Boris Pahor – slovenska vest stoletja, 3. del (POSNETEK)

1
52
Boris Pahor Foto: J. Možina
Boris Pahor Foto: J. Možina

Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem.

Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Do posnetka pogovora lahko dostopate na tej povezavi.

Boris Pahor o levici, k z idejo internacionalizma krni nacionalno pripadnost

Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev.

Požig Narodnega doma v Trstu

V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov …

Evgen Bavčar ključen za Pahorjev pisateljski preboj

Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.«

O prijatelju Edvardu Kocbeku

V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!«

Prav zato mu je jugoslovanska politična policija Udba sledila in mu desetletja prisluškovala, o čemer je v obširni knjigi pisal Igor Omerza. Slednji je v udbovskih dokumentih našel tudi zapis, da je zamejski zgodovinar dr. Jože Pirjevec o njem poročal italijanski službi Digos, Boris Pahor pa v pričevanju spregovori o polemiki, ki jo ima na to temo v Primorskem dnevniku. Pahor Pirjevcu zameri predvsem, da ga je v Primorskem dnevniku napadal potem, ko je on polemiziral s Kardeljem in njegovo idejo o odmiranju naroda.

Pahor je obudil spomin tudi na čas, ko je Udba prek svojih ljudi spremljala delovanje Zaliva in iz tiskarne dobivala odtise revije, še preden je prišla ta v javnost.

Dopolni naj se slovenska himna, predlaga Pahor

V pričevanju se je dotaknil tudi drugih aktualnih tem, npr. ponesrečene arbitraže s Hrvaško, ki ji je že v času referenduma ostro nasprotoval. Akademik Pahor z veliko vnemo predlaga, naj Slovenija iz spoštovanja do Prešerna in lastnega naroda dopolni besedilo svoje himne tako, da bo ustrezalo Prešernovi volji, ko v drugi kitici pravi: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!« Šele nato velja pozdrav vsem drugim narodom, ki je v predzadnji kitici. Pove tudi, da so v Dutovljah njemu na čast zapeli samo predzadnjo kitico himne, pa zato ni vstal. Ne razume, zakaj bi kogarkoli z dobrimi nameni motilo, da se v slovenski himni najprej izpostavi naša dežela.

Pahor izda recept, kako mu je uspelo tako dolgo ohraniti življenjsko moč

Akademik Pahor iskreno spregovori tudi o svojem dolgem življenju in izda recept, kako mu je uspelo tako dolgo ohraniti življenjsko moč, kljub temu, da je med vojno komaj prebolel jetiko. Sedeč za svojim pisalnim strojem v kuhinji pojasni, da še vedno dela, bere in piše.

Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.

1 komentar

Prijava

Za komentiranje se prijavite