Boris Pahor – slovenska vest stoletja, 1. del (POSNETEK)

4
1053

Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem.

POSNETEK PRVEGA DELA JE DOSTOPEN TUKAJ

nadaljevanjI SLEDITA: 1. 4. 2018, 8. 4. 2018

Boris Pahor si je želel, da bi mu prisluhnili tudi mladi. Pahorjeva izpoved ponuja enkraten in celovit uvid v življenje in čustvovanje velikega slovenskega pisatelja, rojenega leto dni pred začetkom prve svetovne vojne. Človeka, ki je na lastne oči videl požig Narodnega doma v Trstu, o čemer pravi: »Mentalno sem bil malo izgubljen, če se hoče, šok je bil to. Požig Narodnega doma, odpoved slovenskih šol. Moraš govoriti italijansko. Greš z materjo, ona te povleče za roko, govori po italijansko … Jaz sem takrat razumel, da jaz moram bit upornik.«

Življenje v večnacionalnem okolju je skazilo nasilno širjenje nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Kot sam pravi, genocid nad Slovenci ni zadeval samo kulture. Med drugo svetovno vojno je bil kot italijanski vojak poslan v Libijo, ker je kot prevajalec delal v taborišču ujetih jugoslovanskih častnikov v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije je prijateljeval z Danico Tomažič, aretirali so ga domobranci in pristal je v nacističnem koncentracijskem taborišču. Strahote taborišča podrobno predstavi tudi v pričevanju, v njegovi literaturi pa o tem govori silovita Nekropola.

Temeljna poanta njegovega pričevanja je humanost ter zvestoba slovenstvu v jeziku in kulturi. Kot človek in pisatelj je postal borec proti vsem oblikam diktature, tudi jugoslovanske, ki je nastopila po vojni in krnila slovensko identiteto. Stopil je na pot literature, uprl se je jugoslovanskemu režimu, ko je šlo za Kocbeka in resnico o komunističnih zločinih.

Posebej odločno se je postavil za krepitev slovenske identitete na temeljih resnice in narodne zavednosti ter postal eden ključnih glasnikov svobode in demokracije. Kot tak je izjemno zaslužen za humus, iz katerega je pognala samostojna slovenska država.

Boris Pahor nam skozi svojo bogato pripoved predstavi čas, v katerem je živel. Čas mladosti, ljubezni, trpljenja in vojne.

4 KOMENTARJI

  1. Samo eno minuto mi dajte

    Skromno, neopazno, tiho stoletnik oblikuje vidne sledi,
    vse umno domišlja, zapisuje, da z rojaki jih lahko deli.
    Kot v spominu želi, Resnico molčečno prijateljev budi,
    vseh dragih, umnih ljudi, ki za druge s sveta so odšli.

    Trdovratnost spomina, neusahljiva Tržaško Slovenska živi,
    služi bistvu življenja, slovenstvu, le tako se nikol’ ne zgubi.
    Razkazuje preteklost, v živo, z rano odprto up večni budi,
    da v luči zmot, napak, neresnic, nikol’ preteklosti ne ponovi.

    Ostaja Slovenec tako živi, kljub zlobni naklepni prepovedi
    vstopa v Deželo, ki mu jo levi, sredinski, desni režim dodeli.
    Noben zvest režimom, lažem ne želi, da on na tujem zveni,
    oblast vzdrhti, ko glas Slo-Tržaški ljudstvo z resnico budi.

    Lažnive oblasti on ne časti, bolj anarhizem resnični mu blizu leži.
    Leposlovje ga hudo teži, huduje lažni ga »ć«, ki v Abc mesta mu ni.
    Trpljenje Dachavsko čuti v sebi, ko gleda aktualno delujoče oblasti,
    ki s figo v žepu »ć« puščajo, preko morja njega dom, da čezmejno slabi.

    Na videz nemočno zoperstavljanje temeljito odločno o njem govori,
    Slovenske je prve krvi, ki dva tisoč petsto let slovenstvo pokonci živi.
    V prostoru Evrope primerljivost Slovencev z Grki, Rimljani vzdrži,
    saj od Benetk, čez Salzburg, do Dubrovnika Slovenska korenina živi.

