt stoletja po vojni naša pozicija v Bosni in Hercegovini (in drugod na Balkanu, morebiti z izjemo Severne Makedonije) močno omajana. Videti smo kot samoumevni in nekoliko naivni, za povrh (in v glavnem po krivici) pa še sebični.
Zanemarjen problem je tudi naraščanje števila tujcev (iz Kosova in iz Bosne in Hercegovine) s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki se ne integrirajo.
Moralno sporno in kratkovidno je tudi novačenje balkanskih delavcev za delo slovenskih podjetij v drugih državah EZ in pri nas, saj so običajno žrtve izkoriščanja.
Tehten non-paper zahteva temeljite priprave, moral bi ga pa napisati v očeh nekaterih pravi avtor
Ob vsem naštetem je morebitna/domnevna slovenska pobuda za Bosno in Hercegovino potrebna, smiselna in tudi upravičena, vendar pa kakršenkoli non-paper zahteva temeljito predpripravo terena – in takšne priprave trenutno ni videti. Res je sicer, da bi v slovenski diplomaciji za kaj takšnega potrebovali ljudi, ki o Balkanu razmišljajo na nov, svež (a nič manj odgovoren) način.
Treba pa se je tudi vprašati, ali je histeričen odziv domače politične javnosti na domnevni non-paper v kali zatrl morebitno kakovostno slovensko pobudo za Bosno in Hercegovino? Morda. Sedanja opozicija se pred tem in še čem drugim seveda ne ustavlja. Če gre za Balkan, pa še toliko manj, saj je to edino področje, kjer se zares čuti doma (še posebej, če gre za zunanjo politiko) in področje, za katero meni, da levici nekako pripada. Če je o tem pisal Kučan, je pohvale vredno. Če naj bi pisal Janša, je problem.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