    Slovenija, pomensko dežela pravičnih, poštenih ljudi govori,
    ni cilj teritorij zemlje Slovenske, več je, da Slovenska resnica živi.
    Raziskovalni ruski zgodovinar J.Venelin dokaže obstoj misli,
    delo slovenske krvi, ko išče Slovane, a najde Slovence čiste krvi.

    Ve to stoletnik, ki pušča sledi, pomembno nič ni, za umrle ljudi!
    Pomemben je sad neusahljive moči v očeh nove pomladne rasti.
    On podzavedno vzdrži, četudi režim izkoriščevalski nazaj ga drži.
    Vse potrjuje cenzura 100 letnice, kjer prosi, se vztrajno, mirno bori.
    On znova prosi: »Samo eno minuto mi dajte, rad bi še tole povedal:
    »Žrtev odpušča, ko se prava ljubezen rodi!«

  2. ŽIVLJENJENICA.

    Ne zasluži opevanja življenje spakovano,
    ki z ravnanjem, sebi škodnim, je pretkano.
    Nesmiselna besedna znano zmotna stanja
    naj Resnica s pravim vedenjem preganja.

    Lažno samouničevalsko plete si kopreno,
    kdor krepi z nesmisli zdravje dragoceno
    in dopušča, namesto z zavednim umom,
    se pojiti s samoumevnostnim ne -umom.

    Zato Zdravljico v ŽIVLJENJENICO uredim,
    in z življenjsko energijo stas BiUmen prepojim,
    ki ohranja zdravje in krepi telo,
    Zdravljica naj Življenjenica bo.

    Prijatelji, Slovenska misel obrodila je edinstveno.
    BiUm z vedenji ureja celice, obnavlja mirnostno,
    odpravi vse skrbi, Moč misli up v njem budi,
    izkoriščevalca z Resnico samoobnovljivostno uredi.

    Živi naj vsak Zemljan,
    ki hrepeni dočakat dan,
    da koder sonce sije,
    prepir s pravičnostjo, s sveta, se izmije,
    da rojak prost bo vsak,
    zavedajoč se, pošten, pravičen je mejak.

    Slovenci Življenjenico večnosti imamo,
    saj izvor BiUma v sebi prepoznamo.
    Prepoznamo, pripoznamo in priznamo.

  3. Od lažnih zmot k Resnici
    (Resnica znanih zmot)

    Od kar obstaja svet, človek v skrivnosti gvant je odet,
    naj je milijon ali dva, mogoče zgolj 9 krat tisoč let.
    Skrivnostim služno streže, obenem pa želi se jih otet.
    Išče vse okrog, v okolju, v kompromisu, v begu k laži,
    pa drugje ne najde prej, kot v sebi, ki v resnici res živi.

    Skrivnosti gvant strahu, ponavljajoče slači, si oblači,
    manj verjame vase, ki zaveda se, kot v tisto česar ni.
    Dovoljuje služenje duhovni, vladni, kakor ta diktirati želi,
    ki tako, z zaveso zmot, enega po drugem, more izkoriščati.

    Znanih zmot, ki jih živi, kot pijanec plota se drži,
    sebe se boji, prestrašen k dogmam zmotnim rad beži.
    Zlagano se na njih naslaja, se slepi, pohlepa slo teši,
    nove zmote oblikuje, počasi v sebi se spreminjati hiti.

    V znanih zmotah on domuje, čredno meketa in negoduje,
    ponavljajoče verne, znanstvene rešitve, lažno malikuje.
    V izgovorih, češ eden sam ne more nič, bolano opoteka,
    v prazne upe, dan za dnem, stoletja, tisočletja se zateka.

    Nihče, tudi slaven ne, gvantnih (kvantnih) zmot ne more vseh našteti,
    raje jih užaljeno konfliktno ščiti, tako svoj ego stas nasiti.
    Aristokratsko elegantno, porogljivo, služi izkoriščevalnosti,
    ker priznati si ne more, da njega blišči v rabo zmot so ujeti.

    Krepi skrivnost življenja z zakoni, odredbami, predpisi,
    dvom goji, ščiti znane zmote s knjigo, z mediji oprodnimi.
    Taji resnico, da le ustvarjeno iz nič se sme koristiti, deliti
    in zanika, da res dobro se kreira, ko slabo v dobro urediš.

    Dvomeč v resnico, nestrpno užaljen novi ego dvom budi
    in obeta si nejasnost, ko o njej debato dvoma vspodbudi.
    Dvomi od Newtona absolutno z Einsteina relativnostno
    čeprav v sebi čuti, da nove krčiti poti dá se le z resnico.

    Einstein z omejenim vedenjem hiti in porogljivo zatrdi:
    »Energija je, uničiti je možno ni, uspeva le se preoblačiti«.
    Opogumljeno pa le zapiše E = mc2, kar nejasno se mu zdi.
    Ve, da še ne ve, kako nastaja, da védenja in vero le dvomí.
    Vedel ni, kaj meriti, zato urejal ni meril neznano meriti.

    Energijo je pripisal kozmosu, vesolju, morda celo dogmatiki,
    Darwinovi, ki zapleta v filozofsko znanstveni se evolutiki,
    ki o prvi živi celici ničesar ne pove, niti ne realno o materiji.
    Duhovno/verska stvarstveno lažico prilik vedno bolj umika,
    čudeži kopnijo v lastni ironiji, ki življenjska jo zvoni resnica.

    Verska, znanstvena je ujeta v laž, z Resnico, ki časti življenje:
    »Resnica življenja=jazKDO+jaz KAJ, ki vsakemu koren pove«.
    Enačba po pravilu algebre pove, kako godi se OSMIŠLJANJE,
    ki življenje v VEČNO CIKLIČNO ali BIUMNO večno stke,
    kar preprosto je, rešljivo ni, za matematike teoretike eliminacije
    in življenje se godi h korenu ciklike BiUmno samoobnovitvene.

    Življenje last nikogar ni, je le njegovo, ki ga živi in mu v lasti je.
    Niti v lasti ni OSMIŠLJANJA, ki pojasnjuje znane zmote vse,
    do danes uveljavljena orodja, za vseobsežno IZKORIŠČANJE!

    O Resnici povedano dovolj je in vse,
    predvsem, da si lastiti je nihče ne sme!
    Resnica je, kjer misel v energijski moči z materializacijo uspe,
    pomensko, ki materijo procesno spaja, da znano res poraja se.

    Iz vseh smeri prihajajoče znane zmote, v človeku tvorijo skrbi.
    Ko za življenje strah skrbi, bolezen se gosti, ki človeka pogubi.
    Tako stoletnik, B. Pahor, vednosti zaklad, prestrašeno mi govori:
    »Milijardam človeštva lačnost grozi, kakšen je smisel v večnosti?«

    Žal , da »Smrti« ni, on, živeč v realni cikliki, razkril še v sebi ni,
    ni dojel osmišljanja, človek da živi, za cilje BiUmne večnosti,
    da roditveno dogajanje rojevanju, za biti vrsta, več potrebno ni.
    Vendar čuti, stoletnik, ki ga svet časti, ni smisla v minljivi smrtnosti,
    kar pove spoštljivo:«ti, JL, nisi pesnik, tvoje misli preglasijo pesnosti!«

    Tudi, ko, »povzpetnik«, s TV glorio, ga varljivo vsiljeno časti,
    se avtor »Amfore«, svobodno, sporočilno, za resnico zgolj bori.
    V gloriji, hlinljivo-enourno-prevarljivi, ponavlajoče in proseče, ko roti:
    »Samo eno minuto mi dajte, vsem nekaj vam želim povedati«. Je ne dobi!
    Minuto sam si prisvoji, pove:»Odpušča žrtev, ko ljubezen čista se rodi!«
    »Ljubezen« čista se lahko v svobodi, miru, resnici, za življenju le zgodi!

    Dandanašnji nerazumno mnogo, dobro znanih zmot je še v dnevni rabi.
    Se skrivajo, prikrivajo z verskimi postrežbami, znanstvénimi prepričanji.
    Ni smisel vseh naštevati, ker vsakdo se za svojo skrije in jo brani nevede.
    Dovolj je smiselno se spoprijemati z znanimi, ki so z védenji razkrinkane.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite